Ko dobro postane zlobno in spet nazaj
Pravljice v vsaki kulturi slikajo navade, vraže, način življenja in razmišljanja družbe. Resda se je nekaj sprememb v snovanju pravljic v zadnjih dobrih petih desetletjih, odkar je izšla Disneyeva Trnuljčica, že zgodilo, vendar smo večjim korakom priča ravno v zadnjem času. In prav ena od teh modernejših pravljic je Zlohotnica, pa čeprav gre za alternativno zgodbo o speči lepotici iz leta 1959.
Zgodbi se sicer v nekaterih točkah res stikata, vendar so ustvarjalci Zlohotnice domišljiji pustili prosto pot in ustvarili zgodbo, ki v Trnuljčici išče bolj navdih kot pa trdna dejstva. In kakor je nov pristop k stari zgodbi osvežujoč in dobrodošel, saj nas mnogokrat prijetno preseneti z zanimivimi novimi junaki in okoljem, pa žal mnogokrat šepa pri motivaciji likov za svoja dejanja. Je že res, da so nas tiste pretekle pravljične zgodbe naučile, da lahko zlobna vila brez večje motivacije uroči ubogo dete, ampak smer, ki si jo Disney skuša utreti tu, zagotovo ne dopušča likov, ki brezglavo ljubijo ali se maščujejo.
V animiranih filmih te nove smernice k realnejšim čustvom poznamo že iz filmov Pogum (Brave) in Ledeno kraljestvo (Frozen), ki postavljata v ospredje močne ženske like s samosvojo voljo. Zagotovo gre zgodba Zlohotnice in njenih junakinj v pravo smer, a vseeno nas za trenutek puščajo z občutkom, da niso še čisto tam, kamor želijo. Gledalcu se včasih celo zazdi, da ustvarjalci ne poznajo zares ženskih likov, njenih čustev – slabih in dobrih.
Od četice piscev Zlohotnice, z Lindo Woolverton na čelu (scenarij je pisala tudi za Alico iz čudežne dežele, Levjega kralja in mnoge druge animiranke), pa bi pričakovali več, saj gre za izkušene scenariste. Morda ravno tu tiči razlog, da je oskarjevec Tim Burton (Mrtva nevesta, Čarli in tovarna čokolade), ki s temačnimi pravljicami hodi z roko v roki, zavrnil režijsko taktirko. Služba je nato pripadla Robertu Strombergu, ki pa je dva Oskarjeva kipca odnesel domov za vizualno podobo (za Alico iz čudežne dežele in Avatarja) in se je tokrat z režijo spopadal prvič. Zato je smiselno, da ravno slika, pravljično ozadje in efekti navdušujejo. Četudi filma ni v 3D tehniki, pa se včasih vseeno zazdi, da letite na krilih vil ali se v magičnem gozdu obmetavate z blatom. Film je prijazen do očesa, s krasnimi kostumi in odlično grafično podobo.
Zgodba nosi lepo sporočilo in razočara le takrat, ko se zdi, da s štorijo hitijo. Še vedno pri Disneyu znajo pričarati domišljijski svet, v katerega brez obotavljanja vstopimo. Tu pa tam nas tudi kakšna šala ujame nepripravljene in nariše nasmeh na ustnice. Film zaradi nekaterih malce temačnejših prizorov ni primeren za majhne otroke, kljub temu da se oglašuje kot družinski. Z razlogom je Zlohotnica podnaslovljena, saj je bolje, da otroke, ki še ne znajo brati, raje pustite doma v varstvu babice.
Igralska zasedba je bila dobro izbrana in nekateri britanski igralci (Lesley Manville, Imelda Staunton, Juno Temple) lepo popestrijo ameriško zasedbo. Angelina Jolie je v naslovni vlogi prepričljiva, iskriva in zlobna hkrati, žal pa tudi njenemu liku manjka zaresnega zanosa, razlog pa zopet leži v scenariju. Bojda se film brez Angeline sploh ne bi zgodil, saj si ustvarjalci nobene druge igralke niso znali predstavljati v vlogi zlobne vile.
Zlohotnica je tako eden od mejnikov, ki jih Disney postavlja na poti k resničnejšim zgodbam in verjetnejšim čustvom, a jih za ponovitev uspehov, ki so jih želi sredi prejšnjega stoletja, čaka še kar nekaj dela. Je pa izredno dobrodošla sprememba že to, da odraščajoče deklice ne bodo več iskale princev na belih konjih, ampak si bodo srečo utirale same – s princem ali brez.
Rahela, 31. 5. 2014
Zgodbi se sicer v nekaterih točkah res stikata, vendar so ustvarjalci Zlohotnice domišljiji pustili prosto pot in ustvarili zgodbo, ki v Trnuljčici išče bolj navdih kot pa trdna dejstva. In kakor je nov pristop k stari zgodbi osvežujoč in dobrodošel, saj nas mnogokrat prijetno preseneti z zanimivimi novimi junaki in okoljem, pa žal mnogokrat šepa pri motivaciji likov za svoja dejanja. Je že res, da so nas tiste pretekle pravljične zgodbe naučile, da lahko zlobna vila brez večje motivacije uroči ubogo dete, ampak smer, ki si jo Disney skuša utreti tu, zagotovo ne dopušča likov, ki brezglavo ljubijo ali se maščujejo.
V animiranih filmih te nove smernice k realnejšim čustvom poznamo že iz filmov Pogum (Brave) in Ledeno kraljestvo (Frozen), ki postavljata v ospredje močne ženske like s samosvojo voljo. Zagotovo gre zgodba Zlohotnice in njenih junakinj v pravo smer, a vseeno nas za trenutek puščajo z občutkom, da niso še čisto tam, kamor želijo. Gledalcu se včasih celo zazdi, da ustvarjalci ne poznajo zares ženskih likov, njenih čustev – slabih in dobrih.
Od četice piscev Zlohotnice, z Lindo Woolverton na čelu (scenarij je pisala tudi za Alico iz čudežne dežele, Levjega kralja in mnoge druge animiranke), pa bi pričakovali več, saj gre za izkušene scenariste. Morda ravno tu tiči razlog, da je oskarjevec Tim Burton (Mrtva nevesta, Čarli in tovarna čokolade), ki s temačnimi pravljicami hodi z roko v roki, zavrnil režijsko taktirko. Služba je nato pripadla Robertu Strombergu, ki pa je dva Oskarjeva kipca odnesel domov za vizualno podobo (za Alico iz čudežne dežele in Avatarja) in se je tokrat z režijo spopadal prvič. Zato je smiselno, da ravno slika, pravljično ozadje in efekti navdušujejo. Četudi filma ni v 3D tehniki, pa se včasih vseeno zazdi, da letite na krilih vil ali se v magičnem gozdu obmetavate z blatom. Film je prijazen do očesa, s krasnimi kostumi in odlično grafično podobo.
Zgodba nosi lepo sporočilo in razočara le takrat, ko se zdi, da s štorijo hitijo. Še vedno pri Disneyu znajo pričarati domišljijski svet, v katerega brez obotavljanja vstopimo. Tu pa tam nas tudi kakšna šala ujame nepripravljene in nariše nasmeh na ustnice. Film zaradi nekaterih malce temačnejših prizorov ni primeren za majhne otroke, kljub temu da se oglašuje kot družinski. Z razlogom je Zlohotnica podnaslovljena, saj je bolje, da otroke, ki še ne znajo brati, raje pustite doma v varstvu babice.
Igralska zasedba je bila dobro izbrana in nekateri britanski igralci (Lesley Manville, Imelda Staunton, Juno Temple) lepo popestrijo ameriško zasedbo. Angelina Jolie je v naslovni vlogi prepričljiva, iskriva in zlobna hkrati, žal pa tudi njenemu liku manjka zaresnega zanosa, razlog pa zopet leži v scenariju. Bojda se film brez Angeline sploh ne bi zgodil, saj si ustvarjalci nobene druge igralke niso znali predstavljati v vlogi zlobne vile.
Zlohotnica je tako eden od mejnikov, ki jih Disney postavlja na poti k resničnejšim zgodbam in verjetnejšim čustvom, a jih za ponovitev uspehov, ki so jih želi sredi prejšnjega stoletja, čaka še kar nekaj dela. Je pa izredno dobrodošla sprememba že to, da odraščajoče deklice ne bodo več iskale princev na belih konjih, ampak si bodo srečo utirale same – s princem ali brez.
Rahela, 31. 5. 2014
Neverjetni Spiderman 2 (2014)
Ko stopim iz kina, se ozrem naokoli, poiščem najvišje stavbe ter si predstavljam, kako epsko bi bilo biti Spider-Man. Skok tu, mreža tam, adrenalin, ustavljen zločin … to je življenje! Takšno privatno sanjarjenje me ujame vsakič, ko gledam Spider-Man-ov film. Nekaj absolutno privlačnega je v življenju nerodnega, rahlo asocialnega, a brihtnega najstnika, ki se poleg mozoljev bori še s super zločinci.
Štorija
Po dogodkih prvega filma Peter Parker, ki ga momljajoče igra Andrew Garfield, še vedno skače po mestu in se bori proti kriminalu kot Spider-Man. Bolj kot zločinci mu skrbi povzroča razmerje z Gwen Stacy, ki jo ponovno upodobi Emma Stone. Nezaceljene družinske rane pa mu odpre tudi vrnitev otroškega prijatelja Harrya Osborna (Dane DeHaan), ki ravno žaluje za očetom Normanom Osbornom, vodjo zloglasne korporacije Oscorp.
Ni naključje, da je Oscorp skupna točka Spider-Man-ovega vesolja, saj je povezan z delom Petrovega očeta, s super zlikovcem iz prvega filma Dr. Kurtom Connorsom - Kuščarjem (The Lizard) in s super zlobnežem tega filma. Po tem, ko mu Spider-Man reši življenje, je uslužbenec Oscorpa Max Dillon, ki ga odigra oskarjevec Jamie Foxx, vedno bolj obseden z njim. Čuti pa tudi jezo do svojih sodelavcev, ki ga zmerjajo, zaničujejo in mu dajejo občutek manjvrednosti. Iz tihega znanstvenika se po nesreči na delu spremeni v psihotičnega super prevodnega srboriteža Elektra. Šokantno! Je to prevelik zalogaj za našega členonožca?
V filmu se nadaljujejo praktično vse rdeče niti prvega filma; sledimo ljubezenski zgodbi z Gwen, skrivnostni preteklosti preminulega očeta Richarda Parkerja (Campell Scott), predvsem pa skrivnim zlobnim planom korporacije Oscorp. Vse te zgodbe pa se med seboj prepletajo ter ustvarjajo osnovo za širše Spider-Man vesolje.
Neverjetni vtisi
Neverjetni Spider-Man 2 je zabavni akcijski superherojski film, ki preseneti z izjemnimi posebnimi efekti. Dih jemajoči so posnetki Pajkca, ki šviga čez mesto, posebej pa bodite pozorni na pretepe med Elekrom in Spajdijem, ki so prava paša za oči.
Posebej gre izpostaviti tudi odlično glasbo. Potem, ko je prvi film požel veliko kritik tudi na račun glasbe, Sony tokrat ni ''šparal''. Najeli so legendarnega filmskega glasbenika Hansa Zimmerja (Levji Kralj, Gladiator, Batman: Vitez teme, Inception …), ga ''sparčkali'' s trenutno najbolj vročim producentom Pharellom Williamsom (Get Lucky, Blurred Lines, Happy …) ter poskrbeli za vrhunsko zvočno podlago vragolijam Spider-Mana.
Malo manj pa sem navdušen nad vsebinskim delom filma. Zgodba, odnosi in liki delujejo precej okorno. Zmotijo osnovne stvari, kot so; predvidljivost, prehitro in malomarno predstavljeni liki, premalo motivacije za nekatera pomembna dejanja ter pomanjkanje neke osnovne logike.
Hollywood pri filmih o najstnikih ali za najstnike velikokrat naredi napako, da jih tretira kot vreče hormonov brez zadržkov in sposobnosti logičnega sklepanja. Sicer je to do neke mere res, vendar je zelo moteče, ko se ta predpostavka uporablja kot glavno gonilo zapletov v filmih. Velik del teh motečih elementov se lahko pripiše pomanjkljivostim prvega filma, ki že v osnovi ni dovolj razvil glavnih, kaj šele stranskih likov.
Če se odpravite v kino z namenom, da si boste ogledali lahkotni akcijski superjunaški spektakel, potem boste uživali. Še posebej pride do izraza skakanje po mestu, če si ogledate film v 3D. V kolikor pa se veselite zgodbe, vam svetujem, da pridete v kino z malo nižjimi pričakovanji in vas bo film morda prijetno presenetil. Sama zgodba deluje najbolje, če film dojemamo kot pripravo na naslednje filme, saj ima Sony velike načrte s Spider-Man franšizo.
Prihodnost
Odkar je Marvel začel s svojim skupnim vesoljem, so se tudi drugi filmski studii posvetili grajenju širših svetov okoli svojih junakov. Studio Fox to dela z Možmi X, Sony pa s Spider-Manom. Spider-Man 2 je za oboževalce poln namigov o vsebini prihajajočih filmov.
Sony je že oznanil načrte za prihodnost, Neverjetni Spider-Man 3 prihaja junija 2016, kasneje bomo več izvedeli o Spider-Man-ovih nasprotnikih (Sinister Six) v samostojnem filmu. To bo tudi prvi superjunaški film, ki bo za glavne junake imel super zločince. Sledil mu bo Venom, ki bo predstavil naslovnega anti-junaka, oziroma bo nadaljeval njegovo zgodbo, če se bo lik že prej pojavil v katerem od filmov. Oba filma imata potencial, da sta začetek vsak svoje trilogije filmov.
Za maj 2018 je napovedan še Neverjetni Spider-Man 4. Ker glavni igralci ne bodo večno mladi za zdaj še ni jasno, ali bomo v četrti izvedbi pajko-moža še vedno spremljali zgodbo Petra Parkerja ali pa nas morda čaka naslednji Spider-Man. V bogati vsebini stripov lahko najdemo kar nekaj možnosti, ki bi nadgradile, nadaljevale ali ustvarile vzporedno zgodbo. Namesto, da že tretjič prerodimo lik Petra Parkerja, lahko v kostum Spider-Mana skoči Miles Morales, zanimiva izbira bi bil tudi Scarlet Spider, morda je pa je čas tudi za prvo Spider-Girl.
Vsekakor bo zanimivo spremljati širjenje Spider-Man vesolja. Kdo ve, morda nas čakajo sami dobri filmi, če pa ne, se pa lahko Spider-Man še vedno spajdaši z Maščevalci, Možmi X ali Fantastičnimi Štirimi.
Sašo, 23. 4. 2014
Štorija
Po dogodkih prvega filma Peter Parker, ki ga momljajoče igra Andrew Garfield, še vedno skače po mestu in se bori proti kriminalu kot Spider-Man. Bolj kot zločinci mu skrbi povzroča razmerje z Gwen Stacy, ki jo ponovno upodobi Emma Stone. Nezaceljene družinske rane pa mu odpre tudi vrnitev otroškega prijatelja Harrya Osborna (Dane DeHaan), ki ravno žaluje za očetom Normanom Osbornom, vodjo zloglasne korporacije Oscorp.
Ni naključje, da je Oscorp skupna točka Spider-Man-ovega vesolja, saj je povezan z delom Petrovega očeta, s super zlikovcem iz prvega filma Dr. Kurtom Connorsom - Kuščarjem (The Lizard) in s super zlobnežem tega filma. Po tem, ko mu Spider-Man reši življenje, je uslužbenec Oscorpa Max Dillon, ki ga odigra oskarjevec Jamie Foxx, vedno bolj obseden z njim. Čuti pa tudi jezo do svojih sodelavcev, ki ga zmerjajo, zaničujejo in mu dajejo občutek manjvrednosti. Iz tihega znanstvenika se po nesreči na delu spremeni v psihotičnega super prevodnega srboriteža Elektra. Šokantno! Je to prevelik zalogaj za našega členonožca?
V filmu se nadaljujejo praktično vse rdeče niti prvega filma; sledimo ljubezenski zgodbi z Gwen, skrivnostni preteklosti preminulega očeta Richarda Parkerja (Campell Scott), predvsem pa skrivnim zlobnim planom korporacije Oscorp. Vse te zgodbe pa se med seboj prepletajo ter ustvarjajo osnovo za širše Spider-Man vesolje.
Neverjetni vtisi
Neverjetni Spider-Man 2 je zabavni akcijski superherojski film, ki preseneti z izjemnimi posebnimi efekti. Dih jemajoči so posnetki Pajkca, ki šviga čez mesto, posebej pa bodite pozorni na pretepe med Elekrom in Spajdijem, ki so prava paša za oči.
Posebej gre izpostaviti tudi odlično glasbo. Potem, ko je prvi film požel veliko kritik tudi na račun glasbe, Sony tokrat ni ''šparal''. Najeli so legendarnega filmskega glasbenika Hansa Zimmerja (Levji Kralj, Gladiator, Batman: Vitez teme, Inception …), ga ''sparčkali'' s trenutno najbolj vročim producentom Pharellom Williamsom (Get Lucky, Blurred Lines, Happy …) ter poskrbeli za vrhunsko zvočno podlago vragolijam Spider-Mana.
Malo manj pa sem navdušen nad vsebinskim delom filma. Zgodba, odnosi in liki delujejo precej okorno. Zmotijo osnovne stvari, kot so; predvidljivost, prehitro in malomarno predstavljeni liki, premalo motivacije za nekatera pomembna dejanja ter pomanjkanje neke osnovne logike.
Hollywood pri filmih o najstnikih ali za najstnike velikokrat naredi napako, da jih tretira kot vreče hormonov brez zadržkov in sposobnosti logičnega sklepanja. Sicer je to do neke mere res, vendar je zelo moteče, ko se ta predpostavka uporablja kot glavno gonilo zapletov v filmih. Velik del teh motečih elementov se lahko pripiše pomanjkljivostim prvega filma, ki že v osnovi ni dovolj razvil glavnih, kaj šele stranskih likov.
Če se odpravite v kino z namenom, da si boste ogledali lahkotni akcijski superjunaški spektakel, potem boste uživali. Še posebej pride do izraza skakanje po mestu, če si ogledate film v 3D. V kolikor pa se veselite zgodbe, vam svetujem, da pridete v kino z malo nižjimi pričakovanji in vas bo film morda prijetno presenetil. Sama zgodba deluje najbolje, če film dojemamo kot pripravo na naslednje filme, saj ima Sony velike načrte s Spider-Man franšizo.
Prihodnost
Odkar je Marvel začel s svojim skupnim vesoljem, so se tudi drugi filmski studii posvetili grajenju širših svetov okoli svojih junakov. Studio Fox to dela z Možmi X, Sony pa s Spider-Manom. Spider-Man 2 je za oboževalce poln namigov o vsebini prihajajočih filmov.
Sony je že oznanil načrte za prihodnost, Neverjetni Spider-Man 3 prihaja junija 2016, kasneje bomo več izvedeli o Spider-Man-ovih nasprotnikih (Sinister Six) v samostojnem filmu. To bo tudi prvi superjunaški film, ki bo za glavne junake imel super zločince. Sledil mu bo Venom, ki bo predstavil naslovnega anti-junaka, oziroma bo nadaljeval njegovo zgodbo, če se bo lik že prej pojavil v katerem od filmov. Oba filma imata potencial, da sta začetek vsak svoje trilogije filmov.
Za maj 2018 je napovedan še Neverjetni Spider-Man 4. Ker glavni igralci ne bodo večno mladi za zdaj še ni jasno, ali bomo v četrti izvedbi pajko-moža še vedno spremljali zgodbo Petra Parkerja ali pa nas morda čaka naslednji Spider-Man. V bogati vsebini stripov lahko najdemo kar nekaj možnosti, ki bi nadgradile, nadaljevale ali ustvarile vzporedno zgodbo. Namesto, da že tretjič prerodimo lik Petra Parkerja, lahko v kostum Spider-Mana skoči Miles Morales, zanimiva izbira bi bil tudi Scarlet Spider, morda je pa je čas tudi za prvo Spider-Girl.
Vsekakor bo zanimivo spremljati širjenje Spider-Man vesolja. Kdo ve, morda nas čakajo sami dobri filmi, če pa ne, se pa lahko Spider-Man še vedno spajdaši z Maščevalci, Možmi X ali Fantastičnimi Štirimi.
Sašo, 23. 4. 2014
Stotnik Amerika: Zimski vojak (2014)
Prvi vtisi novega Stotnika Amerika so glasni pozitivni medmeti, ki jih navdušeno kriči moj notranji otroški glas. Končno smo dobili nadaljevanje filmskega vesolja Marvel, ki nam ga ni potrebno opravičevati z: »No, ne more biti vsak film kot Maščevalci (Avengers)!« Niti ni potrebno sarkastično spraševati prijateljev: »Zakaj pa ne pokliče Iron Mana na pomoč? Ali niso prijatelji?« Končno smo dobili film, za katerega upam, da bo služil kot zgled prihodnjim superjunaškim filmskim nadaljevanjem.
Štorija
Steve Rogers (Chris Evans) drugače poznan kot Stotnik Amerika (Captain America), prvi super heroj na svetu, se še vedno privaja na življenje v sedanjosti - spomnimo se, da so ga odmrznili kar 70 let po dogodkih prvega filma. Srečamo ga med rutinsko operacijo O.B.O.D.-a (ang. S.H.I.E.L.D.), kjer kvalitetno pospravi par generičnih zlobnežev. Stotnik pogreša preprostejše čase ter se izogiba zmenkom. Njegov edinstven vpogled na vojsko in vohunsko mrežo nekoč in danes pa mu povzroča resne dvome o svoji vlogi v modernem boju proti terorizmu. Zakaj, za koga in proti komu se sploh bori v kompleksnem novem svetu po Maščevalcih? Vse to preseka brutalni napad na vodjo O.B.O.D.-a, Stotnik pa nenadoma pristane na begu. Po tem pa pademo v sredino odličnega političnega trilerja, ki ima čisto slučajno za glavne akterje super junake in super zločince. Komu zaupati, kdo so dobri, kdo poredni in kdo super fantje?
Film ima kar nekaj presenečenj in zasukov, ki jih ne bi rad izdal, tako da o sami vsebini ne bom več zgubljal besed, rade volje pa izgubim nekaj besed o samem filmu. Primarno film funkcionira, ker gre v osnovi za politični triler, šele nato za superjunaški film. Drugotno je Zimski vojak odlično nadaljevanje, ki nadgradi elemente prvega filma ter ga v vsakem pogledu preseže. Glede na to, da ima močno podlago v izvirniku, pri glavnih zlikovcih nimamo občutka, da so v filmu epizodno, ampak so v vmesnem času zrasli in dejansko prišli do točke, ko so konceptualno lahko grožnja, ki jo je skoraj nemogoče ustaviti … razen, če jim naproti stoji super heroj. Nenazadnje pa je Stotnik Amerika: Zimski vojak skorajda film Maščevalcev.
V njem namreč gledamo zgodbo dveh obstoječih Maščevalcev; Stotnika Amerike in Črne Vdove (ang. Black Widow), ki jo upodobi privlačna Scarlett Johansson ter enega prihodnjega Maščevalca Sokol-a (ang. Falcon), ki ga odigra Anthony Mackie. Kar trije Maščevalci na kupu mi povzročijo lušte in komaj čakam naslednje leto, ko končno pridejo Maščevalci 2. Za boljši občutek povezovanja fiktivnega vesolja poskrbijo stranski liki kot so Agent Sitwell (Maximiliano Hernández), Maria Hill (Cobie Smulders), Nick Fury (Samuel L. Jackson), itd.
Za oboževalce je film poln bonbončkov, večkrat slišimo omenjene druge Maščevalce, omenjen je Doctor Strange (kar je lahko namig, da se nam obeta v bližnji prihodnosti magija), ne manjka obvezni Marvelov cameo prizor z legendarnim striparjem Stanom Leejem, med liki pa se najdejo tudi klasični ''Captain America'' zlikovci Crossbones (Frank Grillo) in Batroc the Leaper (Georges St-Pierre) ter seveda Zimski Vojak (Sebastian Stan).
Režiserja brata Russo (Anthony in Joe) imata zaenkrat pod pasom samo komedije (Welcome to Colinwood, You, Me and Dupree) in občasno prevzameta režijsko taktirko kultne serije Community, a vendar sta se dobro znašla tudi v akcijskem žanru. Z malo truda lahko opazimo, kje sta črpala navdih za način snemanja akcijskih prizorov, ki v ročnih obračunih občasno spominjajo na Bournove filme. Dobro držita tempo, saj gre pri Stotniku za zelo učinkovito menjavanje zgodbe in akcije. Njun uspeh je prepričal Marvel, da ju je najel tudi za režiranje nadaljevanja: Captain America 3, ki pride v kina maja 2016.
Štorija o novcih
Hollywood se že desetletja trudi priti do skrinje zlata, ki se skriva v stripovski in superjunaški vsebini. Od prvega Supermana (1978) naprej smo bili deležni bolj ali manj rednih filmskih superjunaških poskusov, ki pa niso zares vzleteli. Posamezni filmi sem ter tja so bili kritično in komercialno uspešni, a kakršenkoli poskus ustvarjanja filmske franšize se je končal porazno (spomnimo se na Superman: Quest for Peace in Batman & Robin)
V zgodnjih dvatisočih se je pa zgodila prva superjunaška renesansa s filmi kot so Možje X (ang. X-Men), Spider-Man, Batman: Na začetku (ang. Batman Begins), Mesto Greha (ang. Sin City), Hellboy, itd. Vsi ti filmi so se izkazali za malo boljše pri tvorjenju filmskih franšiz, ampak Hollywood je še vedno parkrat krepko udaril mimo (Hulk, Catwoman, Daredevil, Elektra, Fantastični Štirje, itd).
Prenos zgodb iz stripa na film je bil dolgoleten in boleč postopek, pol vzponov in padcev, ki pa je pripeljal do revolucionarne ideje Marvela; ustvariti filmsko vesolje, ki združuje različne super junake, kar niti ni tako nenavadno, če pomislimo, da v stripih ta koncept obstaja že desetletja.
Strategija za prihodnost
Finančni in kritiški uspeh drugega Stotnika Amerike je pospremila novica Marvel-a, da imajo splaniranih filmov kar do leta 2028. Če sledimo trenutnemu vzorcu, to pomeni dva filma letno, se pravi se nam poleg devetih že izdanih filmov obeta še 29 filmov. Prvi Guardians of the Galaxy pride k nam že jeseni, naslednje leto pa se nam obetata Avengers 2: Age of Ultron in Ant Man.
Poleg filmov pa so letos pričeli tudi s televizijsko serijo Agents of S.H.I.E.L.D., ki je imela svoje porodne krče, ampak je revolucionarna v tem, da je del istega filmskega vesolja kot filmi, celo nekateri dogodki in liki iz filmov se pojavijo v seriji.
Kljub temu, da so pri Marvelu pravice za nekatere svoje junake že pred leti prodali drugim studiem, se zaradi uspeha Maščevalcev baje studii ne branijo možnega sodelovanja. Govora je bilo, da bi se v prihodnjih Maščevalcih lahko pojavil Spider-Man ali celo Možje X, ki sicer vsak zase ustvarjajo svoja filmska vesolja. Več o morebitnih povezavah superjunakov pa, ko prideta na platna najnovejša filma omenjenih franšiz v prihodnjem mesecu.
V filmskem svetu se trenutno dogajajo zelo zanimive spremembe. Prepletenost televizije in filmov v prihodnjih letih nam obljublja veliko, odpira se možnost kompleksnih zapletov in odnosov, tako da skočite čim prej na ta fantastični vlak in se pustite odpeljati v svet tehnoloških čudes, bogov in super junakov.
Sašo, 10. 4. 2014
Štorija
Steve Rogers (Chris Evans) drugače poznan kot Stotnik Amerika (Captain America), prvi super heroj na svetu, se še vedno privaja na življenje v sedanjosti - spomnimo se, da so ga odmrznili kar 70 let po dogodkih prvega filma. Srečamo ga med rutinsko operacijo O.B.O.D.-a (ang. S.H.I.E.L.D.), kjer kvalitetno pospravi par generičnih zlobnežev. Stotnik pogreša preprostejše čase ter se izogiba zmenkom. Njegov edinstven vpogled na vojsko in vohunsko mrežo nekoč in danes pa mu povzroča resne dvome o svoji vlogi v modernem boju proti terorizmu. Zakaj, za koga in proti komu se sploh bori v kompleksnem novem svetu po Maščevalcih? Vse to preseka brutalni napad na vodjo O.B.O.D.-a, Stotnik pa nenadoma pristane na begu. Po tem pa pademo v sredino odličnega političnega trilerja, ki ima čisto slučajno za glavne akterje super junake in super zločince. Komu zaupati, kdo so dobri, kdo poredni in kdo super fantje?
Film ima kar nekaj presenečenj in zasukov, ki jih ne bi rad izdal, tako da o sami vsebini ne bom več zgubljal besed, rade volje pa izgubim nekaj besed o samem filmu. Primarno film funkcionira, ker gre v osnovi za politični triler, šele nato za superjunaški film. Drugotno je Zimski vojak odlično nadaljevanje, ki nadgradi elemente prvega filma ter ga v vsakem pogledu preseže. Glede na to, da ima močno podlago v izvirniku, pri glavnih zlikovcih nimamo občutka, da so v filmu epizodno, ampak so v vmesnem času zrasli in dejansko prišli do točke, ko so konceptualno lahko grožnja, ki jo je skoraj nemogoče ustaviti … razen, če jim naproti stoji super heroj. Nenazadnje pa je Stotnik Amerika: Zimski vojak skorajda film Maščevalcev.
V njem namreč gledamo zgodbo dveh obstoječih Maščevalcev; Stotnika Amerike in Črne Vdove (ang. Black Widow), ki jo upodobi privlačna Scarlett Johansson ter enega prihodnjega Maščevalca Sokol-a (ang. Falcon), ki ga odigra Anthony Mackie. Kar trije Maščevalci na kupu mi povzročijo lušte in komaj čakam naslednje leto, ko končno pridejo Maščevalci 2. Za boljši občutek povezovanja fiktivnega vesolja poskrbijo stranski liki kot so Agent Sitwell (Maximiliano Hernández), Maria Hill (Cobie Smulders), Nick Fury (Samuel L. Jackson), itd.
Za oboževalce je film poln bonbončkov, večkrat slišimo omenjene druge Maščevalce, omenjen je Doctor Strange (kar je lahko namig, da se nam obeta v bližnji prihodnosti magija), ne manjka obvezni Marvelov cameo prizor z legendarnim striparjem Stanom Leejem, med liki pa se najdejo tudi klasični ''Captain America'' zlikovci Crossbones (Frank Grillo) in Batroc the Leaper (Georges St-Pierre) ter seveda Zimski Vojak (Sebastian Stan).
Režiserja brata Russo (Anthony in Joe) imata zaenkrat pod pasom samo komedije (Welcome to Colinwood, You, Me and Dupree) in občasno prevzameta režijsko taktirko kultne serije Community, a vendar sta se dobro znašla tudi v akcijskem žanru. Z malo truda lahko opazimo, kje sta črpala navdih za način snemanja akcijskih prizorov, ki v ročnih obračunih občasno spominjajo na Bournove filme. Dobro držita tempo, saj gre pri Stotniku za zelo učinkovito menjavanje zgodbe in akcije. Njun uspeh je prepričal Marvel, da ju je najel tudi za režiranje nadaljevanja: Captain America 3, ki pride v kina maja 2016.
Štorija o novcih
Hollywood se že desetletja trudi priti do skrinje zlata, ki se skriva v stripovski in superjunaški vsebini. Od prvega Supermana (1978) naprej smo bili deležni bolj ali manj rednih filmskih superjunaških poskusov, ki pa niso zares vzleteli. Posamezni filmi sem ter tja so bili kritično in komercialno uspešni, a kakršenkoli poskus ustvarjanja filmske franšize se je končal porazno (spomnimo se na Superman: Quest for Peace in Batman & Robin)
V zgodnjih dvatisočih se je pa zgodila prva superjunaška renesansa s filmi kot so Možje X (ang. X-Men), Spider-Man, Batman: Na začetku (ang. Batman Begins), Mesto Greha (ang. Sin City), Hellboy, itd. Vsi ti filmi so se izkazali za malo boljše pri tvorjenju filmskih franšiz, ampak Hollywood je še vedno parkrat krepko udaril mimo (Hulk, Catwoman, Daredevil, Elektra, Fantastični Štirje, itd).
Prenos zgodb iz stripa na film je bil dolgoleten in boleč postopek, pol vzponov in padcev, ki pa je pripeljal do revolucionarne ideje Marvela; ustvariti filmsko vesolje, ki združuje različne super junake, kar niti ni tako nenavadno, če pomislimo, da v stripih ta koncept obstaja že desetletja.
Strategija za prihodnost
Finančni in kritiški uspeh drugega Stotnika Amerike je pospremila novica Marvel-a, da imajo splaniranih filmov kar do leta 2028. Če sledimo trenutnemu vzorcu, to pomeni dva filma letno, se pravi se nam poleg devetih že izdanih filmov obeta še 29 filmov. Prvi Guardians of the Galaxy pride k nam že jeseni, naslednje leto pa se nam obetata Avengers 2: Age of Ultron in Ant Man.
Poleg filmov pa so letos pričeli tudi s televizijsko serijo Agents of S.H.I.E.L.D., ki je imela svoje porodne krče, ampak je revolucionarna v tem, da je del istega filmskega vesolja kot filmi, celo nekateri dogodki in liki iz filmov se pojavijo v seriji.
Kljub temu, da so pri Marvelu pravice za nekatere svoje junake že pred leti prodali drugim studiem, se zaradi uspeha Maščevalcev baje studii ne branijo možnega sodelovanja. Govora je bilo, da bi se v prihodnjih Maščevalcih lahko pojavil Spider-Man ali celo Možje X, ki sicer vsak zase ustvarjajo svoja filmska vesolja. Več o morebitnih povezavah superjunakov pa, ko prideta na platna najnovejša filma omenjenih franšiz v prihodnjem mesecu.
V filmskem svetu se trenutno dogajajo zelo zanimive spremembe. Prepletenost televizije in filmov v prihodnjih letih nam obljublja veliko, odpira se možnost kompleksnih zapletov in odnosov, tako da skočite čim prej na ta fantastični vlak in se pustite odpeljati v svet tehnoloških čudes, bogov in super junakov.
Sašo, 10. 4. 2014
12 Years a Slave (2013)
Režija: Steve McQuen.
Igrajo: Chiwetel Eijofor, Michael Fassbender, Benedict Cumberbatch in drugi.
Prejšnji teden so v naše kinodvorane prišli še nekateri za oskarje nominirani filmi, med katere sodi tudi zgodovinska drama 12 let suženj (v izvirniku 12 Years a Slave), adaptacija istoimenske biografske zgodbe, ki jo je leta 1853 napisal temnopolti Američan Solomon Northup, še preden so suženjstvo v ZDA ukinili.
ZGODBA
12 let suženj predstavlja spomine prej omenjenega Solomona Northupa (Chiwetel Ejiofor) na dolgo in težko obdobje, ki ga je preživel v suženjstvu kljub statusu svobodnega temnopoltega človeka v zvezni državi New York v predabolicionističnem obdobju, kar naj bi mu omogočalo enakopravnost s preostalim belopoltim prebivalstvom. Solomona odpeljejo v eno izmed južnih konfederacijskih ameriških zveznih držav, kjer trgovina s temnopoltimi je bila vsakdanjik. Njegovo dolgoletno trpljenje se šele začne in mukotrpno delo na bombažnih poljih ter večkratno menjavanje lastnikov ne kaže, da bi se rešil tega nezasluženega pekla. Šele srečanje z naključnim človekom, ki naj bi razumel njegovo situacijo, spremeni tok žalostne zgodbe.
NE SMEJO POZABITI
Režiser Steve McQueen se je s svojim tretjim celovečercem prebil v središče kolektivne čustvenosti, iz katere tako močno preveva želja po moralnem kaznovanju Američanov za njihove pretekle (in sedanje) nepravičnosti zoper temnopolte sužnje, ki so dolgo obdobje trpeli v neznosnih okoliščinah. Lotil se je ameriške družbe, njene preteklosti in njene nekaznovanosti. Postavljeni smo pred zaključkom njegove trilogije (pred 12 let suženj sta tu mišljena Lakota in Sramota), iz katere izhaja zahteva po kesanju, ki pa tokrat ni zgolj uperjena proti ZDA, temveč proti celotnemu svetu, saj za vse krutosti je potrebno kaznovanje in priznavanje krivde. Morda pa smo pred dejstvom, da le temnopolti Britanec je tisti, ki bi si upal tovrstne poteze (četudi njegova domovina nosi velik delež krivde za kasnejše posledice s sužnji v ZDA). Morda pa je le moderno ustvarjati filme po resničnih dogodkih, ki so zapolnjeni z močnimi čustvi in nepojmljivimi dogodki.
Režiser je dejansko prejel veliko podporo, da si je lahko privoščil in uporabil zelo barvito in kakovostno igralsko zasedbo, vendar omembe vredna sta le dva: Chiwetel Ejiofor in Michael Fassbender. Prvi nas je nedvomno ponesel s seboj v kruto preživljanje 12 let v vlogi sužnja Solomona ter naknadno vdajo v neobvladljivo usodo temnopoltega človeka ameriške dežele devetnajstega stoletja. Fassbender pa je v vlogi okrutnega veleposestnika prikazal pravi obraz južnjaškega duha, ki je še danes prisoten in zgolj pritrjuje še prisotni rasistični drži prisotni v številnih zveznih državah tako zelo liberalne države.
Ne smemo pa mi pozabiti, da film navsezadnje nas toliko ne more presenetiti in 'ujeti', saj o zgodbah o suženjstvu in nekorektnosti do temnopoltih v različnih obdobjih kratke ameriške zgodovine smo velikokrat brali ali slišali, medtem ko filmov na tematiko je bilo posnetih kar precej. Hkrati pa je tu še dejstvo nekakšne ekzotičnosti, ki je vezana na tematiko ameriškega suženjstva in abolicionizma, kar nam Slovencem ne pomeni veliko, saj nismo ničesar podobnega doživeli in stvar se je dogajala daleč stan na oni strani luže.
12 let suženj je prejel kar 9 nominacij za oskarje in enega Zlatega globusa za najboljšo dramo. Morda za ameriško javnost je zalogaj zaslužen, vendar menim, da je res pričakovan za njihov družbeni kontekst, saj spet ni tak izdelek, ki bi izstopal. Navsezadnje je zgolj filmska adaptacija poznane zgodbe, kar pokaže na trenutno stanje holivuda: brez navdiha in ekzemplarnih zgodb.
Erik, 16. 2. 2014
ZGODBA
12 let suženj predstavlja spomine prej omenjenega Solomona Northupa (Chiwetel Ejiofor) na dolgo in težko obdobje, ki ga je preživel v suženjstvu kljub statusu svobodnega temnopoltega človeka v zvezni državi New York v predabolicionističnem obdobju, kar naj bi mu omogočalo enakopravnost s preostalim belopoltim prebivalstvom. Solomona odpeljejo v eno izmed južnih konfederacijskih ameriških zveznih držav, kjer trgovina s temnopoltimi je bila vsakdanjik. Njegovo dolgoletno trpljenje se šele začne in mukotrpno delo na bombažnih poljih ter večkratno menjavanje lastnikov ne kaže, da bi se rešil tega nezasluženega pekla. Šele srečanje z naključnim človekom, ki naj bi razumel njegovo situacijo, spremeni tok žalostne zgodbe.
NE SMEJO POZABITI
Režiser Steve McQueen se je s svojim tretjim celovečercem prebil v središče kolektivne čustvenosti, iz katere tako močno preveva želja po moralnem kaznovanju Američanov za njihove pretekle (in sedanje) nepravičnosti zoper temnopolte sužnje, ki so dolgo obdobje trpeli v neznosnih okoliščinah. Lotil se je ameriške družbe, njene preteklosti in njene nekaznovanosti. Postavljeni smo pred zaključkom njegove trilogije (pred 12 let suženj sta tu mišljena Lakota in Sramota), iz katere izhaja zahteva po kesanju, ki pa tokrat ni zgolj uperjena proti ZDA, temveč proti celotnemu svetu, saj za vse krutosti je potrebno kaznovanje in priznavanje krivde. Morda pa smo pred dejstvom, da le temnopolti Britanec je tisti, ki bi si upal tovrstne poteze (četudi njegova domovina nosi velik delež krivde za kasnejše posledice s sužnji v ZDA). Morda pa je le moderno ustvarjati filme po resničnih dogodkih, ki so zapolnjeni z močnimi čustvi in nepojmljivimi dogodki.
Režiser je dejansko prejel veliko podporo, da si je lahko privoščil in uporabil zelo barvito in kakovostno igralsko zasedbo, vendar omembe vredna sta le dva: Chiwetel Ejiofor in Michael Fassbender. Prvi nas je nedvomno ponesel s seboj v kruto preživljanje 12 let v vlogi sužnja Solomona ter naknadno vdajo v neobvladljivo usodo temnopoltega človeka ameriške dežele devetnajstega stoletja. Fassbender pa je v vlogi okrutnega veleposestnika prikazal pravi obraz južnjaškega duha, ki je še danes prisoten in zgolj pritrjuje še prisotni rasistični drži prisotni v številnih zveznih državah tako zelo liberalne države.
Ne smemo pa mi pozabiti, da film navsezadnje nas toliko ne more presenetiti in 'ujeti', saj o zgodbah o suženjstvu in nekorektnosti do temnopoltih v različnih obdobjih kratke ameriške zgodovine smo velikokrat brali ali slišali, medtem ko filmov na tematiko je bilo posnetih kar precej. Hkrati pa je tu še dejstvo nekakšne ekzotičnosti, ki je vezana na tematiko ameriškega suženjstva in abolicionizma, kar nam Slovencem ne pomeni veliko, saj nismo ničesar podobnega doživeli in stvar se je dogajala daleč stan na oni strani luže.
12 let suženj je prejel kar 9 nominacij za oskarje in enega Zlatega globusa za najboljšo dramo. Morda za ameriško javnost je zalogaj zaslužen, vendar menim, da je res pričakovan za njihov družbeni kontekst, saj spet ni tak izdelek, ki bi izstopal. Navsezadnje je zgolj filmska adaptacija poznane zgodbe, kar pokaže na trenutno stanje holivuda: brez navdiha in ekzemplarnih zgodb.
Erik, 16. 2. 2014
Robocop (2014)
Režija: Jose Padilha.
Igrajo: Joel Kinnaman, Michael Keaton, Gary Oldman in drugi.
Po skoraj tridesetih letih je film o super policaju Robocopu (če se nanašamo zgolj na prvi del iz leta 1987) dobil svoj rimejk. Težko je verjeti, da bi pustili lik iz akcijske domišljijske kriminalke na strani, saj so leta 2012 'obnovili' že klasiko režiserja Paula Verhoevena, z naslovom Total Recall. Ravno rimejk omenjenega filma je sprožil veliko dvomov o v naših dvoranah že prisotnem filmu kultnega robota-človeka.
ZGODBA
Postavljeni smo v leto 2028. Omnicorp je podjetje, ki služi s prodajanjem zaščite v obliki robotov in robotske tehnologije državam po svetu, razen v ZDA. Trd oreh predstavlja politika državne varnosti in javno mnenje, ker Američani bi radi nekaj, čemur bi lahko zaupali in ni (popolnoma) robot. Omnicorp se domisli ideje o človeku, ki bi ga umestili v robotsko telo, vendar potrebujejo prostovoljca, ki ga najdejo v dobrem, a žal hudo ranjenem, policistu Alexu Murphyju, ki se je boril proti korupciji in kriminalu v Detroitu. Omnicorp Murphyjevi družini ponudi drugo priložnost za Alexa, kar sproži postopek ustvarjanja pol moža pol robota – cilj pa je novodobni policijski častnik. Omnicorp svetu predstavi Robocopa, ki prične svoje delo ravno v Detroitu, kar za človeški del Alexa predstavlja težavo, saj se sooča s preteklimi hudodelstvi in pričenja Omnicorpu (in njihovim pohlepnim načrtom v ozadju) križati pot.
NOVI ROBOCOP
V začetku naj bi prenovljenega Robocopa režiral priznani Darren Aronofsky, vendar je naposled odstopil in nadomestil ga je brazilski Jose Padilha, ki je v južnoameriškem prostoru zaslovel z akcijsko kriminalko Tropa de Elite (v ang. Prevodu Elite Squad). Sprejel je težko nalogo, za katero pa se je izkazal morda še kot najboljša izbira, saj mu je uspelo ustvariti lastno (lahko bi reklu tudi novo) Robocop zgodbo. Svoje ekspertize v akcijskih scenah je briljantno spojil z resnobnimi trenutki, ko se na primer Murphy spopada s svojim emocionalnimi nagnjenji, ki so jih v laboratoriju poskušali zakriti. Precej pa je razvidno, da ni Američan na režiserskem stolčku, ko se konstantno celoten film obrača proti ZDA in jo kritizira. Na trenutke imamo občutek, da je vse le pretirano, saj se ravno preko lika Samuela L. Jacksona pokažeta manipulacija in patetika vezani na ameriške želje po svetovni nadvladi.
Pohvalna je tudi izbira igralske zasedbe. Pametna poteza se že pokaže pri izboru ne ravno famoznega igralca, Joela Kinnamana, ki odigra glavno vlogo v filmu. Kar seveda ne pomeni, da bo film slab, saj v podporo dodaš (vsaj) dve močni personi, kot sta Gary Oldman in Micheal Keaton, ki svoji vlogi odigrata brez večjih težav ter film postavita na pričakovani nivo. Morda je pa le za malenkost preveč izpostavljen Keaton v nekaterih kadrih.
Vloga Samuela L. Jacksona pa je skrbno dodelana in namenoma oblikovana v takšni obliki, kot jo režiser predstavi, saj gre za kritiko medijev, ZDA, laži, manipulacije, itn. vse z minimalnimi dodatki Jacksonovih predhodnih vlog v tarantinovskih filmih.
KATERI JE SEDAJ BOLJŠI?
Ne bi bilo pravično primerjati letošnjega Robocopa z onim iz leta 1987, saj vsak izhaja iz svojega obdobja, mišljenja in navsezadnje tehnološke razvitosti, predvsem v filmski sferi, kar se tiče specialnih efektov. Prejšnjega Robocopa smo si ga vsi že skoraj ogledali in sodi med klasike svojega žanra. Novi pa najbrž ne bo (še) klasificiran kot svoj predhodnik, vendar film se izkaže kot kvalitetna filmska stvaritev znotraj sodobne sfere rimejkov.
Kar je morda le potrebno izpostaviti sta dve točki: v originalu je bila tovrstna ideja kreiranja novega bitja, ki spominja na Frankensteina, nekoliko manj prisotna kot v letošnji verziji; kar pa me je sedaj presunilo je razvoj žanra akcijskih filmov, saj v osemdesetih so bili (ali vsaj delujejo) akcijski filmi veliko bolj krvavi kot današnji, saj že same krvi ni opaziti v filmu. Problem skrivanja resnice in higieniziranja žanra dejansko spodkopava kredibilnost in legitimnost le-tega. S procesom cenzure, ki se je pričel konec osemdesetih, in obenem prisotnosti številnih okrutnih video igric so ponesli akcijske filme na isto raven kot komedije, kar se vidi tudi pri mladih in njihovemu dojemanju malevolentnih dejavnosti.
Robocop bi lahko bil postmoderni ali postapokaliptični nadčlovek, vendar je le film, ki ga moramo dojemati kot manifest zoper že preveč razpredeno prisotnost kapitalistične požrešnosti, ki se navsezadnje ponaša kot boj za oblast nad surovinami in ljudmi.
Erik, 7. 2. 2014
ZGODBA
Postavljeni smo v leto 2028. Omnicorp je podjetje, ki služi s prodajanjem zaščite v obliki robotov in robotske tehnologije državam po svetu, razen v ZDA. Trd oreh predstavlja politika državne varnosti in javno mnenje, ker Američani bi radi nekaj, čemur bi lahko zaupali in ni (popolnoma) robot. Omnicorp se domisli ideje o človeku, ki bi ga umestili v robotsko telo, vendar potrebujejo prostovoljca, ki ga najdejo v dobrem, a žal hudo ranjenem, policistu Alexu Murphyju, ki se je boril proti korupciji in kriminalu v Detroitu. Omnicorp Murphyjevi družini ponudi drugo priložnost za Alexa, kar sproži postopek ustvarjanja pol moža pol robota – cilj pa je novodobni policijski častnik. Omnicorp svetu predstavi Robocopa, ki prične svoje delo ravno v Detroitu, kar za človeški del Alexa predstavlja težavo, saj se sooča s preteklimi hudodelstvi in pričenja Omnicorpu (in njihovim pohlepnim načrtom v ozadju) križati pot.
NOVI ROBOCOP
V začetku naj bi prenovljenega Robocopa režiral priznani Darren Aronofsky, vendar je naposled odstopil in nadomestil ga je brazilski Jose Padilha, ki je v južnoameriškem prostoru zaslovel z akcijsko kriminalko Tropa de Elite (v ang. Prevodu Elite Squad). Sprejel je težko nalogo, za katero pa se je izkazal morda še kot najboljša izbira, saj mu je uspelo ustvariti lastno (lahko bi reklu tudi novo) Robocop zgodbo. Svoje ekspertize v akcijskih scenah je briljantno spojil z resnobnimi trenutki, ko se na primer Murphy spopada s svojim emocionalnimi nagnjenji, ki so jih v laboratoriju poskušali zakriti. Precej pa je razvidno, da ni Američan na režiserskem stolčku, ko se konstantno celoten film obrača proti ZDA in jo kritizira. Na trenutke imamo občutek, da je vse le pretirano, saj se ravno preko lika Samuela L. Jacksona pokažeta manipulacija in patetika vezani na ameriške želje po svetovni nadvladi.
Pohvalna je tudi izbira igralske zasedbe. Pametna poteza se že pokaže pri izboru ne ravno famoznega igralca, Joela Kinnamana, ki odigra glavno vlogo v filmu. Kar seveda ne pomeni, da bo film slab, saj v podporo dodaš (vsaj) dve močni personi, kot sta Gary Oldman in Micheal Keaton, ki svoji vlogi odigrata brez večjih težav ter film postavita na pričakovani nivo. Morda je pa le za malenkost preveč izpostavljen Keaton v nekaterih kadrih.
Vloga Samuela L. Jacksona pa je skrbno dodelana in namenoma oblikovana v takšni obliki, kot jo režiser predstavi, saj gre za kritiko medijev, ZDA, laži, manipulacije, itn. vse z minimalnimi dodatki Jacksonovih predhodnih vlog v tarantinovskih filmih.
KATERI JE SEDAJ BOLJŠI?
Ne bi bilo pravično primerjati letošnjega Robocopa z onim iz leta 1987, saj vsak izhaja iz svojega obdobja, mišljenja in navsezadnje tehnološke razvitosti, predvsem v filmski sferi, kar se tiče specialnih efektov. Prejšnjega Robocopa smo si ga vsi že skoraj ogledali in sodi med klasike svojega žanra. Novi pa najbrž ne bo (še) klasificiran kot svoj predhodnik, vendar film se izkaže kot kvalitetna filmska stvaritev znotraj sodobne sfere rimejkov.
Kar je morda le potrebno izpostaviti sta dve točki: v originalu je bila tovrstna ideja kreiranja novega bitja, ki spominja na Frankensteina, nekoliko manj prisotna kot v letošnji verziji; kar pa me je sedaj presunilo je razvoj žanra akcijskih filmov, saj v osemdesetih so bili (ali vsaj delujejo) akcijski filmi veliko bolj krvavi kot današnji, saj že same krvi ni opaziti v filmu. Problem skrivanja resnice in higieniziranja žanra dejansko spodkopava kredibilnost in legitimnost le-tega. S procesom cenzure, ki se je pričel konec osemdesetih, in obenem prisotnosti številnih okrutnih video igric so ponesli akcijske filme na isto raven kot komedije, kar se vidi tudi pri mladih in njihovemu dojemanju malevolentnih dejavnosti.
Robocop bi lahko bil postmoderni ali postapokaliptični nadčlovek, vendar je le film, ki ga moramo dojemati kot manifest zoper že preveč razpredeno prisotnost kapitalistične požrešnosti, ki se navsezadnje ponaša kot boj za oblast nad surovinami in ljudmi.
Erik, 7. 2. 2014
Pain & Gain (2013)
Režija: Michael Bay.
Igrajo: Mark Wahlberg, Dwayne Johnson, Anthony Mackie in drugi.
Resnična zgodba, fitnes, devetdeseta leta v trenerkah, Michael Bay, moralna sporočila, Ed Harris, retro priokus – vse omenjene pojme/ljudi je (nekako) težko spraviti skupaj v en filmski izdelek, a vendarle smo dobili film, z naslovom 'Pain & Gain' (v slovenskem prevodu 'Dvigni), ki združuje vse in to na zelo tragikomičen način.
'Pain & Gain' je posnet po resnični zgodbi, v kateri Daniel Lugo (Mark Wahlberg), trener fitnesa v Miamiju, sanja o boljšem življenju in doseganju ameriških sanj. Njegove ameriške sanje pa nenadoma postanejo dosegljive, ko se v fitnesu pojavi bahavi bogataš kolumbijskega rodu, Victor Kershaw (Tony Shalhoub) – v njem Daniel vidi svojo šanso. Z dvema, zelo naivnima, prijateljema skuje načrt, ki vključuje 'prevzem' bogataševega premoženja in, seveda, bogataševo smrt. Načrt uspe, vendar le delno. Nepredvidljive 'malenkosti' spravijo Daniela v še večje brezno, s katerega pa ni izhoda.
Michael Bay ('Transformers', 'Island') nam tokrat ponudi film z drugačnimi velikani: 'napumpanimi' fitnes atleti z devetdesetih let. Retro-patetični priokus dejansko privabi gledalca. Dejstvo, da je posneto po resnična zgodbi še dodatno začini fazo zanimanja. Celotna ideja pa se skrči v pomembnem stavku: »I'm Daniel Lugo, and I believe in fitness.« Fitnes nosi veliko težo, saj je v prispodobi (novodobnega) neoliberalnega doseganja ameriških sanj. V fitnesu je vse odvisno od tebe: hitrost spremembe, način spremembe, vztrajnost, itn. Cilj te čaka, vendar ne veš, kdaj in kako ga boš dosegel. In cilj je dosegljiv. Tudi z goljufanjem. Kot življenje, le da fitnes omogoča bolj učinkovite načine goljufanja.
Ne vem, ali je režiser z eksplozijami in z banalnimi dialogi (pre)napolnjenih filmov želel moralizirati o pravičnem in korektnem doseganju življenjskih ciljev, ali opozoriti na kaznovanje slabih ljudi, ali zgolj motivirati ljudi, da je vse odvisno od njih samih v življenju, le posledic se morajo zavedati. Ne vem. Zavedam se, da se je lotil resnične zgodbe, ker je na razpolago in je preverjena – Michael Bay style. In da se film nekajkrat izgubi v kakšnem nesmislu, čudnih (preveč trivialnih) dialogih ter prekomernem patetiziranju mišičastih glav.
'Pain & Gain' me je spomnil na film izpred treh let o lobistu Jacku Abramoffu, ki je izjavil: »I'm Jack Abramoff, and I work out every day.«Slednji je tudi slabo končal, vendar je poskusil in (za krajši čas) dosegel svoje ameriške sanje. Američani vidijo v športu orodje za doseganje cilja. Šport kot izgovor, merilo in beg pred resnico. Američani so spojili Macchiavellija in fitnes. Macchavellitness.
Da me ne bi slučajno narobe razumeli. Ne podpiram nelegalnih načinov doseganja kakršnih koli ciljev, še manj pa ploskam Danielu Lugi ali pa Jacku Abramoffu. Moramo pa nujno upoštevati dejstvo, da oba je vodila naprej motivacija po boljšem življenju. Želela sta si več. Tudi dosegla sta tisto 'več'. Problem pa izhaja iz ameriške družbene genetske zasnove, ki vsiljuje ljudem pretiravanje in velikokrat se posledic ne zavedajo, še manj pa jih pričakujejo.
'Pain & Gain' ni samo film o resnični zgodbi in ni film samo za 'tipe, ki hodijo v fitnes'. Če izhajamo iz slovenskega prevoda naslova, bi lahko razumeli sporočilo filma tako: »Dvigni se in naredi nekaj s sebe, če še nisi!« Pa le posledic se zavedajte in ne škoditi drugim.
Erik, 22. 5. 2013
'Pain & Gain' je posnet po resnični zgodbi, v kateri Daniel Lugo (Mark Wahlberg), trener fitnesa v Miamiju, sanja o boljšem življenju in doseganju ameriških sanj. Njegove ameriške sanje pa nenadoma postanejo dosegljive, ko se v fitnesu pojavi bahavi bogataš kolumbijskega rodu, Victor Kershaw (Tony Shalhoub) – v njem Daniel vidi svojo šanso. Z dvema, zelo naivnima, prijateljema skuje načrt, ki vključuje 'prevzem' bogataševega premoženja in, seveda, bogataševo smrt. Načrt uspe, vendar le delno. Nepredvidljive 'malenkosti' spravijo Daniela v še večje brezno, s katerega pa ni izhoda.
Michael Bay ('Transformers', 'Island') nam tokrat ponudi film z drugačnimi velikani: 'napumpanimi' fitnes atleti z devetdesetih let. Retro-patetični priokus dejansko privabi gledalca. Dejstvo, da je posneto po resnična zgodbi še dodatno začini fazo zanimanja. Celotna ideja pa se skrči v pomembnem stavku: »I'm Daniel Lugo, and I believe in fitness.« Fitnes nosi veliko težo, saj je v prispodobi (novodobnega) neoliberalnega doseganja ameriških sanj. V fitnesu je vse odvisno od tebe: hitrost spremembe, način spremembe, vztrajnost, itn. Cilj te čaka, vendar ne veš, kdaj in kako ga boš dosegel. In cilj je dosegljiv. Tudi z goljufanjem. Kot življenje, le da fitnes omogoča bolj učinkovite načine goljufanja.
Ne vem, ali je režiser z eksplozijami in z banalnimi dialogi (pre)napolnjenih filmov želel moralizirati o pravičnem in korektnem doseganju življenjskih ciljev, ali opozoriti na kaznovanje slabih ljudi, ali zgolj motivirati ljudi, da je vse odvisno od njih samih v življenju, le posledic se morajo zavedati. Ne vem. Zavedam se, da se je lotil resnične zgodbe, ker je na razpolago in je preverjena – Michael Bay style. In da se film nekajkrat izgubi v kakšnem nesmislu, čudnih (preveč trivialnih) dialogih ter prekomernem patetiziranju mišičastih glav.
'Pain & Gain' me je spomnil na film izpred treh let o lobistu Jacku Abramoffu, ki je izjavil: »I'm Jack Abramoff, and I work out every day.«Slednji je tudi slabo končal, vendar je poskusil in (za krajši čas) dosegel svoje ameriške sanje. Američani vidijo v športu orodje za doseganje cilja. Šport kot izgovor, merilo in beg pred resnico. Američani so spojili Macchiavellija in fitnes. Macchavellitness.
Da me ne bi slučajno narobe razumeli. Ne podpiram nelegalnih načinov doseganja kakršnih koli ciljev, še manj pa ploskam Danielu Lugi ali pa Jacku Abramoffu. Moramo pa nujno upoštevati dejstvo, da oba je vodila naprej motivacija po boljšem življenju. Želela sta si več. Tudi dosegla sta tisto 'več'. Problem pa izhaja iz ameriške družbene genetske zasnove, ki vsiljuje ljudem pretiravanje in velikokrat se posledic ne zavedajo, še manj pa jih pričakujejo.
'Pain & Gain' ni samo film o resnični zgodbi in ni film samo za 'tipe, ki hodijo v fitnes'. Če izhajamo iz slovenskega prevoda naslova, bi lahko razumeli sporočilo filma tako: »Dvigni se in naredi nekaj s sebe, če še nisi!« Pa le posledic se zavedajte in ne škoditi drugim.
Erik, 22. 5. 2013
The Call (2013)
Režija: Brad Anderson.
Igrajo: Halle Berry, Abigail Breslin, Morris Chestnut in drugi.
Držati v rokah usodo drugega človeka nekatere navdaja s ponosom, druge pa s strahom. Slednji se zavedajo (najbrž) velike odgovornosti, ki jo nosijo. Velikokrat pa se ljudje niti ne zavedamo, koliko ljudi okoli nas se dnevno znajde v tovrstnih situacijah, kjer njihov reakcijski čas lahko odloča o življenju ali smrti druge osebe.
ZGODBA
Tako nekako velja tudi za telefonske operaterje, ki se odzivajo na interventne klice ljudi, ki iščejo pomoč s strani policije, gasilcev ali reševalcev. V zelo kočljivi situaciji se znajde tudi Jordan (Halle Berry), dolgoletna telefonska operaterka, ko se javi na klic v sili s strani mladega dekleta, ker je neznanec vdrl v njeno hišo. Jordan se trudi pomiriti dekle in ji poskuša čim bolje svetovati, vendar vlomilec ugrabi dekle in jo kasneje tudi ubije. Jordan se po tragičnem incidentu preusmeri v svetovanje in urjenje novih operaterjev, vse do dneva, ko se podoben klic pojavi: mlada punca kliče na pomoč, ker jo je neznanec ugrabil. Jordan je edina na razpolago in obenem se mora spoprijeti z lastnimi strahovi.
BERRY IN BRAD
Halle Berry ('Cloud Atlas', 'Perfect Stranger') se po nekaterih neuspelih vlogah vrača na filmska platna z vlogo, ki ji je pisana na kožo in preko katere dokaže svojo profesionalnost, pomešano z nekakšno nežno karizmo in privlačno krhkost. Izpostavil pa bi režiserja, Brada Andersona ('Transsiberian', 'The Machinist'), ki nam spet ponudi izvrstno in napeto kriminalko, ki gledalca prevzame in drži napetega do konca filma. Z 'The Call' je Anderson potrdil svojo režisersko zrelost in se, zagotovo, umestil med boljše režiserje temačnega in napetega žanra. Michael Eklund ('The Day', 'The Divide') pa izvrstno odigra zlobneža – in občutek imam, da počasi gradi podobo zlobnega obraza Hollywooda.
(KONČNO) DOBRA KRIMINALKA
Priznati moram, da sem pričakoval manj in prejel zelo veliko od 'The Call'. Sprva je film deloval kot še en običajni in nezanimivi triler, ki poteka preko telefona, vendar s prenosom celotne zadeve k telefonskemu operaterju in njegovemu psihološkemu boju ob vsakem (neuspelem) klicu na pomoč, se gledalec empatično poistoveti z glavnim likom in hkrati doseže vpogled v tovrstno službo. Zgodba sledi postavljeni rdeči niti in tudi maloštevilni žanrsko klišejski inserti ne odvrnejo pogleda in še zmeraj gledalca držijo napetega. Režiser je z določenimi nepričakovanimi bližnjimi kadri uspel postaviti občinstvo v vlogo ugrabljenega lika v filmu in prenesti občutek tesnobe in strahu mednje. Igralska zasedba profesionalno in brezhibno odigra svoje vloge, z ravno pravšnjo mero čustvenosti in kredibilnosti.
'The Call' je ena izmed boljših kriminalk leta 2013 in med gledanjem dobimo občutek, da je vse na svojem mestu in nič ni prepuščeno naključju. Po ogledu pa gledalec zapusti dvorano z občutkom zadovoljstva, ker ga ni film razočaral. Zaključek filma pa je le primeren podpis Andersonovega izprijenega uma.
'The Call' bodo pričeli predvajati po slovenskih kinematografih od četrtka, 9. 5. 2013, naprej.
Erik, 9. 5. 2013
ZGODBA
Tako nekako velja tudi za telefonske operaterje, ki se odzivajo na interventne klice ljudi, ki iščejo pomoč s strani policije, gasilcev ali reševalcev. V zelo kočljivi situaciji se znajde tudi Jordan (Halle Berry), dolgoletna telefonska operaterka, ko se javi na klic v sili s strani mladega dekleta, ker je neznanec vdrl v njeno hišo. Jordan se trudi pomiriti dekle in ji poskuša čim bolje svetovati, vendar vlomilec ugrabi dekle in jo kasneje tudi ubije. Jordan se po tragičnem incidentu preusmeri v svetovanje in urjenje novih operaterjev, vse do dneva, ko se podoben klic pojavi: mlada punca kliče na pomoč, ker jo je neznanec ugrabil. Jordan je edina na razpolago in obenem se mora spoprijeti z lastnimi strahovi.
BERRY IN BRAD
Halle Berry ('Cloud Atlas', 'Perfect Stranger') se po nekaterih neuspelih vlogah vrača na filmska platna z vlogo, ki ji je pisana na kožo in preko katere dokaže svojo profesionalnost, pomešano z nekakšno nežno karizmo in privlačno krhkost. Izpostavil pa bi režiserja, Brada Andersona ('Transsiberian', 'The Machinist'), ki nam spet ponudi izvrstno in napeto kriminalko, ki gledalca prevzame in drži napetega do konca filma. Z 'The Call' je Anderson potrdil svojo režisersko zrelost in se, zagotovo, umestil med boljše režiserje temačnega in napetega žanra. Michael Eklund ('The Day', 'The Divide') pa izvrstno odigra zlobneža – in občutek imam, da počasi gradi podobo zlobnega obraza Hollywooda.
(KONČNO) DOBRA KRIMINALKA
Priznati moram, da sem pričakoval manj in prejel zelo veliko od 'The Call'. Sprva je film deloval kot še en običajni in nezanimivi triler, ki poteka preko telefona, vendar s prenosom celotne zadeve k telefonskemu operaterju in njegovemu psihološkemu boju ob vsakem (neuspelem) klicu na pomoč, se gledalec empatično poistoveti z glavnim likom in hkrati doseže vpogled v tovrstno službo. Zgodba sledi postavljeni rdeči niti in tudi maloštevilni žanrsko klišejski inserti ne odvrnejo pogleda in še zmeraj gledalca držijo napetega. Režiser je z določenimi nepričakovanimi bližnjimi kadri uspel postaviti občinstvo v vlogo ugrabljenega lika v filmu in prenesti občutek tesnobe in strahu mednje. Igralska zasedba profesionalno in brezhibno odigra svoje vloge, z ravno pravšnjo mero čustvenosti in kredibilnosti.
'The Call' je ena izmed boljših kriminalk leta 2013 in med gledanjem dobimo občutek, da je vse na svojem mestu in nič ni prepuščeno naključju. Po ogledu pa gledalec zapusti dvorano z občutkom zadovoljstva, ker ga ni film razočaral. Zaključek filma pa je le primeren podpis Andersonovega izprijenega uma.
'The Call' bodo pričeli predvajati po slovenskih kinematografih od četrtka, 9. 5. 2013, naprej.
Erik, 9. 5. 2013
Oblivion (2013)
Režija: Joseph Kosinski.
Igrajo: Tom Cruise, Morgan Freeman, Olga Kuryleko in drugi.
Koliko nam pomenijo naši spomini? Koliko pa nam pomeni naš planet? To sta prvi dve vprašanji, ki nam jih film zastavi v svojih prvih sekvencah. Ali si sploh sami (kadarkoli) postavljamo tovrstna vprašanja? Človeštvo še zmeraj deluje po principu, da dojame pomembnost določene (po navadi za nas samoumevne – četudi ni) zadeve, ko je ni več. Pa je res človek tako 'naštiman'?
ZGODBA
Postavljeni smo v leto 2077. Zemlja je uničena po hudi jedrski vojni, ki jo je zmagala, zoper sovražnike z vesolja (imenovani 'mrhovinarji'), ki so z uničenjem lune sprožili val naravnih katastrof, da bi lažje napadli in zasedli Zemljo. Po vojni se je človeštvo preselilo na Titan (eno izmed lun, ki krožijo okoli Saturna), kjer je bilo možno ustvariti pogoje za življenje. Na Zemlji je samo še nadzorna ekipa, ki jo sestavljata Jack (Tom Cruise) in Victoria (Andrea Riseborough), ki je zadolžena za nadzor in varovanje naprav za izčrpavanje vode, ki naj bi pripomogla k lažjemu bivanju človeštva na Titanu. Njihova naloga se izteče čez dva tedna in nato se pridružita ostalim, vendar mrhovinarji so še prisotni na Zemlji in onemogočajo delo. Jack vseskozi čuti, da bi moral ostati, vendar mora slediti navodilom, vse dokler ga ne ugrabijo mrhovinarji…
POZABA
Pozaba mi še vedno ne diši kot primeren naslov za film, saj ni nikoli govora o pozabi ali pozabljanju. Ko sledimo Jacku v filmu, lahko ugotovimo, da se konstantno opira na pomembnejše dogodke s predvojnega časa, razmišlja o pomembnosti doma, o pirovi zmagi Zemlje in o vsesplošnem bistvu odhoda in zapuščanja Zemlje. Glavni lik je razklan, ker ga spomini 'prebujajo', medtem ko mu je bilo rečeno, da so mu spomin izbrisali zaradi varnostnih razlogov. Torej, ničesar ni pozabil, kvečjemu odvzeli so mu spomine in, kot lahko kasneje ugotovimo, dom.
TEHNIKALIJE IN FILMSKA EKIPA
Fotografija in specialni efekti v filmu so izjemni. Očaran sem bil nad podobo post-jedrske in izčrpane Zemlje. Režiser ponudi puščavsko podobo Zemlje z nekaterimi oazami, ki v gledalcu sproži moralnega mačka, ki se nanaša na tretma, ki ga izvajamo nad lastnim domom. Joseph Kosinsky ('Tron: Legacy') nam je tako ponudil svoj drugi celovečerni film, ki pa ostaja v režiserjevem priljubljenem žanru – nujno prežet s specialnimi efekti in futurističnimi upodobitvami nekakšne post-apokaliptičnega sveta. Na podlagi režiserja in njegovega predhodnega filma se tudi lahko sklepa o načinu zapleta in razpleta zgodbe, preobratu in, seveda, zaključku. Ob primerjavi z njegovim predhodnim delom lahko potegnemo veliko analogij, ki lahko 'uničijo' pričakovanja. Igralska zasedba pa tokrat ni tako pomembna, ker so vsi ali bolj v podrejenem položaju do (pomembnosti lika) Jacka, v tem primeru Morgan Freeman ('Olympus Has Fallen', 'Seven') ali pa je njihova nekoliko podpovprečna, na primer Olga Kurylenko ('The Expatriate', 'To the Wonder'). Tom Cruise ('Jack Reacher', 'Magnolia')spet odigra svojo vlogo na nivoju in dokaže, da še zmeraj sodi med hollywoodkse zvezde. S svojim igranjem zelo dobro prepriča gledalca v dvom, ki ga Jack konstantno nosi, hkrati pa lepo začutimo vez, ki jo človek na nezavedni ravni vzpostavi z Zemljo.
OZADJE
Priznam, da preobrata v filmu nisem pričakoval v obliki, ki se pojavi, kar v mojih očeh film postavi nekoliko nad povprečjem. Film je lepo uporabljena kritika kapitalizma/neoliberalizma in njegovega odnosa do našega planeta ter do nas samih. Važno je izkoriščanje, ki vodi do njegove samozadostnosti in obstoja. Kapitalizem s svojim makiavelističnim pristopom pozablja na svoje korenine in namen ter se trudi kastrirati sebe od izvorne točke, ki je v tem primeru človek. Priča pa smo tudi stranskemu sporočilu strahu pred tujci, pred neznanim, ker s seboj naj bi zmeraj pripeljali težave, ali tudi vojno (lahko bi rekli, da preveč aktualno vse skupaj zveni). Ideja strahu pa se navezuje na freudovsko dojemanje grozljivega, ki izhaja iz domačega, poznanega – v tem primeru smo ljudje sami sebi grozljivi.
Pozaba je gledljiv film, ki ne razočara. Ponekod smo priča nekonsistentnosti, Olginem slabem igranju (še zmeraj se sprašujem, zakaj so njo izbrali), hollywoodskem junaštvu in (lažni) predstavi večne romantične ljubezni (ki, seveda, ni možna v trenutku ko smo tik pred jedrsko eksplozijo) in morda že prežvečeni simboliki žrtvovanja.
Film priporočam, hkrati pa sem spoznal, da je kapitalizem ženskega spola.
Erik, 13. 4. 2013
ZGODBA
Postavljeni smo v leto 2077. Zemlja je uničena po hudi jedrski vojni, ki jo je zmagala, zoper sovražnike z vesolja (imenovani 'mrhovinarji'), ki so z uničenjem lune sprožili val naravnih katastrof, da bi lažje napadli in zasedli Zemljo. Po vojni se je človeštvo preselilo na Titan (eno izmed lun, ki krožijo okoli Saturna), kjer je bilo možno ustvariti pogoje za življenje. Na Zemlji je samo še nadzorna ekipa, ki jo sestavljata Jack (Tom Cruise) in Victoria (Andrea Riseborough), ki je zadolžena za nadzor in varovanje naprav za izčrpavanje vode, ki naj bi pripomogla k lažjemu bivanju človeštva na Titanu. Njihova naloga se izteče čez dva tedna in nato se pridružita ostalim, vendar mrhovinarji so še prisotni na Zemlji in onemogočajo delo. Jack vseskozi čuti, da bi moral ostati, vendar mora slediti navodilom, vse dokler ga ne ugrabijo mrhovinarji…
POZABA
Pozaba mi še vedno ne diši kot primeren naslov za film, saj ni nikoli govora o pozabi ali pozabljanju. Ko sledimo Jacku v filmu, lahko ugotovimo, da se konstantno opira na pomembnejše dogodke s predvojnega časa, razmišlja o pomembnosti doma, o pirovi zmagi Zemlje in o vsesplošnem bistvu odhoda in zapuščanja Zemlje. Glavni lik je razklan, ker ga spomini 'prebujajo', medtem ko mu je bilo rečeno, da so mu spomin izbrisali zaradi varnostnih razlogov. Torej, ničesar ni pozabil, kvečjemu odvzeli so mu spomine in, kot lahko kasneje ugotovimo, dom.
TEHNIKALIJE IN FILMSKA EKIPA
Fotografija in specialni efekti v filmu so izjemni. Očaran sem bil nad podobo post-jedrske in izčrpane Zemlje. Režiser ponudi puščavsko podobo Zemlje z nekaterimi oazami, ki v gledalcu sproži moralnega mačka, ki se nanaša na tretma, ki ga izvajamo nad lastnim domom. Joseph Kosinsky ('Tron: Legacy') nam je tako ponudil svoj drugi celovečerni film, ki pa ostaja v režiserjevem priljubljenem žanru – nujno prežet s specialnimi efekti in futurističnimi upodobitvami nekakšne post-apokaliptičnega sveta. Na podlagi režiserja in njegovega predhodnega filma se tudi lahko sklepa o načinu zapleta in razpleta zgodbe, preobratu in, seveda, zaključku. Ob primerjavi z njegovim predhodnim delom lahko potegnemo veliko analogij, ki lahko 'uničijo' pričakovanja. Igralska zasedba pa tokrat ni tako pomembna, ker so vsi ali bolj v podrejenem položaju do (pomembnosti lika) Jacka, v tem primeru Morgan Freeman ('Olympus Has Fallen', 'Seven') ali pa je njihova nekoliko podpovprečna, na primer Olga Kurylenko ('The Expatriate', 'To the Wonder'). Tom Cruise ('Jack Reacher', 'Magnolia')spet odigra svojo vlogo na nivoju in dokaže, da še zmeraj sodi med hollywoodkse zvezde. S svojim igranjem zelo dobro prepriča gledalca v dvom, ki ga Jack konstantno nosi, hkrati pa lepo začutimo vez, ki jo človek na nezavedni ravni vzpostavi z Zemljo.
OZADJE
Priznam, da preobrata v filmu nisem pričakoval v obliki, ki se pojavi, kar v mojih očeh film postavi nekoliko nad povprečjem. Film je lepo uporabljena kritika kapitalizma/neoliberalizma in njegovega odnosa do našega planeta ter do nas samih. Važno je izkoriščanje, ki vodi do njegove samozadostnosti in obstoja. Kapitalizem s svojim makiavelističnim pristopom pozablja na svoje korenine in namen ter se trudi kastrirati sebe od izvorne točke, ki je v tem primeru človek. Priča pa smo tudi stranskemu sporočilu strahu pred tujci, pred neznanim, ker s seboj naj bi zmeraj pripeljali težave, ali tudi vojno (lahko bi rekli, da preveč aktualno vse skupaj zveni). Ideja strahu pa se navezuje na freudovsko dojemanje grozljivega, ki izhaja iz domačega, poznanega – v tem primeru smo ljudje sami sebi grozljivi.
Pozaba je gledljiv film, ki ne razočara. Ponekod smo priča nekonsistentnosti, Olginem slabem igranju (še zmeraj se sprašujem, zakaj so njo izbrali), hollywoodskem junaštvu in (lažni) predstavi večne romantične ljubezni (ki, seveda, ni možna v trenutku ko smo tik pred jedrsko eksplozijo) in morda že prežvečeni simboliki žrtvovanja.
Film priporočam, hkrati pa sem spoznal, da je kapitalizem ženskega spola.
Erik, 13. 4. 2013
Jack the Giant Slayer (2013)
Režija: Bryan Singer.
Igrajo: Nicholas Hoult, Ewan McGregor, Stanley Tucci in drugi.
Najnovejši film Bryana Singerja ('Valkyrie', 'The Usual Suspects') je 'Jack the Giant Slayer' (na podlagi ljudske zgodbe o Jakcu in čarobnem fižolčku), ki se pridruži naraščajočemu seznamu filmov, ki si prizadevajo, da ponudijo alternativne pripovedi o znanih pravljicah, zgodovinskih osebnostih ali mitoloških bitjih.
V tem primeru gledalci so pripravljeni na določeno na avanturo z Jackom (Nicholas Hoult) - v tej različici je njegova naloga reševanje princese, kot tudi razkritje zle zarote, ki bi omogočila velikanom izbrisati človeštvo. Za razliko od filmov s podobnega (pod)žanra je Singer ponudil oboževalcem zadovoljno kombinacijo želja skupaj z vizualnim spektaklom, ki film približa tudi mainstream publiki, ki dejansko pričakuje epsko pripovedovanje zgodb.
Nicholas Hoult ('X-Men: First Class', 'Warm Bodies') prinaša v še eni prijetni vlogi ravnovesje med čustvenostjo in pravo mero nerodnega humorja. Jack (the Giant Slayer) ni tipični mišičasti junak - ki pa se izkaže kot olajšanje, ker do sedaj so mnoge druge zgodbe ponudile junake kot neusmiljene stroje za ubijanje. Ewan McGregor ('Trainspotting', 'The Impossible') in Stanley Tucci ('The Company You Keep', 'Margin Call') sta kos muhastemu tonu filma ter preudarna v satiričnem junaštvu in pokvarjenosti pri svojih likih. Njuna energija se prenaša skozi preostali del filma in poživi celoten izdelek.
Beseda 'fižol' je bila izločena iz naslova te različice Jakca in njegove avanture, ker dejansko moramo počakati prekleto dolgo, da ga vidimo. Na srečo, film ponuja očarljivo (čeprav včasih pretirano) pustolovščino. V zapletu in preobratu, žal, redko preseneti, ampak Singer ponuja dovolj komičnih trenutkov in zabavnih insertov, da je film vreden ogleda. V filmski industriji, kjer foto-realistični efekti in kašaste drame postajajo pravilo, pravljica je prilagojena našemim tehničnim zmogljivostim. Brez dvoma je 'Jack the Giant Slayer' enostavna izbira za vsakogar - in iz tega razloga, je primeren za vse, ki si želijo bolj resno avanturo. Hkrati pa film zaobjema široko absurdnost pravljične avanturizacije – plitve predstavitve, vendar neškodljive za gledalčevo izkušnjo.
Pravljice so za otroke, medtem ko ljudske pravljice pa so za vse, da nas (iz)učijo, spravijo v razmišljanje in vodijo. Hollywood je prenesel ljudskost na platno in ga popestril z efekti, dodal dosti akcije in skušal staro zgodbo približati našemu času. Sledi pa takoj vprašanje, ali je sploh to potrebno?
Erik, 4. 4. 2013
V tem primeru gledalci so pripravljeni na določeno na avanturo z Jackom (Nicholas Hoult) - v tej različici je njegova naloga reševanje princese, kot tudi razkritje zle zarote, ki bi omogočila velikanom izbrisati človeštvo. Za razliko od filmov s podobnega (pod)žanra je Singer ponudil oboževalcem zadovoljno kombinacijo želja skupaj z vizualnim spektaklom, ki film približa tudi mainstream publiki, ki dejansko pričakuje epsko pripovedovanje zgodb.
Nicholas Hoult ('X-Men: First Class', 'Warm Bodies') prinaša v še eni prijetni vlogi ravnovesje med čustvenostjo in pravo mero nerodnega humorja. Jack (the Giant Slayer) ni tipični mišičasti junak - ki pa se izkaže kot olajšanje, ker do sedaj so mnoge druge zgodbe ponudile junake kot neusmiljene stroje za ubijanje. Ewan McGregor ('Trainspotting', 'The Impossible') in Stanley Tucci ('The Company You Keep', 'Margin Call') sta kos muhastemu tonu filma ter preudarna v satiričnem junaštvu in pokvarjenosti pri svojih likih. Njuna energija se prenaša skozi preostali del filma in poživi celoten izdelek.
Beseda 'fižol' je bila izločena iz naslova te različice Jakca in njegove avanture, ker dejansko moramo počakati prekleto dolgo, da ga vidimo. Na srečo, film ponuja očarljivo (čeprav včasih pretirano) pustolovščino. V zapletu in preobratu, žal, redko preseneti, ampak Singer ponuja dovolj komičnih trenutkov in zabavnih insertov, da je film vreden ogleda. V filmski industriji, kjer foto-realistični efekti in kašaste drame postajajo pravilo, pravljica je prilagojena našemim tehničnim zmogljivostim. Brez dvoma je 'Jack the Giant Slayer' enostavna izbira za vsakogar - in iz tega razloga, je primeren za vse, ki si želijo bolj resno avanturo. Hkrati pa film zaobjema široko absurdnost pravljične avanturizacije – plitve predstavitve, vendar neškodljive za gledalčevo izkušnjo.
Pravljice so za otroke, medtem ko ljudske pravljice pa so za vse, da nas (iz)učijo, spravijo v razmišljanje in vodijo. Hollywood je prenesel ljudskost na platno in ga popestril z efekti, dodal dosti akcije in skušal staro zgodbo približati našemu času. Sledi pa takoj vprašanje, ali je sploh to potrebno?
Erik, 4. 4. 2013
Silver Linings Playbook (2012)
Režija: David O. Russell
Igrajo: Bradley Cooper, Jennifer Lawrence, Robert De Biro in drugi.
Emocije so prednost človeka, pa tudi hiba. Nas obvladujejo, usmerjajo in, velikokrat, odločajo namesto našega racionalnega jaza. So tista pomembna začimba, ki človeštvu in svetu daje smisel.
Pat (Bradley Cooper) je moški srednjih let z bipolarno motnjo, ki je pristal v umobolnici zaradi grobega pretepa moškega, s katerim ga je žena prevarala. Po 8-mesečnem zdravljenju ga izpustijo, ker naj bi se lahko spet varno vključil v družbo in (morda) združil s svojo (uradno še) ženo. Doma ga pričaka oče (Robert De Niro) z obsesivno kompulzivno motnjo in visoko stopnjo vraževernosti, ljubeča in zaskrbljena mati ter nezaupanje s strani širše družbe, da bi bil lahko spet sposoben zaživeti kot polnopravni in 'normalni' član skupnosti. Nekega dne pa spozna Tiffany (Jennifer Lawrence), - na večerji pri prijatelju - ki tudi sama skriva psihološke težave. Njuni 'bolezni' postanega stik za vzpostavitev globlje vezi.
Na prvi pogled disfunkcionalna romantična drama se izkaže za zelo emocionalno in nevsakdanjo ljubezensko zgodbo med dvema zelo čustvenima osebama. Med gledanjem filma občutimo didaktično noto o vedno prisotni (z)možnosti izboljšanja samega sebe in o premagovanju ovir pri doseganju ljubezni in/ali sreče. Vse je možno, samo (po)truditi se moraš. Film se izkaže za enega boljših s svojega žanra v predhodnem letu. Neopisljiva kemija, ki jo liki vzpostavijo in delijo z občinstvom je privlačna in nepozabna.
'Silver Linings Playbook' je pristal na seznamu kandidatov za oskarja na različnih področjih. Po medijskem seciranju in filtraciji oskarjeve komisije, kar morajo kandidati vsakoletno doživljati, je film prejel zgolj enega, četudi zasluženega, oskarja za glavno žensko vlogo. Letošnje nagrade niso bile naklonjene projekciji družbenega stanja, temveč zgodbicam o (eni) zmagi (Amerike nad Vzhodom) in adaptaciji knjižne zgodbe. Poveličevanje države in specialni efekti so bolj pomembni kot medčloveški odnosi, s katerimi so naša življenja vsakodnevno polna in z njimi tlakujemo naše socialno bivanje.
Bradley Cooper ('Hangover', 'Limitless') je odigral eno boljših (in resnejših) vlog v svoji karieri, De Nira ('Being Flynn', 'Everybody's Fine') spoznamo (spet) v emotivni vlogi, tokrat čustveno razklanega očeta, in Jennifer Lawrence ('Winter's Bone', 'The Hunger Games') je nadgradila svoj položaj med zvezdami. Emotivno občutljivim in globljih ter pomenljivih filmskih zgodb iščočim film toplo priporočam.
Erik, 15. 3. 2013
Pat (Bradley Cooper) je moški srednjih let z bipolarno motnjo, ki je pristal v umobolnici zaradi grobega pretepa moškega, s katerim ga je žena prevarala. Po 8-mesečnem zdravljenju ga izpustijo, ker naj bi se lahko spet varno vključil v družbo in (morda) združil s svojo (uradno še) ženo. Doma ga pričaka oče (Robert De Niro) z obsesivno kompulzivno motnjo in visoko stopnjo vraževernosti, ljubeča in zaskrbljena mati ter nezaupanje s strani širše družbe, da bi bil lahko spet sposoben zaživeti kot polnopravni in 'normalni' član skupnosti. Nekega dne pa spozna Tiffany (Jennifer Lawrence), - na večerji pri prijatelju - ki tudi sama skriva psihološke težave. Njuni 'bolezni' postanega stik za vzpostavitev globlje vezi.
Na prvi pogled disfunkcionalna romantična drama se izkaže za zelo emocionalno in nevsakdanjo ljubezensko zgodbo med dvema zelo čustvenima osebama. Med gledanjem filma občutimo didaktično noto o vedno prisotni (z)možnosti izboljšanja samega sebe in o premagovanju ovir pri doseganju ljubezni in/ali sreče. Vse je možno, samo (po)truditi se moraš. Film se izkaže za enega boljših s svojega žanra v predhodnem letu. Neopisljiva kemija, ki jo liki vzpostavijo in delijo z občinstvom je privlačna in nepozabna.
'Silver Linings Playbook' je pristal na seznamu kandidatov za oskarja na različnih področjih. Po medijskem seciranju in filtraciji oskarjeve komisije, kar morajo kandidati vsakoletno doživljati, je film prejel zgolj enega, četudi zasluženega, oskarja za glavno žensko vlogo. Letošnje nagrade niso bile naklonjene projekciji družbenega stanja, temveč zgodbicam o (eni) zmagi (Amerike nad Vzhodom) in adaptaciji knjižne zgodbe. Poveličevanje države in specialni efekti so bolj pomembni kot medčloveški odnosi, s katerimi so naša življenja vsakodnevno polna in z njimi tlakujemo naše socialno bivanje.
Bradley Cooper ('Hangover', 'Limitless') je odigral eno boljših (in resnejših) vlog v svoji karieri, De Nira ('Being Flynn', 'Everybody's Fine') spoznamo (spet) v emotivni vlogi, tokrat čustveno razklanega očeta, in Jennifer Lawrence ('Winter's Bone', 'The Hunger Games') je nadgradila svoj položaj med zvezdami. Emotivno občutljivim in globljih ter pomenljivih filmskih zgodb iščočim film toplo priporočam.
Erik, 15. 3. 2013
Oz the Great and Powerful (2013)
Režija: Sam Raimi.
Igrajo: James Franco, Rachel Weisz, Mila Kunis in drugi.
Prišel je čas, da spoznamo svet Oza preden se je Doroteja 'udarno' pojavila in se izkazala za odrešiteljico še zadnjega zla, ki je prebivalce pravljičnega sveta ustrahoval. V kinodvorane po Sloveniji je prišel film, ki predstavi zgodbo o čarovniku iz Oza in njegovi 'mogočnosti'.
Spoznamo Oscarja Diggsa – Oza (James Franco), ki je poceni čarovnik cirkuške ekipe, ki potuje po ZDA. Čarovnik je dejansko slepar, ženskar in egoističen samovšečnež. Njegova nepremišljena ravnanja ga dokončno spravijo v težave, ko ga jezni partner (ene izmed njegovih ženskih oboževalk) želi kaznovati za svoje vsiljive poskuse. Na begu ugotovi, da edini način bega je splezati v balon in se prepustiti vetru, vendar ravno ob njegovem 'čarovniškem' izhodu v sili udari močan vrtinec, ki ga vsrka in odvrže v deželo Oz. V pravljični deželi pa se takoj sooči s pomembno nalogo, da se ponovno vzpostavi ravnovesje v deželi: usmrtitev zlobne čarovnice, ki je vse skupaj skuhala. Zlo pa se izkaže za zelo relativno in varljivo.
'Oz the Great and Powerful' se usmeri v obdobje pred Dorotejinim obiskom Oza, v dogodek prihoda samega čarovnika v istoimensko deželo, kjer ga vsi že dolgo in nestrpno pričakujejo, da ponovno vzpostavi status quo. Torej, ugotovimo, kdo dejansko Oz je, kje se Doroteja v 'The Wizard of Oz' (1939) znajde in zakaj ni čarovnik iz Oza tako mogočen in v pomoč mladi Doroteji, ko ga prosi za pomoč pri povratku domov. Filmski klasik je eden izmed mogočnejših filmskih izdelkov zlate dobe Hollywooda, ki je potrdil napredek v filmski industriji in ameriški družbi podaril njihovo prvo pravljično pustolovščino. ZDA se je tako lahko počasi usmerila v kreiranje lastnih 'ljudskih' zgodbic in odmaknila od prežvekovanja evropskih moralnih pravljic bratov Grimm in Andersena.
Sam Raimi ('Evil Dead', 'Spider-Man') za režisersko taktirko ni obljubljal veliko, saj v tovrstnem žanru (če izpustimo specialne efekte) ga nismo vajeni. Pa še bilo je potrebno paziti na več faktorjev: povezavo z originalno zgodbo, ki ji kronološko sledi ter močno zahtevo širše publike, da ponudi nadvse zaslužen izdelek, ki bo dosegal standarde originalnega. Zelo težka naloga je čakala Raimija, ki pa je (morda tudi zaradi nizkih pričakovanj) izpolnil postavljene zahteve. Pa dokazal je, da se dobro znajde v vseh žanrih. Glavni težavi pa se pojavita pri prenasičenosti tehnološko naprednih virtualnih pejsažev, ki bi se jim lahko izognil (in skrajšal film za 15 minut) in neprimerno majhni strokovnosti glavnih igralcev pri uprizarjanju lastnih vlog.
Igralska zasedba šteje trenutno vroča imena, kot na primer James Franco ('127 Hours', 'Pineapple Express'), Michelle Williams ('My Week With Marilyn', 'Brokeback Mountain'), Rachel Weisz ('Dream House', 'The Bourne Legacy') in Mila Kunis ('Ted', 'Black Swan'). Ob ogledu filma lahko pričakujete izredno seksi čarovnice, vendar nivo igranja pa ni bil ravno visok, sploh pa prepričljiv, izvzemajoč Weiszovo. Pričakoval sem veliko več z njihove strani, več izkazovanja dolgoletnih izkušenj ter, najpomembneje, izražanja spoštovanja do v popularni družbi večno usidrane (filmske) pravljice.
Film se ponaša kot primerna predzgodba, vendar bi se lahko filmska ekipa bolje odrezala, če bi bila enotna, ali vsaj na isti valovni dolžini, pri ustvarjanjem atmosfere v filmski zgodbi. Četudi ni najbolj perfektna pravljično-epska pustolovščina, in sem nekoliko zadržan do nje, vseeno priporočam ogled – v skrajnem primeru se vam ponudi ena izmed obrazložitev 'mogočnosti' čarovnika iz Oza.
Erik, 13. 3. 2013
Spoznamo Oscarja Diggsa – Oza (James Franco), ki je poceni čarovnik cirkuške ekipe, ki potuje po ZDA. Čarovnik je dejansko slepar, ženskar in egoističen samovšečnež. Njegova nepremišljena ravnanja ga dokončno spravijo v težave, ko ga jezni partner (ene izmed njegovih ženskih oboževalk) želi kaznovati za svoje vsiljive poskuse. Na begu ugotovi, da edini način bega je splezati v balon in se prepustiti vetru, vendar ravno ob njegovem 'čarovniškem' izhodu v sili udari močan vrtinec, ki ga vsrka in odvrže v deželo Oz. V pravljični deželi pa se takoj sooči s pomembno nalogo, da se ponovno vzpostavi ravnovesje v deželi: usmrtitev zlobne čarovnice, ki je vse skupaj skuhala. Zlo pa se izkaže za zelo relativno in varljivo.
'Oz the Great and Powerful' se usmeri v obdobje pred Dorotejinim obiskom Oza, v dogodek prihoda samega čarovnika v istoimensko deželo, kjer ga vsi že dolgo in nestrpno pričakujejo, da ponovno vzpostavi status quo. Torej, ugotovimo, kdo dejansko Oz je, kje se Doroteja v 'The Wizard of Oz' (1939) znajde in zakaj ni čarovnik iz Oza tako mogočen in v pomoč mladi Doroteji, ko ga prosi za pomoč pri povratku domov. Filmski klasik je eden izmed mogočnejših filmskih izdelkov zlate dobe Hollywooda, ki je potrdil napredek v filmski industriji in ameriški družbi podaril njihovo prvo pravljično pustolovščino. ZDA se je tako lahko počasi usmerila v kreiranje lastnih 'ljudskih' zgodbic in odmaknila od prežvekovanja evropskih moralnih pravljic bratov Grimm in Andersena.
Sam Raimi ('Evil Dead', 'Spider-Man') za režisersko taktirko ni obljubljal veliko, saj v tovrstnem žanru (če izpustimo specialne efekte) ga nismo vajeni. Pa še bilo je potrebno paziti na več faktorjev: povezavo z originalno zgodbo, ki ji kronološko sledi ter močno zahtevo širše publike, da ponudi nadvse zaslužen izdelek, ki bo dosegal standarde originalnega. Zelo težka naloga je čakala Raimija, ki pa je (morda tudi zaradi nizkih pričakovanj) izpolnil postavljene zahteve. Pa dokazal je, da se dobro znajde v vseh žanrih. Glavni težavi pa se pojavita pri prenasičenosti tehnološko naprednih virtualnih pejsažev, ki bi se jim lahko izognil (in skrajšal film za 15 minut) in neprimerno majhni strokovnosti glavnih igralcev pri uprizarjanju lastnih vlog.
Igralska zasedba šteje trenutno vroča imena, kot na primer James Franco ('127 Hours', 'Pineapple Express'), Michelle Williams ('My Week With Marilyn', 'Brokeback Mountain'), Rachel Weisz ('Dream House', 'The Bourne Legacy') in Mila Kunis ('Ted', 'Black Swan'). Ob ogledu filma lahko pričakujete izredno seksi čarovnice, vendar nivo igranja pa ni bil ravno visok, sploh pa prepričljiv, izvzemajoč Weiszovo. Pričakoval sem veliko več z njihove strani, več izkazovanja dolgoletnih izkušenj ter, najpomembneje, izražanja spoštovanja do v popularni družbi večno usidrane (filmske) pravljice.
Film se ponaša kot primerna predzgodba, vendar bi se lahko filmska ekipa bolje odrezala, če bi bila enotna, ali vsaj na isti valovni dolžini, pri ustvarjanjem atmosfere v filmski zgodbi. Četudi ni najbolj perfektna pravljično-epska pustolovščina, in sem nekoliko zadržan do nje, vseeno priporočam ogled – v skrajnem primeru se vam ponudi ena izmed obrazložitev 'mogočnosti' čarovnika iz Oza.
Erik, 13. 3. 2013
Hitchcock (2012)
Režija: Sacha Gervasi.
Igrajo: Anthony Hopkins, Helen Mirren in Scarlett Johansson.
Posneli so 'Hitchcocka'. Film je končno prispel v Slovenijo. Predpremierno so ga predvajali v Ljubljani, natančneje v Kinodvoru, 19. februarja 2013. Obisk najbrž pričakovano visok – ne bi vedel, ker sem si ga ogledal drugod. Novi termini predvajanja pa pričnejo 28. februarja.
Zgodba se odvija v obdobju režiserjevega snemanja in predstavitve filma 'Psycho' (1960). Popelje nas v Losa Angeles poznih petdesetih, ko se zaključi snemanje 'North by Northwest' (1959) in se Alfred Hitchcock (Anthony Hopkins) spopada s strahom, da ni več sposoben ponuditi eminentnega filma. Vse dokler ne naleti na knjigo, z naslovom 'Psycho', ki opisuje zgodbo ameriškega serijskega samomorilca žensk. Odločeno se loti snemanja grozljive zgodbe, kasneje njegove najbolj prominentne srhljivke, za katero pa ne dobi pričakovane, predvsem finančne, podpore. S pomočjo žene Alme Reville (Helen Mirren), trmasto vztrajnostjo, psihično razklanostjo in tveganimi (osebnimi) odločitvami mu projekt uspe pripeljati na filmska platna.
Alfreda Hitchcocka umeščamo med najpomembnejše, najvplivnejše in najinovativnejše režiserje Hollywooda. S svojimi filmi in eksperimentiranjem jepredvsem srhljivi žanr izpopolnil in odprl pot novim idejam, ki do tedaj niso nikomur niti prišle na pamet. Znal se je boriti s cenzuro in želel je občinstvu ponuditi hkrati edinstvenost, napetost in zabavo. In vedno mu je uspelo. Hitchcock je postavil mejnike v filmski industriji. On je mejnik v filmski industriji. Zato smo lahko pričakovali, da se bo prej ali slej pojavil film v njegovo čast.
Potrebno je poudariti, da se film 'Hitchcock' osredotoča zgolj na določeno obdobje režiserjevega življenja. Gre tudi za adaptacijo knjige z devetdesetih let, z naslovom 'Alfred Hitchcock and the Making of Psycho'. Tukaj nismo priča biografskemu filmu ali opisovanju daljšega obdobja v režiserjevem življenju. Sledimo zgolj dogodkom v fazi konstruiranja ene izmed kultnih srhljivk dvajsetega stoletja. Ravno zaradi omenjenih dejstev je veliko ljudi razočaranih. Pričakovali so biografsko dramo. Dobili pa so zgolj filmsko zgodbo o snemanju filma.
Kar se tiče igralske zasedbe je potrebno pohvaliti Helen Mirren ('Red', 'The Queen'), ker je izredno dobro odigrala vlogo zrahljane osebe in predane žene. Anthony Hopkins ('The Rite', 'Red Dragon') pa je po pričakovanjih svoj del izpeljal kakovostno.
Res je, da režiser Sacha Gervasi ('Anvil: The Story of Anvil') nima veliko izkušenj s celovečerci in res je, da je film naletel na deljena mnenja in občutke in, morda, res je, da bi si kultni režiser zaslužil nekoliko 'večji' film o sebi. Vendar stopimo nekaj korakov nazaj in pomislimo dobro. Sprva moramo dojeti dejstvo, da posneti film o človeku, ki je posnel veliko uspešnic in znatno vplival na filmsko industrijo, je zelo težko izvedljiva naloga. Drugič, posneti biografsko zgodbo o Hitchcocku lahko izpelje nori navdušenec/oboževalec, ki obvlada Hitchcockovo življenje in snemanje filmov do take mere, da bi lahko dobili tako perfektni filmski izdelek, ki bi prekašal uspešnice samega Hitchcocka. Tretje, samo Hitchcock bi lahko posnel film o sebi, vendar bi se zadeva sprevrgla v grozljivko, v kateri bi najverjetneje samega sebe ubil; pa še to v 45. minuti filma.
Priznam, da sem pričakoval nekoliko bolj biografski film, vendar sem takoj dojel, da bi se moral v ta namen sprijazniti z dokumentarnim žanrom. Nočem gledati dokumentarce o Hitchcocku. Hitchcock si zasluži igrani film o sebi. Tako kot je nam namenil ves svoj opus.
Film je dejansko poklon režiserju. In morda samo žena Alma bi bila sposobna predstaviti pravo zgodbo o svojem britanskem soprogu. Kdo ve?! Film je dobra adaptacija knjige, je gledljiv, vendar ni film o slavnem režiserju. Če želite dojeti njegovo delo, razmišljanje in trud, se prava in edina biografija mojstra napetosti skriva v njegovem celotnem filmskem opusu.
Erik, 27. 2. 2013
Zgodba se odvija v obdobju režiserjevega snemanja in predstavitve filma 'Psycho' (1960). Popelje nas v Losa Angeles poznih petdesetih, ko se zaključi snemanje 'North by Northwest' (1959) in se Alfred Hitchcock (Anthony Hopkins) spopada s strahom, da ni več sposoben ponuditi eminentnega filma. Vse dokler ne naleti na knjigo, z naslovom 'Psycho', ki opisuje zgodbo ameriškega serijskega samomorilca žensk. Odločeno se loti snemanja grozljive zgodbe, kasneje njegove najbolj prominentne srhljivke, za katero pa ne dobi pričakovane, predvsem finančne, podpore. S pomočjo žene Alme Reville (Helen Mirren), trmasto vztrajnostjo, psihično razklanostjo in tveganimi (osebnimi) odločitvami mu projekt uspe pripeljati na filmska platna.
Alfreda Hitchcocka umeščamo med najpomembnejše, najvplivnejše in najinovativnejše režiserje Hollywooda. S svojimi filmi in eksperimentiranjem jepredvsem srhljivi žanr izpopolnil in odprl pot novim idejam, ki do tedaj niso nikomur niti prišle na pamet. Znal se je boriti s cenzuro in želel je občinstvu ponuditi hkrati edinstvenost, napetost in zabavo. In vedno mu je uspelo. Hitchcock je postavil mejnike v filmski industriji. On je mejnik v filmski industriji. Zato smo lahko pričakovali, da se bo prej ali slej pojavil film v njegovo čast.
Potrebno je poudariti, da se film 'Hitchcock' osredotoča zgolj na določeno obdobje režiserjevega življenja. Gre tudi za adaptacijo knjige z devetdesetih let, z naslovom 'Alfred Hitchcock and the Making of Psycho'. Tukaj nismo priča biografskemu filmu ali opisovanju daljšega obdobja v režiserjevem življenju. Sledimo zgolj dogodkom v fazi konstruiranja ene izmed kultnih srhljivk dvajsetega stoletja. Ravno zaradi omenjenih dejstev je veliko ljudi razočaranih. Pričakovali so biografsko dramo. Dobili pa so zgolj filmsko zgodbo o snemanju filma.
Kar se tiče igralske zasedbe je potrebno pohvaliti Helen Mirren ('Red', 'The Queen'), ker je izredno dobro odigrala vlogo zrahljane osebe in predane žene. Anthony Hopkins ('The Rite', 'Red Dragon') pa je po pričakovanjih svoj del izpeljal kakovostno.
Res je, da režiser Sacha Gervasi ('Anvil: The Story of Anvil') nima veliko izkušenj s celovečerci in res je, da je film naletel na deljena mnenja in občutke in, morda, res je, da bi si kultni režiser zaslužil nekoliko 'večji' film o sebi. Vendar stopimo nekaj korakov nazaj in pomislimo dobro. Sprva moramo dojeti dejstvo, da posneti film o človeku, ki je posnel veliko uspešnic in znatno vplival na filmsko industrijo, je zelo težko izvedljiva naloga. Drugič, posneti biografsko zgodbo o Hitchcocku lahko izpelje nori navdušenec/oboževalec, ki obvlada Hitchcockovo življenje in snemanje filmov do take mere, da bi lahko dobili tako perfektni filmski izdelek, ki bi prekašal uspešnice samega Hitchcocka. Tretje, samo Hitchcock bi lahko posnel film o sebi, vendar bi se zadeva sprevrgla v grozljivko, v kateri bi najverjetneje samega sebe ubil; pa še to v 45. minuti filma.
Priznam, da sem pričakoval nekoliko bolj biografski film, vendar sem takoj dojel, da bi se moral v ta namen sprijazniti z dokumentarnim žanrom. Nočem gledati dokumentarce o Hitchcocku. Hitchcock si zasluži igrani film o sebi. Tako kot je nam namenil ves svoj opus.
Film je dejansko poklon režiserju. In morda samo žena Alma bi bila sposobna predstaviti pravo zgodbo o svojem britanskem soprogu. Kdo ve?! Film je dobra adaptacija knjige, je gledljiv, vendar ni film o slavnem režiserju. Če želite dojeti njegovo delo, razmišljanje in trud, se prava in edina biografija mojstra napetosti skriva v njegovem celotnem filmskem opusu.
Erik, 27. 2. 2013
Mama (2013)
Režija: Andrés Muschietti.
Igrajo: Jessica Chastain, Nikolaj Coster-Waldau in Megan Charpentier.
V četrtek, 21. 2. 2013, bodo v kinodvoranah po Sloveniji pričeli s predvajanjem grozljivke 'Mama' (2013). Vsi imamo (splošno gledano) mater. Prvo in glavno žensko, ki nas (ob)varuje celo življenje. Matere neizmerno ljubijo svoje otroke, zato pa je še tako bolj grozno, če jih nekdo želi ločiti od njih. Materina ljubezen gre onstran našega dojemanja.
'Mama' je zgodba dveh deklic, ki ju najdejo po petletnem iskanju (po naročilu njunega strica). Skrivali sta se v zapuščeni hiši sredi gozda, kjer naj bi jih pustil pogrešani oče, in popolnoma prepuščeni sami sebi. Dolga osamljenost in ločenost od civilizacije ju je nekoliko spremenila in s pomočjo priznanih psihoterapevtov naj bi jih počasi (ponovno) uvedli v družbo. Sprva ju s stricem (Nikolaj Coster-Waldau) in njegovo partnerico Annabell (Jessica Chastain) preselijo v novo hišo, v kateri bodo lažje prenesli tranzicijsko obdobje in ju bodo strokovnjaki lažje obravnavali. Vendar sčasoma dekleti kažeta znake, ki mejijo na čudaštvo, kar nakazuje, da nista bili popolnoma sami v zapuščeni hiši sredi gozda.
Grozljivko priporoča sam mojster novodobnih grozljivk, začinjenih s pravljično temačnostjo in mitološkimi inserti, Guillermo Del Toro, ki je ali videl sebe v izdelku ali je preprosto vplival na film. Dejanski režiser filma je novinec Andrés Muschietti in se pri svojem prvem celovečercu zelo dobro znajde. Tema, temačno vzdušje in dodelani efekti prevzamejo gledalca in se radovednost dejansko vleče do konca filma. Med igralci pa izstopa zgolj Jessica Chastain ('Zero Dark Thirty', 'Lawless'), predvsem zaradi vloge v z oskarjem nominiranem vojnem filmu 'Zero Dark Thirty', čigar vloga ni bila pretirano zahtevna in posledično ni bilo večjih pričakovanj z njene strani.
'Mama' je neobičajno, skorajda nepričakovano, ime za grozljivko. Morda so želeli prek zgodbe priklicati Freudovsko teorijo grozljivega, ki izvira pri 'domačem'? Morda so želeli zgolj šokirati, a obenem privabiti čim več radovednežev? Kdo ve?! Kljub vsemu se naslov filma navezuje na eno izmed najsvetejših pojmov naše družbe, na katerega so vezani rojstvo, vzgoja, brezmejna in večna ljubezen, nežnost, dobrota, itn. Tudi nekakšna vrsta brezmadežnosti se povezuje z materinskimi občutki. Težko je razmišljati grozljivo o tako intimni tematiki, ki pa je od zmeraj postavljena na stranski tir. Ravno to pa so želeli poudariti v filmu. Grozljivke so bile vedno direktni in nerazumljivi način kritike družbe (spomnimo se samo Romerovega 'Dawn of the Dead' in scene v nakupovalnem središču).
Kritika je usmerjena na stanje duha v družbi, na brezizhodnost in izgubljenost norm ter vrednot, ki so vodile v vrhunec pravične družbe. Celotno metaforo bi lahko prenesli tudi na primer države, ki je na svoji poti proti demokratizaciji izgubila svojo 'mamo' zaradi več različnih faktorjev in prešla v roke 'drugi materi'. Slednja jo je sprejela, pazila in vnesla nova pravila. Vendar preteklost se vedno vrača in zahteva svojo ceno. Takrat pa nasrka vedno otrok. Nasrkamo mi. Žrtvovati je treba nekaj ali nekoga, da se lahko izognemo realizaciji morebitne salomonske sodbe.
Erik, 19. 2. 2013
'Mama' je zgodba dveh deklic, ki ju najdejo po petletnem iskanju (po naročilu njunega strica). Skrivali sta se v zapuščeni hiši sredi gozda, kjer naj bi jih pustil pogrešani oče, in popolnoma prepuščeni sami sebi. Dolga osamljenost in ločenost od civilizacije ju je nekoliko spremenila in s pomočjo priznanih psihoterapevtov naj bi jih počasi (ponovno) uvedli v družbo. Sprva ju s stricem (Nikolaj Coster-Waldau) in njegovo partnerico Annabell (Jessica Chastain) preselijo v novo hišo, v kateri bodo lažje prenesli tranzicijsko obdobje in ju bodo strokovnjaki lažje obravnavali. Vendar sčasoma dekleti kažeta znake, ki mejijo na čudaštvo, kar nakazuje, da nista bili popolnoma sami v zapuščeni hiši sredi gozda.
Grozljivko priporoča sam mojster novodobnih grozljivk, začinjenih s pravljično temačnostjo in mitološkimi inserti, Guillermo Del Toro, ki je ali videl sebe v izdelku ali je preprosto vplival na film. Dejanski režiser filma je novinec Andrés Muschietti in se pri svojem prvem celovečercu zelo dobro znajde. Tema, temačno vzdušje in dodelani efekti prevzamejo gledalca in se radovednost dejansko vleče do konca filma. Med igralci pa izstopa zgolj Jessica Chastain ('Zero Dark Thirty', 'Lawless'), predvsem zaradi vloge v z oskarjem nominiranem vojnem filmu 'Zero Dark Thirty', čigar vloga ni bila pretirano zahtevna in posledično ni bilo večjih pričakovanj z njene strani.
'Mama' je neobičajno, skorajda nepričakovano, ime za grozljivko. Morda so želeli prek zgodbe priklicati Freudovsko teorijo grozljivega, ki izvira pri 'domačem'? Morda so želeli zgolj šokirati, a obenem privabiti čim več radovednežev? Kdo ve?! Kljub vsemu se naslov filma navezuje na eno izmed najsvetejših pojmov naše družbe, na katerega so vezani rojstvo, vzgoja, brezmejna in večna ljubezen, nežnost, dobrota, itn. Tudi nekakšna vrsta brezmadežnosti se povezuje z materinskimi občutki. Težko je razmišljati grozljivo o tako intimni tematiki, ki pa je od zmeraj postavljena na stranski tir. Ravno to pa so želeli poudariti v filmu. Grozljivke so bile vedno direktni in nerazumljivi način kritike družbe (spomnimo se samo Romerovega 'Dawn of the Dead' in scene v nakupovalnem središču).
Kritika je usmerjena na stanje duha v družbi, na brezizhodnost in izgubljenost norm ter vrednot, ki so vodile v vrhunec pravične družbe. Celotno metaforo bi lahko prenesli tudi na primer države, ki je na svoji poti proti demokratizaciji izgubila svojo 'mamo' zaradi več različnih faktorjev in prešla v roke 'drugi materi'. Slednja jo je sprejela, pazila in vnesla nova pravila. Vendar preteklost se vedno vrača in zahteva svojo ceno. Takrat pa nasrka vedno otrok. Nasrkamo mi. Žrtvovati je treba nekaj ali nekoga, da se lahko izognemo realizaciji morebitne salomonske sodbe.
Erik, 19. 2. 2013
Wreck-It Ralph (2012)
Režija: Rich Moore.
Igrajo/Posodili so glas: John C. Reilly, Jack McBrayer, Jane Lynch.
Ideja pohvale, pomembnosti, priljubljenosti je prisotna pri vseh. Vsi pričakujemo 'pozitivni feedback' za (vsa) naša dejanja in odločitve. Vsi bi radi bili (pri)ljubljeni in pomembni. Radi bi bili sprejeti in bojimo se zavrnitve, slabih kritik ali, še huje, sovraštva.
Animirani film v svoji retro začinjeni komični pustolovščini predstavi Razbijača Ralpha (John C. Reilly), glavni in zlobni lik arkadne video igre Wreck-It Ralph, ki želi spremeniti svojo (določeno) vlogo in dokazati vsem, da je zmožen dobrih dejanj. Ralph se odloči začasno zapustiti svoj svet, da bi lahko našel potrditev svoje dobrote, ki je v obliki medalje, slednjo pa lahko pridobi le znotraj katere koli druge video igrice. Njegova drzna poteza se izkaže za (skoraj) katastrofalno za vse video igrice v igralnici.
V svetu so dobri in slabi ljudje. Od rojstva s(m)o nekateri označeni, če ne pa se z leti oblikujemo v dobro- ali zlonamerne osebke. Izvzemajoč dejstvo pripadnosti k eni ali drugi skupini, je bistveno, da se zavedamo, da smo del sveta, v katerem nosimo vloge. Takšne ali drugačne. V zaključku pa se vse sprevrže v dobro ali slabo. Relativno. Film je zgolj še ena propagandna varianta širjenja 'pravilnih' in moralnih vrednot, žuganja ne-pridnim otrokom in poudarjanja pokore, usmiljenja, sprave ter skromnosti. In spet dobimo posameznika, ki napolnjen s prej omenjenimi vrednotami v svetu, ki jih ne upošteva, se zmedeno vije po ulicah kaotičnega sveta, da bi našel pravo pot…ki je ni.
Ali smo s tem filmom že tako globoko v obdobju (pretiranih) posvetil starim, predhodnim, pozabljenim ali katerim koli rečem, ki nas popeljejo nazaj v čas in jih označimo s pridevnikom 'retro', ali preprosto v filmski industriji nimajo več idej in reciklirajo z zgodovine, vse kar lahko. V zgodbi se pojavijo video igrice, ki so današnji mladini skoraj popolnoma neznane in si dejansko zaslužijo vzdevek 'retro', vendar nam omenjeno dejstvo ne pomaga pri vprašanju o tem, ali je bil namen posvetilo ali zgolj izkoriščanje starih, a vedno priljubljenih franšiz.
Kljub vsemu pozdravljam reklamo z moje mladosti že pozabljenim zabavnim video igram, vendar manipulacija mlajše (in kot kaže tudi odrasle) populacije z uporabo priljubljenih likov seže onstran dovoljenega in preide v prej obravnavano formo posrednega izobraževanja (gledalcev) prek filma. Morda sem pričakoval preveč, morda sem si preslabo ogledal, kar gledljiv, film, toda nedopustno je vnašati preteklost v današnji čas, jo preoblikovati in prilagoditi, da bi služila glavnemu namenu širjenja za določene sfere sprejemljivih družbeno določenih (naturalističnih) vrednot.
Erik, 18. 2. 2013
Animirani film v svoji retro začinjeni komični pustolovščini predstavi Razbijača Ralpha (John C. Reilly), glavni in zlobni lik arkadne video igre Wreck-It Ralph, ki želi spremeniti svojo (določeno) vlogo in dokazati vsem, da je zmožen dobrih dejanj. Ralph se odloči začasno zapustiti svoj svet, da bi lahko našel potrditev svoje dobrote, ki je v obliki medalje, slednjo pa lahko pridobi le znotraj katere koli druge video igrice. Njegova drzna poteza se izkaže za (skoraj) katastrofalno za vse video igrice v igralnici.
V svetu so dobri in slabi ljudje. Od rojstva s(m)o nekateri označeni, če ne pa se z leti oblikujemo v dobro- ali zlonamerne osebke. Izvzemajoč dejstvo pripadnosti k eni ali drugi skupini, je bistveno, da se zavedamo, da smo del sveta, v katerem nosimo vloge. Takšne ali drugačne. V zaključku pa se vse sprevrže v dobro ali slabo. Relativno. Film je zgolj še ena propagandna varianta širjenja 'pravilnih' in moralnih vrednot, žuganja ne-pridnim otrokom in poudarjanja pokore, usmiljenja, sprave ter skromnosti. In spet dobimo posameznika, ki napolnjen s prej omenjenimi vrednotami v svetu, ki jih ne upošteva, se zmedeno vije po ulicah kaotičnega sveta, da bi našel pravo pot…ki je ni.
Ali smo s tem filmom že tako globoko v obdobju (pretiranih) posvetil starim, predhodnim, pozabljenim ali katerim koli rečem, ki nas popeljejo nazaj v čas in jih označimo s pridevnikom 'retro', ali preprosto v filmski industriji nimajo več idej in reciklirajo z zgodovine, vse kar lahko. V zgodbi se pojavijo video igrice, ki so današnji mladini skoraj popolnoma neznane in si dejansko zaslužijo vzdevek 'retro', vendar nam omenjeno dejstvo ne pomaga pri vprašanju o tem, ali je bil namen posvetilo ali zgolj izkoriščanje starih, a vedno priljubljenih franšiz.
Kljub vsemu pozdravljam reklamo z moje mladosti že pozabljenim zabavnim video igram, vendar manipulacija mlajše (in kot kaže tudi odrasle) populacije z uporabo priljubljenih likov seže onstran dovoljenega in preide v prej obravnavano formo posrednega izobraževanja (gledalcev) prek filma. Morda sem pričakoval preveč, morda sem si preslabo ogledal, kar gledljiv, film, toda nedopustno je vnašati preteklost v današnji čas, jo preoblikovati in prilagoditi, da bi služila glavnemu namenu širjenja za določene sfere sprejemljivih družbeno določenih (naturalističnih) vrednot.
Erik, 18. 2. 2013
Seven Psychopaths (2012)
Režija: Martin McDonagh.
Igrajo: Colin Farrell, Sam Rockwell in Woody Harrelson.
Bistvena je zgodba in vse, kar zgodbo gradi. Od likov, njihovih lastnosti in razpoloženja, do navadne strukture zgodbe, zapleta, vrha, prek razpleta do zaključka. Zgodba je pomembna, ker zgodbi sledimo v filmu. Vse drugo se podreja zgodbi, vse drugo je zamenljivo. Vendar ravno to 'vse drugo' zada pomenljiv udarec zgodbi, da jo zasuka v nekoliko drugačno smer.
Seven Psychopaths je film o prepletanju zgodb določenih likov, ki jih združujeta mali Shih Tzu in splošno bistvo zaključka v zgodbi, ki je katarza. Spoznamo čudaka Billya (Sam Rockwell), alkoholiziranega pisatelja (Colin Farrell), mafijca (Woody Harrelson), prijaznega in starega roparja živali (Christopher Walken) in druge. Vsi so povezani in njihove zgodbe se prepletajo, na način, da se vsi v zaključku združijo zato, da bi zgodbo popeljali do najboljšega možnega konca.
Igralska zasedba, kot ste najbrž dojeli, je vrhunska in raznolika. Skačemo od legend, do akcijskih igralcev in še kantavtorji so vmes (med glavnimi liki je tudi Tom Waits). Igralci opravijo svoje delo zelo dobro, četudi nekateri so v filmu zgolj zaradi imena in nimajo pretirane vloge v njem. Režiser pa je Martin McDonagh ('In Bruges') in zanj je to drugi celovečerni film. Pred tem se je lotil izvirnega 'In Bruges' (2008), pa od tam je ponovno (v)poklical Farrella za sodelovanje. Kot v predhodnem 'In Bruges' je v zgodbi prisotna ideja želenega, skorajda prisiljenega, zapleta, ki ga vleče do zaključka, in skozi celoten film čutimo trud prikrivanja zaključka vse dokler se ne pojavijo napisi, pa še takrat lahko pričakujemo presenečenje.
S filmom so želeli pokazati nekoliko drugačno dojemanje poteka zgodbe. Želeli so intrigirati, nasmejati, spraviti v jok in z uporabo še nekaterih trikov nas preusmeriti od razmišljanja, kam dejansko pelje zgodba. Glavni okvir je venomer v ospredju s skrivanjem psička pred mafijskim lastnikom, toda okvir je širši. Širši od filma. Okvir je izven filma. Vse skupaj se vrti okoli iskanja perfektne zgodbe (ali filma), vendar omenjeni film ni tisti, ki ga iščemo, je zgolj opozorilo ali morda posvetilo – podobno zadevo najdemo tudi na glasbeni sceni s skupino Tenacious D, ki prepevajo o najboljši pesmi na svetu.
Seven Psychopaths je posvetilo najboljši zgodbi, ki bo enkrat napisana ali predstavljena, v kolikor že ni bila in mi se tega sploh ne zavedamo. Zgodba je torej naše bistvo, ker prek (naše) zgodbe se razlaga naše občestvo in naša opus. Toliko kot smo mi del zgodbe, je zgodba naš ključni element. Vse ostalo je brez veze.
Erik, 10. 2. 2013
Seven Psychopaths je film o prepletanju zgodb določenih likov, ki jih združujeta mali Shih Tzu in splošno bistvo zaključka v zgodbi, ki je katarza. Spoznamo čudaka Billya (Sam Rockwell), alkoholiziranega pisatelja (Colin Farrell), mafijca (Woody Harrelson), prijaznega in starega roparja živali (Christopher Walken) in druge. Vsi so povezani in njihove zgodbe se prepletajo, na način, da se vsi v zaključku združijo zato, da bi zgodbo popeljali do najboljšega možnega konca.
Igralska zasedba, kot ste najbrž dojeli, je vrhunska in raznolika. Skačemo od legend, do akcijskih igralcev in še kantavtorji so vmes (med glavnimi liki je tudi Tom Waits). Igralci opravijo svoje delo zelo dobro, četudi nekateri so v filmu zgolj zaradi imena in nimajo pretirane vloge v njem. Režiser pa je Martin McDonagh ('In Bruges') in zanj je to drugi celovečerni film. Pred tem se je lotil izvirnega 'In Bruges' (2008), pa od tam je ponovno (v)poklical Farrella za sodelovanje. Kot v predhodnem 'In Bruges' je v zgodbi prisotna ideja želenega, skorajda prisiljenega, zapleta, ki ga vleče do zaključka, in skozi celoten film čutimo trud prikrivanja zaključka vse dokler se ne pojavijo napisi, pa še takrat lahko pričakujemo presenečenje.
S filmom so želeli pokazati nekoliko drugačno dojemanje poteka zgodbe. Želeli so intrigirati, nasmejati, spraviti v jok in z uporabo še nekaterih trikov nas preusmeriti od razmišljanja, kam dejansko pelje zgodba. Glavni okvir je venomer v ospredju s skrivanjem psička pred mafijskim lastnikom, toda okvir je širši. Širši od filma. Okvir je izven filma. Vse skupaj se vrti okoli iskanja perfektne zgodbe (ali filma), vendar omenjeni film ni tisti, ki ga iščemo, je zgolj opozorilo ali morda posvetilo – podobno zadevo najdemo tudi na glasbeni sceni s skupino Tenacious D, ki prepevajo o najboljši pesmi na svetu.
Seven Psychopaths je posvetilo najboljši zgodbi, ki bo enkrat napisana ali predstavljena, v kolikor že ni bila in mi se tega sploh ne zavedamo. Zgodba je torej naše bistvo, ker prek (naše) zgodbe se razlaga naše občestvo in naša opus. Toliko kot smo mi del zgodbe, je zgodba naš ključni element. Vse ostalo je brez veze.
Erik, 10. 2. 2013
The Sessions (2012)
Režija: Ben Lewin.
Igrajo: John Hawkes, Helen Hunt in William H. Macy.
Človeška volja je neomajna, še bolj pa človeška radovednost in želja po izkustvu, predvsem novih doživetij ter občutkov. Ljudje nimamo meja, če se v nas zbere pravšnja količina zgoraj navedenih faktorjev; pa še malo sreče, da se avantur lotiš ob pravem času na pravem mestu.
The Sessions (2012) je posnet na podlagi članka z naslovom 'On Seeing a Sex Surrogate', ki ga je napisal Mark O'Brien, leta 1990. Mark (John Hawkes) je v otroštvu zbolel za virusom otroške ohromelosti in je bil od takrat nezmožen premikati kateri koli del telesa od vratu navzdol. Kljub vsemu je postal novinar in poet ter se boril za pravice prizadetih ljudi in invalidov. Dokaz človeške volje zoper bolezen je bil dosežen. Vendar Marka je mučilo še nekaj. Bil je še devičnik in želel je okusiti žensko telo ter občutke, ki privrejo pri človeku ob spolnem občevanju. Vnema ga je pripeljala do terapevtke za seks, Cheryl (Helen Hunt), ki ga popelje v telesne užitke in (sebe tudi) onstran.
V omenjeni oceni izpostavljam glavne igralce filma, ker so v tokratnem izdelku izpeljali izvrstno svoje vloge. John Hawkes ('Lincoln', 'Contagion'), občinstvu bolje poznan po stranskih vlogah v večjih filmih, je v 'The Sessions' prikazal čudovito vživetost v vlogo nepokretnega stoika s primesjo optimizma: obrazna mimika kot edino in popolno orodje telesne in čustvene govorice posameznika vklenjenega v lastno telo z edino možnostjo bega v lastni um. Helen Hunt ('Every Day', 'As Good as It Gets') je s svojo preprostostjo, ki je pomešana s kančkom negotovosti na obrazu in zakrite krhkosti, tiho predstavila razkol žensk(e) (ko so prisiljene izbirati) med nepredvidljivostjo popolne zaljubljenosti ali komplicirano realnostjo družbenega sobivanja. Film pa doseže popolnost ravno v dialogih med Markom in župnikom Brendanom (William H. Macy), ki izpadejo kot debate med prijatelji o spolnih fantazijah, a hkrati pošiljajo opozorilno noto cerkvenim institucijam o potrebi po odprtosti, ki pa se kot bumerang vrača v opozorilo tudi vsem ostalim.
Nekateri bi lahko opredelili film kot komično dramo, vendar se mi zdi taka oznaka neprimerna. Tukaj gre za dramo, ki na zelo enostaven in človeku prijazen način prikaže več zgodb o stiskah in/ali omejitvah, ki so rezultat našega telesnega stanja ali vloge v družbi. Mark si je želel (zgolj) ženskega dotika, rešitev pa je našel pri Cheryl, ki pa je raje reševala (spolne) težave prizadetim posameznikom, namesto da bi doma uredila odnose z možem, sinom in s samo seboj. Župnik Brendan pa je preko diskusij/izpovedi Marka v cerkvi učil in spoznaval sfero, ki naj bi bila kleru oddaljena in pregrešna. Vse skupaj pa združuje želja po spoznavanju, občutenju in izpovedovanju.
Film sprva ne deluje ravno avtentično, saj se nanaša na dogodek v življenju že pokojnega posameznika in je še ena zgodba o zmožnosti doseganja ciljev, če le imamo dovolj volje. Tisto pomembno pa tiči v sporočilu, da se ne poznamo dovolj in da majhna želja ali nam nepomemben dogodek razkrije našo pravo naravo ter naše prave vzgibe.
'The Sessions' bodo kmalu (v četrtek, 31. 1. 2013) predvajali po vseh slovenskih kinodvoranah.
Erik. 30. 1. 2013
The Sessions (2012) je posnet na podlagi članka z naslovom 'On Seeing a Sex Surrogate', ki ga je napisal Mark O'Brien, leta 1990. Mark (John Hawkes) je v otroštvu zbolel za virusom otroške ohromelosti in je bil od takrat nezmožen premikati kateri koli del telesa od vratu navzdol. Kljub vsemu je postal novinar in poet ter se boril za pravice prizadetih ljudi in invalidov. Dokaz človeške volje zoper bolezen je bil dosežen. Vendar Marka je mučilo še nekaj. Bil je še devičnik in želel je okusiti žensko telo ter občutke, ki privrejo pri človeku ob spolnem občevanju. Vnema ga je pripeljala do terapevtke za seks, Cheryl (Helen Hunt), ki ga popelje v telesne užitke in (sebe tudi) onstran.
V omenjeni oceni izpostavljam glavne igralce filma, ker so v tokratnem izdelku izpeljali izvrstno svoje vloge. John Hawkes ('Lincoln', 'Contagion'), občinstvu bolje poznan po stranskih vlogah v večjih filmih, je v 'The Sessions' prikazal čudovito vživetost v vlogo nepokretnega stoika s primesjo optimizma: obrazna mimika kot edino in popolno orodje telesne in čustvene govorice posameznika vklenjenega v lastno telo z edino možnostjo bega v lastni um. Helen Hunt ('Every Day', 'As Good as It Gets') je s svojo preprostostjo, ki je pomešana s kančkom negotovosti na obrazu in zakrite krhkosti, tiho predstavila razkol žensk(e) (ko so prisiljene izbirati) med nepredvidljivostjo popolne zaljubljenosti ali komplicirano realnostjo družbenega sobivanja. Film pa doseže popolnost ravno v dialogih med Markom in župnikom Brendanom (William H. Macy), ki izpadejo kot debate med prijatelji o spolnih fantazijah, a hkrati pošiljajo opozorilno noto cerkvenim institucijam o potrebi po odprtosti, ki pa se kot bumerang vrača v opozorilo tudi vsem ostalim.
Nekateri bi lahko opredelili film kot komično dramo, vendar se mi zdi taka oznaka neprimerna. Tukaj gre za dramo, ki na zelo enostaven in človeku prijazen način prikaže več zgodb o stiskah in/ali omejitvah, ki so rezultat našega telesnega stanja ali vloge v družbi. Mark si je želel (zgolj) ženskega dotika, rešitev pa je našel pri Cheryl, ki pa je raje reševala (spolne) težave prizadetim posameznikom, namesto da bi doma uredila odnose z možem, sinom in s samo seboj. Župnik Brendan pa je preko diskusij/izpovedi Marka v cerkvi učil in spoznaval sfero, ki naj bi bila kleru oddaljena in pregrešna. Vse skupaj pa združuje želja po spoznavanju, občutenju in izpovedovanju.
Film sprva ne deluje ravno avtentično, saj se nanaša na dogodek v življenju že pokojnega posameznika in je še ena zgodba o zmožnosti doseganja ciljev, če le imamo dovolj volje. Tisto pomembno pa tiči v sporočilu, da se ne poznamo dovolj in da majhna želja ali nam nepomemben dogodek razkrije našo pravo naravo ter naše prave vzgibe.
'The Sessions' bodo kmalu (v četrtek, 31. 1. 2013) predvajali po vseh slovenskih kinodvoranah.
Erik. 30. 1. 2013
Django Unchained (2012)
Režija: Quentin Tarantino.
Igrajo: Jamie Foxx, Christoph Waltz in Leonardo Di Caprio.
Živimo v času, ko se o vesternu govori kot o pozabljenem žanru, kot o pravljici, v kateri so imeli glavno vlogo Eastwood, Wayne in/ali Leone. Težko je najti ali govoriti o dobrem ali originalnem vesternu v zadnjem obdobju, sploh pa o dobrem in gledljivem špageti vesternu, ki smo jih vajeni s polpretekle filmske zgodovine. Quentin Tarantino ('Inglorious Basterds', 'Pulp Fiction') se je tega dobro zavedal, zato pa se je lotil snemanja svojega špageti vesterna in nam ponudil še eno filmsko uspešnico z naslovom 'Django Unchained'.
Zgodba se odvija okoli Djanga (Jamie Foxx) in Dr Shultza (Christoph Waltz) ter njunega sodelovanja. Slednji je pravični lovec na glave, ki osvobodi Djanga, ker ga potrebuje pri iskanju in identificiranju skupine izobčencev. Django mu pomaga, vendar njemu je bistveno najti svojo izgubljeno ženo in jo kot sužnjo odkupiti ter ji tako vrniti svobodo. Po številnih uspešnih misijah lova na kriminalce, Schultz predlaga Djangu, da sodelujeta kot lovca na glave in po koncu zime se skupaj odpravita rešiti Djangovo ženo. Vendar žena je sužnja pri enemu izmed najbogatejših in najvplivnejših posameznikov v Mississipiju in je skorajda nemogoče priti v njegovo posest – vendar naša junaka sta zagnana in oba vodi volja po pravici.
Po treh letih je Tarantino spet nazaj z novim filmskim izdelkom, na popolnoma drugem žanrskem področju - nič čudnega ali pretresljivega, saj govorimo o Tarantinu. Želel si je posneti svoj špageti vestern in ga tudi je – ker ni samo režiser, temveč oboževalec sedme umetnosti. Med gledanjem filma 'Django Unchained' venomer lahko zasledimo posvetila ali nanašanja na določene filmske ustvarjalce ali žanre (na določenem trenutku zaznamo Kubricka, kasneje se pojavi kader, ki nas popelje v estetiko japonske drame, pri eni izmed vrhuncev filma predvajajo rap komad, itd.) Tarantino se norčuje, igra, kritizira, spoštuje in hkrati obožuje vestern. In to je videti skozi celoten film.
Med pomembnejšimi atributi filma je glasba, ki jo je pripravil slavni Ennio Morricone. Priznati je treba občutek potovanja v preteklost ob poslušanju že prvih not Morriconejeve skladbe. S svojim talentom je že ustvaril magične atmosfere v prenekaterih hollywoodskih uspešnicah. Nekatere pesmi v filmu pa je s svojim čudovitim glasom odpela italijanska pevka Elisa.
Pred in med snemanjem filma se je veliko zvezdniških imen pojavljajo in zamenjalo, vendar je končna igralska zasedba prvovrstno odigrala svoje vloge. Jamie Foxx ('Collateral', 'Ray') je izvrstno odigral vlogo glavnega junaka, v zadnjem času Tarantinu priljubljeni Christoph Waltz ('Carnage', 'Inglorious Basterds') vlogo poštenega in pravičnega Evropejca izpeljal do stika resnega in komičnega, Leonardo Di Caprio ('Inception', 'Shutter Island') pa je prelepo uprizoril glavnega zlobneža v zgodbi. Med nepozabnimi vložki pa je zagotovo pogovor med Djangom in italijanskim likom, ki ga odigra Franco Nero ('Django', 'Die Hard 2'), ko smo priča srečanju starega in novega, legende in inovativnosti, izkušenj ter spoštovanja. Django se zagleda v drugačni podobi, v drugačnih okoliščinah, vendar z isto željo po pravici.
Lik Djanga se lahko tudi prenese na Tarantina, kot človeka, ki je rešen okov in se lahko svobodno premika v svojem svetu. Tarantino je dokaz, da je potrebna predvsem ljubezen do filma, da lahko ustvariš izdelke, ki postanejo mejniki v filmski zgodovini in vzpostavijo normative v filmski sferi. Tarantino je prvovrstni cinefil, ki je filmu že dolgo nazaj, in danes to samo še nadaljuje in potrjuje, povrnil element prvinskosti in skrajnosti zvrsti, ki se je skorajda izgubila.
Seveda so tudi kritike na račun filma. Morda pa bi moral zmanjšati količino krvi in streljanja v filmu, toda kakšen vestern pa bi bil brez 'dvobojev' s pištolami in velikega števila trupel vsepovsod. In morda res je pretiraval z besedo 'nigga', pa morda z rasno diskriminacijo, vendar je želel biti ustvarjalec filma zgolj zvest obdobju, ne pa današnji mentaliteti in konstantni zafrustriranosti za detajle, ki ne dovolijo razlage celotnega ideje filma.
'Django Unchained' se ravno sedaj predvaja po (skoraj) vseh slovenskih kinodvoranah in brž si priskrbite svojo vstopnico, da boste lahko uživali v kavbojskem filmu s tarantinovskim pridihom.
Erik, 23. 1. 2013
Zgodba se odvija okoli Djanga (Jamie Foxx) in Dr Shultza (Christoph Waltz) ter njunega sodelovanja. Slednji je pravični lovec na glave, ki osvobodi Djanga, ker ga potrebuje pri iskanju in identificiranju skupine izobčencev. Django mu pomaga, vendar njemu je bistveno najti svojo izgubljeno ženo in jo kot sužnjo odkupiti ter ji tako vrniti svobodo. Po številnih uspešnih misijah lova na kriminalce, Schultz predlaga Djangu, da sodelujeta kot lovca na glave in po koncu zime se skupaj odpravita rešiti Djangovo ženo. Vendar žena je sužnja pri enemu izmed najbogatejših in najvplivnejših posameznikov v Mississipiju in je skorajda nemogoče priti v njegovo posest – vendar naša junaka sta zagnana in oba vodi volja po pravici.
Po treh letih je Tarantino spet nazaj z novim filmskim izdelkom, na popolnoma drugem žanrskem področju - nič čudnega ali pretresljivega, saj govorimo o Tarantinu. Želel si je posneti svoj špageti vestern in ga tudi je – ker ni samo režiser, temveč oboževalec sedme umetnosti. Med gledanjem filma 'Django Unchained' venomer lahko zasledimo posvetila ali nanašanja na določene filmske ustvarjalce ali žanre (na določenem trenutku zaznamo Kubricka, kasneje se pojavi kader, ki nas popelje v estetiko japonske drame, pri eni izmed vrhuncev filma predvajajo rap komad, itd.) Tarantino se norčuje, igra, kritizira, spoštuje in hkrati obožuje vestern. In to je videti skozi celoten film.
Med pomembnejšimi atributi filma je glasba, ki jo je pripravil slavni Ennio Morricone. Priznati je treba občutek potovanja v preteklost ob poslušanju že prvih not Morriconejeve skladbe. S svojim talentom je že ustvaril magične atmosfere v prenekaterih hollywoodskih uspešnicah. Nekatere pesmi v filmu pa je s svojim čudovitim glasom odpela italijanska pevka Elisa.
Pred in med snemanjem filma se je veliko zvezdniških imen pojavljajo in zamenjalo, vendar je končna igralska zasedba prvovrstno odigrala svoje vloge. Jamie Foxx ('Collateral', 'Ray') je izvrstno odigral vlogo glavnega junaka, v zadnjem času Tarantinu priljubljeni Christoph Waltz ('Carnage', 'Inglorious Basterds') vlogo poštenega in pravičnega Evropejca izpeljal do stika resnega in komičnega, Leonardo Di Caprio ('Inception', 'Shutter Island') pa je prelepo uprizoril glavnega zlobneža v zgodbi. Med nepozabnimi vložki pa je zagotovo pogovor med Djangom in italijanskim likom, ki ga odigra Franco Nero ('Django', 'Die Hard 2'), ko smo priča srečanju starega in novega, legende in inovativnosti, izkušenj ter spoštovanja. Django se zagleda v drugačni podobi, v drugačnih okoliščinah, vendar z isto željo po pravici.
Lik Djanga se lahko tudi prenese na Tarantina, kot človeka, ki je rešen okov in se lahko svobodno premika v svojem svetu. Tarantino je dokaz, da je potrebna predvsem ljubezen do filma, da lahko ustvariš izdelke, ki postanejo mejniki v filmski zgodovini in vzpostavijo normative v filmski sferi. Tarantino je prvovrstni cinefil, ki je filmu že dolgo nazaj, in danes to samo še nadaljuje in potrjuje, povrnil element prvinskosti in skrajnosti zvrsti, ki se je skorajda izgubila.
Seveda so tudi kritike na račun filma. Morda pa bi moral zmanjšati količino krvi in streljanja v filmu, toda kakšen vestern pa bi bil brez 'dvobojev' s pištolami in velikega števila trupel vsepovsod. In morda res je pretiraval z besedo 'nigga', pa morda z rasno diskriminacijo, vendar je želel biti ustvarjalec filma zgolj zvest obdobju, ne pa današnji mentaliteti in konstantni zafrustriranosti za detajle, ki ne dovolijo razlage celotnega ideje filma.
'Django Unchained' se ravno sedaj predvaja po (skoraj) vseh slovenskih kinodvoranah in brž si priskrbite svojo vstopnico, da boste lahko uživali v kavbojskem filmu s tarantinovskim pridihom.
Erik, 23. 1. 2013
The Impossible/Lo imposible (2012)
Režija: Juan Antonio Bayona.
Igrajo: Ewan McGregor, Naomi Watts in Tom Holland.
Strah, bolečina in smrt so velikokrat glavni elementi pri doživljanju hude nesreče, naj bo ta kakršne koli vrste. Običajen človek se ne pripravlja ali razmišlja o situacijah, ko bi lahko prišel do ekstrema, da se mora boriti za lastni obstoj in v vsej verjetnosti še za življenja svojih bližnjih. Težko je misliti o tragedijah (tudi hipotetičnim), še težje pa reagirati, ko si naenkrat pahnjen vanje.
'Lo imposible' (2012) je drama, ki izpostavi resnično zgodbo ene družine izmed mnogih, ki so letovale v jugovzhodni Aziji, ko je decembra 2004 udaril eden izmed najhujših cunamijev in sprožil najhujšo naravno katastrofo v zadnjih desetletjih. Petčlanska družina Bennett se odpravi na Tajsko, da bi praznovala in preživela Božič na toplem. 26. decembra pa jih nepripravljene zajame cunami ravno med kopanjem pred hotelskim kompleksom. Nesreča loči družino in prek zgodbe sledimo sprva materi (Naomi Watts) in Lucasu (Tom Holland), ki preko iskanja preživelih članov skušata priti na varno. Mož Henry pa se znajde z drugima dvema sinovoma ter na isti način skuša najti ženo in tretjega sina.
Juan Antonio Bayona ('El Orfanato') se je po petih letih spet vrnil na filmska platna z resnejšim in nekoliko manj grozljivki podobnim izdelkom. Uspelo mu je ujeti trenutek tragičnosti, ki zajame družino ob hudi nesreči, v kateri nihče ne bi rad pristal. Preko glavnih likov staršev, ki jih uprizorita Ewan McGregor ('Haywire', 'Trainspotting') in Naomi Watts ('Funny Games', 'Eastern Promises'), režiser poskuša prikazati čustvenost dogodka, kar mu zelo dobro uspe. Oba glavna igralca se zelo dobro odrežeta pri prikazovanju najbolj čustvenih trenutkov, ki jih človek doživlja med tovrstnimi nesrečami, od sprejemanja negotovosti in izgube do dejanske najdbe skoraj izgubljenih svojcev. Med gledanjem filma se je težko umakniti od drame, ki je šokirala celoten svet pred osmimi leti, in skriti čustva, saj nekateri trenutki gledalca kar prevzamejo, predvsem zaradi svoje povezanosti z resničnostjo.
Film se tudi izkaže s precej zahtevnimi in dodelanimi specialnimi tehničnimi efekti, predvsem ob pojavu cunamija. Edini pomislek, ki pa se pojavi med zgodbo, je izbor oziroma podoba izbrane družine. Bayona je s svojo 'belo' družino zmotil resničnost dogodka. Če dobro opazujemo scene med in po katastrofi vidimo samo belce in bele družine po bolnišnicah, letališčih, zatočiščih, itn. Vsi dobro vemo, da so tudi azijske družine utrpele veliko žrtev, vendar se trudijo med zgodbo prikazati tajsko populacijo kot zelo prijazno in ustrežljivo pri nudenju pomoči žrtvam nesreče. Morda pa bi moral ostati pri originalni španski družini, po kateri je zgodba posneta.
'Lo imposible' je skoraj dokumentarec o družini, ki se bori, da bi se ponovno združila, o čustvih, ki spreletavajo ljudi ob najhujših nesrečah, ob izgubi, ob bolečini…Velikokrat se ne zavedamo resnosti tragedij, ki se venomer pojavljajo po svetu, vendar ni pomembno, da si vedno belimo glavo s tem, temveč da se zavemo sebe in naših bližnjih tukaj in zdaj ter da te trenutke zabeležimo v naš spomin.
Erik, 16. 1. 2013
'Lo imposible' (2012) je drama, ki izpostavi resnično zgodbo ene družine izmed mnogih, ki so letovale v jugovzhodni Aziji, ko je decembra 2004 udaril eden izmed najhujših cunamijev in sprožil najhujšo naravno katastrofo v zadnjih desetletjih. Petčlanska družina Bennett se odpravi na Tajsko, da bi praznovala in preživela Božič na toplem. 26. decembra pa jih nepripravljene zajame cunami ravno med kopanjem pred hotelskim kompleksom. Nesreča loči družino in prek zgodbe sledimo sprva materi (Naomi Watts) in Lucasu (Tom Holland), ki preko iskanja preživelih članov skušata priti na varno. Mož Henry pa se znajde z drugima dvema sinovoma ter na isti način skuša najti ženo in tretjega sina.
Juan Antonio Bayona ('El Orfanato') se je po petih letih spet vrnil na filmska platna z resnejšim in nekoliko manj grozljivki podobnim izdelkom. Uspelo mu je ujeti trenutek tragičnosti, ki zajame družino ob hudi nesreči, v kateri nihče ne bi rad pristal. Preko glavnih likov staršev, ki jih uprizorita Ewan McGregor ('Haywire', 'Trainspotting') in Naomi Watts ('Funny Games', 'Eastern Promises'), režiser poskuša prikazati čustvenost dogodka, kar mu zelo dobro uspe. Oba glavna igralca se zelo dobro odrežeta pri prikazovanju najbolj čustvenih trenutkov, ki jih človek doživlja med tovrstnimi nesrečami, od sprejemanja negotovosti in izgube do dejanske najdbe skoraj izgubljenih svojcev. Med gledanjem filma se je težko umakniti od drame, ki je šokirala celoten svet pred osmimi leti, in skriti čustva, saj nekateri trenutki gledalca kar prevzamejo, predvsem zaradi svoje povezanosti z resničnostjo.
Film se tudi izkaže s precej zahtevnimi in dodelanimi specialnimi tehničnimi efekti, predvsem ob pojavu cunamija. Edini pomislek, ki pa se pojavi med zgodbo, je izbor oziroma podoba izbrane družine. Bayona je s svojo 'belo' družino zmotil resničnost dogodka. Če dobro opazujemo scene med in po katastrofi vidimo samo belce in bele družine po bolnišnicah, letališčih, zatočiščih, itn. Vsi dobro vemo, da so tudi azijske družine utrpele veliko žrtev, vendar se trudijo med zgodbo prikazati tajsko populacijo kot zelo prijazno in ustrežljivo pri nudenju pomoči žrtvam nesreče. Morda pa bi moral ostati pri originalni španski družini, po kateri je zgodba posneta.
'Lo imposible' je skoraj dokumentarec o družini, ki se bori, da bi se ponovno združila, o čustvih, ki spreletavajo ljudi ob najhujših nesrečah, ob izgubi, ob bolečini…Velikokrat se ne zavedamo resnosti tragedij, ki se venomer pojavljajo po svetu, vendar ni pomembno, da si vedno belimo glavo s tem, temveč da se zavemo sebe in naših bližnjih tukaj in zdaj ter da te trenutke zabeležimo v naš spomin.
Erik, 16. 1. 2013
This is 40 (2012)
Režija: Judd Apatow.
Igrajo: Paul Rudd, Leslie Mann in Maude Apatow.
Odraščanja in odraslega obdobja se današnja družba vedno bolj 'boji' in se obema fazama poskuša na čim več neuspešnih in fiktivnih načinov izogniti, četudi staranje je neizogibno. Receptov za 'uspešno staranje' je veliko in hkrati jih dejansko ni.
Film prikazuje življenje dveh štiridesetletnikov, njune odgovornosti, spopadanje s težavami, sprejemanje dejstva staranja, finančne probleme, ovire pri vzgajanju dveh hčera in vedno prisotna recipročna ljubezen. Pete (Paul Rudd) je lastnik glasbene hiše, ki se sooča z vedno večjo finančno luknjo, in hkrati mora financirati nezrelega očeta ter se spopadati z vedno številnejšimi ženinimi željami po spremembah ter izboljševanju družinskega standarda. Debbie (Leslie Mann) pa je povprečna mamica, ki se ob svojem 40. Rojstnemu dnevu zave ženske tragičnosti staranja in dejstva človeške minljivosti – pri priči prične s spreminjanjem svojih in družinskih navad, ki pa pripeljejo več nelagodja kot pa boljšega počutja. Hkrati pa Pete skriva pred Debbie vedno večje finančne težave njegove produkcijske hiše, ki lahko zelo negativno vpliva na njuno razmerje. Debbie pa je tudi seznanjena s sladko, a neprijetno novico.
Ob izidu napovednika za 'This is 40' se je hkrati pisalo, da je omenjeni film nekakšno nadaljevanje filma 'Knocked Up' (2007). Kar se tiče kronologije (in časovnosti filmskih zgodb), bi lahko brez težav ravno to trdili, vendar menim, da se je izraz nadaljevanje pojavil zgolj zaradi istega režiserja, ki je Judd Apatow ('Knocked Up', 'The 40 Year Old Virgin'). Potrebno pa je poudariti in izpostaviti edinstveno in nepričakovano komičnost, ki je vezana na uporabljeno (igrano) preprostost pri veliki večini scen v filmu, kar približa zgodbo gledalcem.
'This is 40' je zabavna zgodba o sprejemanju staranja in obveznosti, ki se pojavijo z odraslostjo. Poučuje nas o iskrenosti med partnerji, o ljubezni do otrok in o ohranjanju tistega 'skrivnostnega', ki začini vsakdan. Obenem pa nas opozarja, da ravno zaradi naše minljivosti, moramo uživati v trenutkih z našimi bližnjimi in predvsem zavedati se sedanjosti, ki je edino resnično. Na napakah se učimo in ne smemo pozabiti, da sanjam je potrebno slediti.
Erik, 5. 1. 2013
Film prikazuje življenje dveh štiridesetletnikov, njune odgovornosti, spopadanje s težavami, sprejemanje dejstva staranja, finančne probleme, ovire pri vzgajanju dveh hčera in vedno prisotna recipročna ljubezen. Pete (Paul Rudd) je lastnik glasbene hiše, ki se sooča z vedno večjo finančno luknjo, in hkrati mora financirati nezrelega očeta ter se spopadati z vedno številnejšimi ženinimi željami po spremembah ter izboljševanju družinskega standarda. Debbie (Leslie Mann) pa je povprečna mamica, ki se ob svojem 40. Rojstnemu dnevu zave ženske tragičnosti staranja in dejstva človeške minljivosti – pri priči prične s spreminjanjem svojih in družinskih navad, ki pa pripeljejo več nelagodja kot pa boljšega počutja. Hkrati pa Pete skriva pred Debbie vedno večje finančne težave njegove produkcijske hiše, ki lahko zelo negativno vpliva na njuno razmerje. Debbie pa je tudi seznanjena s sladko, a neprijetno novico.
Ob izidu napovednika za 'This is 40' se je hkrati pisalo, da je omenjeni film nekakšno nadaljevanje filma 'Knocked Up' (2007). Kar se tiče kronologije (in časovnosti filmskih zgodb), bi lahko brez težav ravno to trdili, vendar menim, da se je izraz nadaljevanje pojavil zgolj zaradi istega režiserja, ki je Judd Apatow ('Knocked Up', 'The 40 Year Old Virgin'). Potrebno pa je poudariti in izpostaviti edinstveno in nepričakovano komičnost, ki je vezana na uporabljeno (igrano) preprostost pri veliki večini scen v filmu, kar približa zgodbo gledalcem.
'This is 40' je zabavna zgodba o sprejemanju staranja in obveznosti, ki se pojavijo z odraslostjo. Poučuje nas o iskrenosti med partnerji, o ljubezni do otrok in o ohranjanju tistega 'skrivnostnega', ki začini vsakdan. Obenem pa nas opozarja, da ravno zaradi naše minljivosti, moramo uživati v trenutkih z našimi bližnjimi in predvsem zavedati se sedanjosti, ki je edino resnično. Na napakah se učimo in ne smemo pozabiti, da sanjam je potrebno slediti.
Erik, 5. 1. 2013
Jack Reacher (2012)
Režija: Christopher McQuarrie.
Igrajo: Tom Cruise, Rosamund Pike in Richard Jenkins.
Konec leta je prinesel premiero novega akcijskega filma, v katerem v glavni vlogi nastopa Tom Cruise ('Mission: Impossible – Ghost Protocol', 'Knight and Day'), 'Jack Reacher'. Oboževalci dinamičnih in grobih akcijskih insertov so tik pred silvestrovanjem prišli do zadovoljivega darila.
'Jack Reacher' je po istoimenski knjigi, ki jo je napisal Lee Child, posnet akcijski triler, ki prikaže preudarnega, neomajnega, odločnega, nepremagljivega vojnega veterana, ki želi postreči s pravico ter dokazati nedolžnost človeka in dokazati napako. Ostalo pa je zgolj akcija.
'Jack Reacher' sprva deluje kot običajna akcijska zmešnjava in gledalcu morda vcepi pričakovanja po insertih režiserskega tipa Bay ali Abrams. V filmu pa se lahko zadovoljivo sprijaznimo s surovo, staromodno in preprosto verzijo akcijskega filma, ki se počasi spet vrača na filmska platna.
Eden izmed dokazov tovrstne akcije je ravno glavni igralec, Tom Cruise, ki dokaže, da lahko še zmeraj servira kakovostno igro znotraj dobro premišljenih filmov katerega koli žanra (čeprav najraje znotraj akcijskih ali pustolovskih varjantah). V filmu Cruise izvede vse borbene in nevarne scene sam, kar tudi pokaže na njegovo željo, da dokaže svojo še prisotno telesno sposobnost, zabriše pretekle napake, kot na primer 'Rock of Ages', in 'izjavi', da se dobro drži po ločitvi.
Režiser Christoper McQuarrie ('The Way of the Gun', 'The Usual Suspects') je zgodbo lepo zapakiral in zapletel, da gledalca prijetno preseneča od začetka do konca, predvsem pa vnaša težko gledljive scene borb ali umorov, ki izpadejo skorajda resnični dogodki, ki jih tisti trenutek gledamo na dnevniku.
Veliko presenečenje pa je ravno Werner Herzog ('Into the Abyss', 'Grizzly Man') v vlogi zlobneža, ki straši s svojim steklenim očesom in manjkajočimi prsti na roki. Nepričakovana prisotnost režiserja dokumentarcev vpliva na dodano vrednost filma in na višjem nivoju pa opominja Američane na nevarnost, ki je zmeraj tuja.
Robert Duvall pa s svojo karizmo in avtentičnostjo zaokroži celoto in v določenem trenutku povrne filmu izgubljeni in potrebni trenutek miru in premišljevanja.
'Jack Reacher' je film za oboževalce akcijskih trilerjev postreženih z veliko količino napetosti in 'mano a mano' borbenih insertov. Za preostale pa je kakovostna dinamična zgodba o pravičnosti 'a la' Cruise.
Erik, 28. 12. 2012
'Jack Reacher' je po istoimenski knjigi, ki jo je napisal Lee Child, posnet akcijski triler, ki prikaže preudarnega, neomajnega, odločnega, nepremagljivega vojnega veterana, ki želi postreči s pravico ter dokazati nedolžnost človeka in dokazati napako. Ostalo pa je zgolj akcija.
'Jack Reacher' sprva deluje kot običajna akcijska zmešnjava in gledalcu morda vcepi pričakovanja po insertih režiserskega tipa Bay ali Abrams. V filmu pa se lahko zadovoljivo sprijaznimo s surovo, staromodno in preprosto verzijo akcijskega filma, ki se počasi spet vrača na filmska platna.
Eden izmed dokazov tovrstne akcije je ravno glavni igralec, Tom Cruise, ki dokaže, da lahko še zmeraj servira kakovostno igro znotraj dobro premišljenih filmov katerega koli žanra (čeprav najraje znotraj akcijskih ali pustolovskih varjantah). V filmu Cruise izvede vse borbene in nevarne scene sam, kar tudi pokaže na njegovo željo, da dokaže svojo še prisotno telesno sposobnost, zabriše pretekle napake, kot na primer 'Rock of Ages', in 'izjavi', da se dobro drži po ločitvi.
Režiser Christoper McQuarrie ('The Way of the Gun', 'The Usual Suspects') je zgodbo lepo zapakiral in zapletel, da gledalca prijetno preseneča od začetka do konca, predvsem pa vnaša težko gledljive scene borb ali umorov, ki izpadejo skorajda resnični dogodki, ki jih tisti trenutek gledamo na dnevniku.
Veliko presenečenje pa je ravno Werner Herzog ('Into the Abyss', 'Grizzly Man') v vlogi zlobneža, ki straši s svojim steklenim očesom in manjkajočimi prsti na roki. Nepričakovana prisotnost režiserja dokumentarcev vpliva na dodano vrednost filma in na višjem nivoju pa opominja Američane na nevarnost, ki je zmeraj tuja.
Robert Duvall pa s svojo karizmo in avtentičnostjo zaokroži celoto in v določenem trenutku povrne filmu izgubljeni in potrebni trenutek miru in premišljevanja.
'Jack Reacher' je film za oboževalce akcijskih trilerjev postreženih z veliko količino napetosti in 'mano a mano' borbenih insertov. Za preostale pa je kakovostna dinamična zgodba o pravičnosti 'a la' Cruise.
Erik, 28. 12. 2012
Killing Them Softly (2012)
Režija: Andrew Dominik.
Igrajo: Brad Pitt, Ray Liotta in Richard Jenkins.
V zadnjih letih je težko najti dober gangsterski film, ker najbrž tudi niso več toliko v modi. Še težje je najti gangsterski film, ki vsebuje eksplicitno ironično kritiko nad ameriškim neoliberalnim kapitalizmom, svetovno recesijo in mafijci ter v katerem je v vlogi mafijskega anti-junaka šarmantni Brad Pitt ('Tree of Life', 'Moneyball'). Tak film je ravno zdaj zunaj – 'Killing Them Softly' (v slovenskem prevodu 'Ubij jih nežno'; 2012).
Skupina manjših zločincev se odloči izpeljati rop nad mafijsko podzemno kvartopirsko igro, kjer se obrača veliko denarja. Po opravljenem ropu se podzemne igre ustavijo, kar sproži krajši ekonomski kolaps za mafijske veljake, ki se odločijo ukrepati in kaznovati roparje. V ta namen vpokličejo plačanca Jackieja Cogana (Brad Pitt) , da zadevo 'uredi'. Sprva enostavna naloga se izkaže za nekoliko bolj komplicirano, ko Jackie ugotovi, da se je tudi mafijski svet spremenil.
'Killing Them Softly' v svojih začetnih minutah opominja, da ne bo konvencionalni gangsterski film. Poleg tega se srečamo s tarantinovskimi dialogi, ki gledalca prevzamejo in odmaknejo pozornost od zgodbe. Vsi pomembnejši igralci, razen Brad Pitta, ki s svojimi 'italijanskimi obrazi' (Ray Liotta, James Gandolfini) ohranjajo mafijsko atmosfero, odigrajo stranske vloge in povrhu še njihovi liki so le sence nekoč uspešnih gangsterjev. In, za moje pojme, prevelik del filma je na svoj način posvečen Sopranovim.
Novozelandski režiser Andrew Dominik ('Jesse James in strahopetni Robert Ford', 'Chopper') se je lotil mafijske zgodbe z drugačnega konca. Želel je poudariti ozadje dogajanja, ki v času krize udari tudi t.i. nedotakljive. Čez celoten film lahko poslušamo komentarje vodilnih ameriških politikov ob vzniku svetovne recesije, ki samo dopolnjujejo sarkastičnost filma do ZDA in vzpostavijo prostor za banaliziranje mafijskega sveta, ki se dejansko izkaže kot podjetje pred stečajem.
Zgodba ni toliko pomembna, kolikor je sporočilo oziroma vsaj ideja, ki stoji za vsem. Film nas želi opozoriti, da svet kot ga poznamo je spremenjen, morda tudi zaključen. Na vseh nivojih družbe se pojavljajo novosti, tako pozitivne kot negativne. Jackie Cogan je še edini preostanek preteklega sistema, vse drugo je 'modernizirano' in se (je) mora(l) prilagoditi. Morda analogijo lahko povežemo tudi s Pittovo kariero. Kritika je pa predvsem uperjena v ZDA in njeno pohlepno politiko, ki se je razširila v vse pore družbe, kar je povleklo za seboj tudi izgubo vrednot, tudi znotraj podzemlja.
Tudi naslov filma ni naključno izbran, saj bi lahko rekli, da je opis stanja, v katerem je svet postavljen s strani določenih držav in skupin.
V zaključku glavni lik izjavi, da ZDA niso država, temveč posel, in na tem mestu film doseže tudi svoj vrhunec. Priča smo soočenju aktualnega ekonomskega stanja s tradicijo. In tradiciji situacija ni všeč.
Film priporočam in uživajte v dialogih.
Erik, 12. 12. 2012
Skupina manjših zločincev se odloči izpeljati rop nad mafijsko podzemno kvartopirsko igro, kjer se obrača veliko denarja. Po opravljenem ropu se podzemne igre ustavijo, kar sproži krajši ekonomski kolaps za mafijske veljake, ki se odločijo ukrepati in kaznovati roparje. V ta namen vpokličejo plačanca Jackieja Cogana (Brad Pitt) , da zadevo 'uredi'. Sprva enostavna naloga se izkaže za nekoliko bolj komplicirano, ko Jackie ugotovi, da se je tudi mafijski svet spremenil.
'Killing Them Softly' v svojih začetnih minutah opominja, da ne bo konvencionalni gangsterski film. Poleg tega se srečamo s tarantinovskimi dialogi, ki gledalca prevzamejo in odmaknejo pozornost od zgodbe. Vsi pomembnejši igralci, razen Brad Pitta, ki s svojimi 'italijanskimi obrazi' (Ray Liotta, James Gandolfini) ohranjajo mafijsko atmosfero, odigrajo stranske vloge in povrhu še njihovi liki so le sence nekoč uspešnih gangsterjev. In, za moje pojme, prevelik del filma je na svoj način posvečen Sopranovim.
Novozelandski režiser Andrew Dominik ('Jesse James in strahopetni Robert Ford', 'Chopper') se je lotil mafijske zgodbe z drugačnega konca. Želel je poudariti ozadje dogajanja, ki v času krize udari tudi t.i. nedotakljive. Čez celoten film lahko poslušamo komentarje vodilnih ameriških politikov ob vzniku svetovne recesije, ki samo dopolnjujejo sarkastičnost filma do ZDA in vzpostavijo prostor za banaliziranje mafijskega sveta, ki se dejansko izkaže kot podjetje pred stečajem.
Zgodba ni toliko pomembna, kolikor je sporočilo oziroma vsaj ideja, ki stoji za vsem. Film nas želi opozoriti, da svet kot ga poznamo je spremenjen, morda tudi zaključen. Na vseh nivojih družbe se pojavljajo novosti, tako pozitivne kot negativne. Jackie Cogan je še edini preostanek preteklega sistema, vse drugo je 'modernizirano' in se (je) mora(l) prilagoditi. Morda analogijo lahko povežemo tudi s Pittovo kariero. Kritika je pa predvsem uperjena v ZDA in njeno pohlepno politiko, ki se je razširila v vse pore družbe, kar je povleklo za seboj tudi izgubo vrednot, tudi znotraj podzemlja.
Tudi naslov filma ni naključno izbran, saj bi lahko rekli, da je opis stanja, v katerem je svet postavljen s strani določenih držav in skupin.
V zaključku glavni lik izjavi, da ZDA niso država, temveč posel, in na tem mestu film doseže tudi svoj vrhunec. Priča smo soočenju aktualnega ekonomskega stanja s tradicijo. In tradiciji situacija ni všeč.
Film priporočam in uživajte v dialogih.
Erik, 12. 12. 2012
Hotel Transylvania (2012)
Režija: Genndy Tartakovsky.
Igrajo: Adam Sandler, Kevin James in Andy Samberg.
Zanimiv naslov za animirani film, ki gledalca takoj spravi nekoliko v pozicijo zmedenosti. Kako lahko povežemo besedo 'hotel' in Drakulo? Mlajši si, seveda, ne postavljajo tovrstnega vprašanja. Predvsem pa je obdobje pravšnje za ogled filma s tako vsebino: dnevi so krajši, obkroža nas turobni november in letos obeležujemo 165. obletnico rojstva legendarnega pisatelja zgodbe o Drakuli, Brama Stokerja.
'Hotel Transylvania' je animirani film, ki obrne celotno logiko razmerja med ljudmi in pošastmi. V zgodbi se grof Drakula (Adam Sandler) trudi vzpostaviti varno zatočišče pred ljudmi za svoje prijatelje pošasti (Frankstein, volkodlak, mumija, itd.) v zakotnem predelu pokrajine Transylvania. Dejansko zgradi hotel, kot možnost umika in relaksacije od vsakodnevnega ustrahovanja s strani človeške vrste. Vendar Drakula nima samo težav s skrivanjem hotela pred morebitnimi človeškimi vdori, temveč se ubada še s hčerko pod vplivom pubertete, ki dopolnjuje (1)18 let. Vse poteka po načrtu in pod nadzorom Drakule, dokler se na vratih hotela ne pojavi prvi gost človeške vrste.
Filmska ideja je genialna. Spoj med izbiro igralske zasedbe in prilagojenimi animiranimi liki je zelo dobro uspela, saj med potekom filma začutimo kemijo, vendar ni jasno, ali med liki ali med igralci. Adam Sandler ('Jake and Jill', 'Grown Ups') izeplje brliljantno vlogo Drakule. Ne smemo pozabiti na ostale zvezde, ki so pripomogle k zabavni koherenci filmske zgodbe: Kevin James ('Zookeeper', 'Dilemma'), Andy Samberg ('Hot Rod', 'That's My Boy'), Steve Buscemi ('Fargo', 'The Big Lebowski'), Jon Lovitz ('Little Nicky', 'Rat Race'), David Spade ('Grown Ups', 'Grandma's Boy'), in še mnogi drugi. Toliko komičnosti, da mi je skorajda žal, ker niso posneli navadne komedije. Ne smemo pa pozabiti na vpliv režiserja, Genndy Tartakovsky ('Dexter's Laboratory', 'Samurai Jack'), ki je znal združiti lastne izkušnje s področja risank z večno željo po smehu občinstva.
Kljub visoki kakovosti igralcev, ki posodijo glas, zgodbi, ki ne razoačara in, predvsem, napredni tehnologiji uporabljeni pri realizaciji celote, pridemo do vprašanja, kateri starostni generaciji je film namenjen? 'Hotel Transylvania' je še eden izmed animiranih filmov, ki je kreiran za otroke, namenjen pa odraslim, ki otroke spremljajo v kino. Veliko besedne igre, citatov in preostalih navezav na zadeve, ki jih najbrž desetletni otrok ne pozna, me zmeraj pripelje do dvoma, ali je ta filmski izdelek res za otroke.
Ne glede na to, film je gledljiv, je zabaven in najbrž je to glavni namen ekipe, ki ga je ustvarila. Priporočam ogled, predvsem zato, ker so že napovedali nadaljevanje in prav bi bilo, da veste, o čem se bo nadaljevalo.
Erik, 23. 11. 2012
'Hotel Transylvania' je animirani film, ki obrne celotno logiko razmerja med ljudmi in pošastmi. V zgodbi se grof Drakula (Adam Sandler) trudi vzpostaviti varno zatočišče pred ljudmi za svoje prijatelje pošasti (Frankstein, volkodlak, mumija, itd.) v zakotnem predelu pokrajine Transylvania. Dejansko zgradi hotel, kot možnost umika in relaksacije od vsakodnevnega ustrahovanja s strani človeške vrste. Vendar Drakula nima samo težav s skrivanjem hotela pred morebitnimi človeškimi vdori, temveč se ubada še s hčerko pod vplivom pubertete, ki dopolnjuje (1)18 let. Vse poteka po načrtu in pod nadzorom Drakule, dokler se na vratih hotela ne pojavi prvi gost človeške vrste.
Filmska ideja je genialna. Spoj med izbiro igralske zasedbe in prilagojenimi animiranimi liki je zelo dobro uspela, saj med potekom filma začutimo kemijo, vendar ni jasno, ali med liki ali med igralci. Adam Sandler ('Jake and Jill', 'Grown Ups') izeplje brliljantno vlogo Drakule. Ne smemo pozabiti na ostale zvezde, ki so pripomogle k zabavni koherenci filmske zgodbe: Kevin James ('Zookeeper', 'Dilemma'), Andy Samberg ('Hot Rod', 'That's My Boy'), Steve Buscemi ('Fargo', 'The Big Lebowski'), Jon Lovitz ('Little Nicky', 'Rat Race'), David Spade ('Grown Ups', 'Grandma's Boy'), in še mnogi drugi. Toliko komičnosti, da mi je skorajda žal, ker niso posneli navadne komedije. Ne smemo pa pozabiti na vpliv režiserja, Genndy Tartakovsky ('Dexter's Laboratory', 'Samurai Jack'), ki je znal združiti lastne izkušnje s področja risank z večno željo po smehu občinstva.
Kljub visoki kakovosti igralcev, ki posodijo glas, zgodbi, ki ne razoačara in, predvsem, napredni tehnologiji uporabljeni pri realizaciji celote, pridemo do vprašanja, kateri starostni generaciji je film namenjen? 'Hotel Transylvania' je še eden izmed animiranih filmov, ki je kreiran za otroke, namenjen pa odraslim, ki otroke spremljajo v kino. Veliko besedne igre, citatov in preostalih navezav na zadeve, ki jih najbrž desetletni otrok ne pozna, me zmeraj pripelje do dvoma, ali je ta filmski izdelek res za otroke.
Ne glede na to, film je gledljiv, je zabaven in najbrž je to glavni namen ekipe, ki ga je ustvarila. Priporočam ogled, predvsem zato, ker so že napovedali nadaljevanje in prav bi bilo, da veste, o čem se bo nadaljevalo.
Erik, 23. 11. 2012
Skyfall (2012)
Režija: Sam Mendes.
Igrajo: Daniel Craig, Javier Bardem in Naomie Harris.
Najbrž smo vsi (oboževalci franšize James Bond, filmski entuziasti in velik del širše zainteresirane javnosti) nestrpno čakali na zadnji Bondov film, naslovljen 'Skyfall' (2012). Razlogov za čakanje pa je bilo tokrat nekaj več kot pri predhodnih avanturah agenta 007. Namreč, poleg suhoparne radovednosti, s kom se bo tokrat Bond boril in kako se bo v tretje Daniel Craig ('Dream House', 'Casino Royale') izkazal v vlogi najatraktivnejšega morilca, se tukaj pojavi še dejstvo nekaterih sprememb, o katerih bom več napisal v nadaljevanju teksta.
O liku Jamesa Bonda ni potrebno veliko pisati, ker je že tako dolgo prisoten v popularni kulturi, da njegove karakteristike vsi dobro poznamo. Kar je pomembnejše, so zgodbe, v katerih se zaplete v svojih misijah. V 'Skyfall', za razliko od ostalih Bondov, je pričetek nekoliko nepričakovan, saj ko se lepo umestimo v svoje sedeže in se navadimo na hitre ter dinamične akcijske vložke, ki so dobršen del Bondovega življenja, smo priča skorajšnji smrti glavnega lika. In tukaj se dejansko zgodba prične. Bond pade v vodo ustreljen, medtem ko je med misijo poskušal pridobiti ukraden trdi disk z seznamom vseh britanskih skrivnih agentov. Zatem pa ugotovimo, da (seveda) je preživel nesrečo in se odloči za umik (kateri skrivni agent pa si lahko sploh kaj podobnega privošči), dokler ne pride do težav pri njegovem predhodnem delodajalcu (MI6), ki je tarča terorističnega napada. V tistem hipu se Bond odloči za vrnitev nazaj. Po ne ravno topli dobrodošlici in intenzivnih pripravah zaradi ponovnega uvajanja v sistem, je Bond že za petami novemu sovražniku, ki naj bi uporabljal seznam agentov in ki se izkaže za bivšega agenta, ki se je odločil za maščevanje. Preostanek zgodbe pa priporočam, da si ogledate sami.
Na začetku besedila sem omenil spremembe, ki se tičejo filma 'Skyfall'. Na tem mestu se obračam tudi na predhodni Bondov film, 'Quantum of Solace', ki ni žel veliko slave. Z izbiro Sama Mendesa ('Road to Perdition', 'American Beauty') za režiserja, se začuti želja po popravnem izpitu, saj prejšnji Bondov film ni žel veliko slave, ker je bilo storjenih preveliko napak. Ampak ne bomo šli v detajle, saj je važnejši 'Skyfall'. Mendes in njegova ekipa so ustvarili spet klasičnega Bonda, ki pa z Danielom Craigom, ki že tretjič dokazuje, da mu je vloga pisana na kožo in da je z njim Bondova franšiza naredila kvalitativni preskok, in Javierom Bardemom ('Butiful', 'No Country for Old Men'), kot narcisoidno efeminizirani in maščevalni zlobnež, v glavnih vlogah popeljejo gledalca, kot tudi Bond v filmu izjavi, 'Back in time'. Kot Nolan pri Batmanu in Rodriguez pri Predatorju se je Mendes lotil Bonda tudi kot oboževalec in ti atributi so lepo vidni: v ospredje postavi Bondovo šefico 'M' (Judy Dench), spoznamo gospodično Moneypenny (Naomie Harris), povrne klasičnih 150 minut dolžine filma, t.i. igračke ('gadgets') omeji na minimalno število in v zadnji tretjini se na Škotsko pred zadnjim dvobojem zapeljejo v avtu Aston Martin DB5 (iz leta 1963). Avto pa ni zgolj poklon liku in ideji, temveč tudi potrditev brezčasnosti, ki jo je Bond kot ime pridobil v svojih zadnjih 50 letih obstoja.
Bond je spet nazaj, v boljši formi, tudi bolj čustveno nastrojen, in vas čaka v kinodvoranah. Ne zamudite filma, ker bi ga lahko že umestili tudi med boljše akcijske filme leta 2012. Ogled priporočam.
Erik, 17. 11. 2012
O liku Jamesa Bonda ni potrebno veliko pisati, ker je že tako dolgo prisoten v popularni kulturi, da njegove karakteristike vsi dobro poznamo. Kar je pomembnejše, so zgodbe, v katerih se zaplete v svojih misijah. V 'Skyfall', za razliko od ostalih Bondov, je pričetek nekoliko nepričakovan, saj ko se lepo umestimo v svoje sedeže in se navadimo na hitre ter dinamične akcijske vložke, ki so dobršen del Bondovega življenja, smo priča skorajšnji smrti glavnega lika. In tukaj se dejansko zgodba prične. Bond pade v vodo ustreljen, medtem ko je med misijo poskušal pridobiti ukraden trdi disk z seznamom vseh britanskih skrivnih agentov. Zatem pa ugotovimo, da (seveda) je preživel nesrečo in se odloči za umik (kateri skrivni agent pa si lahko sploh kaj podobnega privošči), dokler ne pride do težav pri njegovem predhodnem delodajalcu (MI6), ki je tarča terorističnega napada. V tistem hipu se Bond odloči za vrnitev nazaj. Po ne ravno topli dobrodošlici in intenzivnih pripravah zaradi ponovnega uvajanja v sistem, je Bond že za petami novemu sovražniku, ki naj bi uporabljal seznam agentov in ki se izkaže za bivšega agenta, ki se je odločil za maščevanje. Preostanek zgodbe pa priporočam, da si ogledate sami.
Na začetku besedila sem omenil spremembe, ki se tičejo filma 'Skyfall'. Na tem mestu se obračam tudi na predhodni Bondov film, 'Quantum of Solace', ki ni žel veliko slave. Z izbiro Sama Mendesa ('Road to Perdition', 'American Beauty') za režiserja, se začuti želja po popravnem izpitu, saj prejšnji Bondov film ni žel veliko slave, ker je bilo storjenih preveliko napak. Ampak ne bomo šli v detajle, saj je važnejši 'Skyfall'. Mendes in njegova ekipa so ustvarili spet klasičnega Bonda, ki pa z Danielom Craigom, ki že tretjič dokazuje, da mu je vloga pisana na kožo in da je z njim Bondova franšiza naredila kvalitativni preskok, in Javierom Bardemom ('Butiful', 'No Country for Old Men'), kot narcisoidno efeminizirani in maščevalni zlobnež, v glavnih vlogah popeljejo gledalca, kot tudi Bond v filmu izjavi, 'Back in time'. Kot Nolan pri Batmanu in Rodriguez pri Predatorju se je Mendes lotil Bonda tudi kot oboževalec in ti atributi so lepo vidni: v ospredje postavi Bondovo šefico 'M' (Judy Dench), spoznamo gospodično Moneypenny (Naomie Harris), povrne klasičnih 150 minut dolžine filma, t.i. igračke ('gadgets') omeji na minimalno število in v zadnji tretjini se na Škotsko pred zadnjim dvobojem zapeljejo v avtu Aston Martin DB5 (iz leta 1963). Avto pa ni zgolj poklon liku in ideji, temveč tudi potrditev brezčasnosti, ki jo je Bond kot ime pridobil v svojih zadnjih 50 letih obstoja.
Bond je spet nazaj, v boljši formi, tudi bolj čustveno nastrojen, in vas čaka v kinodvoranah. Ne zamudite filma, ker bi ga lahko že umestili tudi med boljše akcijske filme leta 2012. Ogled priporočam.
Erik, 17. 11. 2012
The Campaign (2012)
Režija: Jay Roach.
Igrajo Will Ferrel, Zach Galifianakis in Jason Sudeikis.
Film sem pogledal ravno nekaj dni pred volitvami za ameriškega predsednika in sem prepričan, da je bila odločitev za omenjeni čas najbolj primerna, ker ob gledanju filma in ameriških predvolilnih bojev, gledalec lahko nemudoma najde veliko analogij. Seveda, film jih v tem primeru izkoristi za izvajanje parodičnih vsebinskih vložkov.
'The Campaign' (2012) prikazuje predvolilni boj med dvema republikanskima kandidatoma v enem izmed okrožij zvezne države Severna Karolina. Večletni zmagovalec in, po navadi, edini kandidat, Cam Brady (Will Ferrel) tudi tokrat pričakuje enostavno zmago, vendar se njegovi nadrejeni v republikanski stranki odločijo, da je potrebna sprememba in mu vsilijo protikandidata z iste stranke, Martyja Hugginsa (Zach Galifianakis). Oba republikanca, vendar prvi narcisoidni, pompozni, egocentrični in nemoralni, drugi pa se drži na svoj način 'poseben' in je Bradyjevo totalno nasprotje, se borita za vodenje okrožka. Vse se naposled obrača okoli strategij in podlosti, ki jih volilne kampanje vodijo do dejanskega dneva volitev. Seveda, v stilu komedije, ki vsebuje Ferrela ('Step Brothers', 'Casa de mi padre') in Galifianakisa ('Hangover', 'Due Date'), so podle igre še dodatno potencirane, kar ni vedno dobrodošlo.
Režiser filma je Jay Roach ('Meet the Parents', 'Dinner for Schmucks'), čigar ime nam takoj pove tip komedije, ki jo lahko pričakujemo. Parodija pomešana z absurdno-banalnimi zapleti, ki se v zaključijo v razplete v prid glavnih likov in vseprisotne ter nujne moralnosti družbe.
Poleg kritike nad volitvami in ameriškimi kandidati ter načini predvolilnih postopkov, je prisotna tudi ironija na račun 'zaostalega' ameriškega prebivalsttva v t.i. zakotnih (za Američane 'redneck') državah, kjer je dejansko manj prebivalstva v primerjavi z mesti na vzhodni in zahodni obali, ter so vse države s tega območja večinoma za republikance. Vendar ni pomembna parodija nad omenjenim tipom prebivalstva, temveč tekom filma gledalec lahko razume sporočilo, da ne glede na stereotipe, vsi smo dejansko v lastni državi enaki in moramo delati dobro, ker samo na ta način lahko dosežemo stabilnost.
'The Campaign' vseeno nosi pomembno sporočilo (ne glede na igralsko zasedbo ali pretirano komedijo banalnosti), ki jo mora vsak, ne samo Američan, dojeti vsakič, ko potekajo volitve: ni vse v izgledu, bodimo pazljivi na ozadja in dejansko stanje države ter pojdimo na volitve!
Komedijo priporočam ravno zaradi aktualnosti, zdaj že preteklih, ameriških volitev in skritega sporočila, ki ga nosi. Bodimo iskreni do samih sebe in pojdimo na volišča, kadar so volitve, ker vsak glas šteje. Problem nastane, če nekdo volitve priredi sebi v prid.
Erik, 6. 11. 2012
'The Campaign' (2012) prikazuje predvolilni boj med dvema republikanskima kandidatoma v enem izmed okrožij zvezne države Severna Karolina. Večletni zmagovalec in, po navadi, edini kandidat, Cam Brady (Will Ferrel) tudi tokrat pričakuje enostavno zmago, vendar se njegovi nadrejeni v republikanski stranki odločijo, da je potrebna sprememba in mu vsilijo protikandidata z iste stranke, Martyja Hugginsa (Zach Galifianakis). Oba republikanca, vendar prvi narcisoidni, pompozni, egocentrični in nemoralni, drugi pa se drži na svoj način 'poseben' in je Bradyjevo totalno nasprotje, se borita za vodenje okrožka. Vse se naposled obrača okoli strategij in podlosti, ki jih volilne kampanje vodijo do dejanskega dneva volitev. Seveda, v stilu komedije, ki vsebuje Ferrela ('Step Brothers', 'Casa de mi padre') in Galifianakisa ('Hangover', 'Due Date'), so podle igre še dodatno potencirane, kar ni vedno dobrodošlo.
Režiser filma je Jay Roach ('Meet the Parents', 'Dinner for Schmucks'), čigar ime nam takoj pove tip komedije, ki jo lahko pričakujemo. Parodija pomešana z absurdno-banalnimi zapleti, ki se v zaključijo v razplete v prid glavnih likov in vseprisotne ter nujne moralnosti družbe.
Poleg kritike nad volitvami in ameriškimi kandidati ter načini predvolilnih postopkov, je prisotna tudi ironija na račun 'zaostalega' ameriškega prebivalsttva v t.i. zakotnih (za Američane 'redneck') državah, kjer je dejansko manj prebivalstva v primerjavi z mesti na vzhodni in zahodni obali, ter so vse države s tega območja večinoma za republikance. Vendar ni pomembna parodija nad omenjenim tipom prebivalstva, temveč tekom filma gledalec lahko razume sporočilo, da ne glede na stereotipe, vsi smo dejansko v lastni državi enaki in moramo delati dobro, ker samo na ta način lahko dosežemo stabilnost.
'The Campaign' vseeno nosi pomembno sporočilo (ne glede na igralsko zasedbo ali pretirano komedijo banalnosti), ki jo mora vsak, ne samo Američan, dojeti vsakič, ko potekajo volitve: ni vse v izgledu, bodimo pazljivi na ozadja in dejansko stanje države ter pojdimo na volitve!
Komedijo priporočam ravno zaradi aktualnosti, zdaj že preteklih, ameriških volitev in skritega sporočila, ki ga nosi. Bodimo iskreni do samih sebe in pojdimo na volišča, kadar so volitve, ker vsak glas šteje. Problem nastane, če nekdo volitve priredi sebi v prid.
Erik, 6. 11. 2012
Looper (2012)
Režija: Rian Johnson.
Igrajo: Joseph Gordon-Levitt, Bruce Willis in Emily Blunt.
Tematika vračanja v preteklost ali potovanja v prihodnost ni nič novega v filmski sferi. Poznamo veliko paleto filmov, ki so se dotaknili ali predlagali lastne teorije in zaključke preko svojih zgodb.
Eden izmed filmov, ki se v zadnjem času loti pojma 'časovnega potovanja' je Looper. Leta 2074 se mafijske organizacije poslužujejo časovnega potovanja za 'čiščenje' sledi svojih kriminalnih dejanj, mišljeno, da svoje žrtve pošljejo v smrt v preteklost (natančneje leto 2044, kjer se dejansko celotna zgodba odvija), kjer jih pričaka s smrtnim strelom najeti 'looper' (plačani morilec). Glavni lik zgodbe je Joe (Joseph Gordon-Levitt), eden izmed plačanih morilcev-looperjev, ki si samo želi nabrati dovolj denarja, da se preseli v Pariz. Nekega dne pa mu pošljejo lastnega sebe iz prihodnosti (Bruce Willis), da ga/se ubije (kar tudi pomeni konec z aktualno službo – closing the loop), kot bi naredil s katero koli drugo žrtvijo. Toda Joe starejši nima pokritega obraza, šokira Joeja mlajšega in mu uspe zbežati, ker dejanski plan Joeja starejšega je ubiti t.i. Rainmakerja iz prihodnosti, ki mu je uničil življenje, in morda tako spremeni tok življenja na bolje. Mladi Joe pa zabrede v velike težave, ker ni opravil svoje dolžnosti in želi samo dokončati posel, da se lahko 'spoka stran'.
Film ponudi akcijo, dramo in znanstveno fantastiko, vse v enem. Prednost filma Looper je ravno v dejstvu, da se je želel režiser Rian Johnson (The Brothers Bloom, Brick) izogniti zanki, ki se pojavi v zgodbah s časovnimi potovanji. Slednje je jasno v trenutku, ko se starejši in mlajši Joe srečata in se ne prepustita filozofiranju, temveč dejstvom. Še zmeraj pa se mlajši ne strinja s starejšim – morda je tukaj mišljena tudi navezava na medgeneracijske spore, ki so vedno prisotni.
Joseph Gordon-Levitt, blesteči mladi hollywoodski igralec, izpelje svojo vlogo fenomenalno, predvsem z obraznimi dodatki, da se približa morebitni podobi Bruca Willisa, kot starejšega sebe. Slednji pa pri svojem liku perfektno izpelje odločnost in neomajnost, zgolj zato ker je aktivni del lika zelo podoben likom s predhodnih akcijskih filmov, v katerih je Bruce Willis blestel kot vehementni in nepremagljivi junak.
V zgodbi se srečamo z dvema anti-junakoma, ki se na začetku izkažeta kot dobra in lovca za svojo pravico, toda tekom zgodbe se zadeve sprelevijo v tragično morijo in beg pred, dejansko, samim s sabo, ker se eden od njiju odloči za 'napačno' pot.
Ena izmed kritik pa bi bila najbrž dolžina filma, saj mu zmanjka vsaj 20 minut na koncu, ko bi se dejansko zaključni del filma izpeljal nekoliko bolj tekoče in ne tako panično.
Ne bi rad preveč razkril o filmu, ki še ni izšel v Sloveniji, vendar je pa dejansko vreden ogleda.
Erik, 18. 10. 2012
Eden izmed filmov, ki se v zadnjem času loti pojma 'časovnega potovanja' je Looper. Leta 2074 se mafijske organizacije poslužujejo časovnega potovanja za 'čiščenje' sledi svojih kriminalnih dejanj, mišljeno, da svoje žrtve pošljejo v smrt v preteklost (natančneje leto 2044, kjer se dejansko celotna zgodba odvija), kjer jih pričaka s smrtnim strelom najeti 'looper' (plačani morilec). Glavni lik zgodbe je Joe (Joseph Gordon-Levitt), eden izmed plačanih morilcev-looperjev, ki si samo želi nabrati dovolj denarja, da se preseli v Pariz. Nekega dne pa mu pošljejo lastnega sebe iz prihodnosti (Bruce Willis), da ga/se ubije (kar tudi pomeni konec z aktualno službo – closing the loop), kot bi naredil s katero koli drugo žrtvijo. Toda Joe starejši nima pokritega obraza, šokira Joeja mlajšega in mu uspe zbežati, ker dejanski plan Joeja starejšega je ubiti t.i. Rainmakerja iz prihodnosti, ki mu je uničil življenje, in morda tako spremeni tok življenja na bolje. Mladi Joe pa zabrede v velike težave, ker ni opravil svoje dolžnosti in želi samo dokončati posel, da se lahko 'spoka stran'.
Film ponudi akcijo, dramo in znanstveno fantastiko, vse v enem. Prednost filma Looper je ravno v dejstvu, da se je želel režiser Rian Johnson (The Brothers Bloom, Brick) izogniti zanki, ki se pojavi v zgodbah s časovnimi potovanji. Slednje je jasno v trenutku, ko se starejši in mlajši Joe srečata in se ne prepustita filozofiranju, temveč dejstvom. Še zmeraj pa se mlajši ne strinja s starejšim – morda je tukaj mišljena tudi navezava na medgeneracijske spore, ki so vedno prisotni.
Joseph Gordon-Levitt, blesteči mladi hollywoodski igralec, izpelje svojo vlogo fenomenalno, predvsem z obraznimi dodatki, da se približa morebitni podobi Bruca Willisa, kot starejšega sebe. Slednji pa pri svojem liku perfektno izpelje odločnost in neomajnost, zgolj zato ker je aktivni del lika zelo podoben likom s predhodnih akcijskih filmov, v katerih je Bruce Willis blestel kot vehementni in nepremagljivi junak.
V zgodbi se srečamo z dvema anti-junakoma, ki se na začetku izkažeta kot dobra in lovca za svojo pravico, toda tekom zgodbe se zadeve sprelevijo v tragično morijo in beg pred, dejansko, samim s sabo, ker se eden od njiju odloči za 'napačno' pot.
Ena izmed kritik pa bi bila najbrž dolžina filma, saj mu zmanjka vsaj 20 minut na koncu, ko bi se dejansko zaključni del filma izpeljal nekoliko bolj tekoče in ne tako panično.
Ne bi rad preveč razkril o filmu, ki še ni izšel v Sloveniji, vendar je pa dejansko vreden ogleda.
Erik, 18. 10. 2012
The Watch (2012)
Režija: Akiva Schaffer.
Igrajo: Ben Stiller, Vince Vaughn in Jonah Hill.
Najbrž je velika večina ljudi pričakovala komedijo poletja, ali zgolj Bena Stillerja ('Tower Heist', 'Tropic Thunder'), da se pojavi v katerem koli komičnem filmu. In nismo ostali razočarani, ker smo dobili tako komedijo kot Stillerja, ki so lepo začinili naš konec poletja in pričetek jeseni.
'The Watch' (Straža) predstavi zgodbo uspešnega in družbeno zelo vključenega Evana (Ben Stiller), ki je srečen in zadovoljen s svojim življenjem v mirnem mestecu Glenview, v zvezni državi Ohio. Žal, vsako srečno zgodbico prej ali slej pretrese svojevrstni tragični dogodek, in v Evanovem primeru je bila grozna smrt čuvaja Evanove trgovine Costco. Po tem dogodku se Evan odloči, da bo prevzel zadeve v svoje roke in vzpostavi stražo (neighborhood watch) in povabi vse zainteresirane. Na njegov poziv se odzovejo le trije: Bob (Vince Vaughn), ki predstavlja otročjega in zdolgočasenega povprečnega Američana, ki bi se rad zgolj družil in zabaval z ostalimi, Franklin (Jonah Hill), mladenič, ki ni bil sprejet med policiste zaradi svoje pretirano nestabilne osebnosti, in Jamarcus (Richard Ayoade), Britanec, ki želi zgolj pomagati pri ohranjanju varnosti skupnosti, čeprav nosi veliko skrivnost. Sprva banalna ekipa nesposobnih kvazi-policajev preko iskanja morilca čuvaja trgovine pride do spoznanja, da najbrž nismo samo ljudje tisti, ki bi lahko predstavljali nevarnost njihovemu idiličnemu mestecu.
Stiller, Vaugh in Hill so prava izbira za zasedbo, ki se sproti dopolnjuje in konstantno zabava gledalca tekom filma. Stiller s svojo 'resnostjo', Vaugh z neugnanim paranoičnim stilom razmišljanja in akcije ter Jonah Hill, ki s svojo filmsko sposobnostjo lahko odigra različne vloge. Izbira četrtega člana z Ayoadejem je bila tudi posrečena, saj s svojo 'britanskostjo' dodatno začini film kot celoto, vendar je potrebno dodati, da morda je bila izbira Angleža zelo premišljena, saj se v zgodbi izkaže, da je ravno njegov lik 'drugačen'.
Režiser Akiva Schaffer ni ravno poznan med režiserji celovečercev in poleg tega nima veliko lastnih poznanih filmskih izdelkov zunaj. Njegov najbolj znani filmski izdelek je komedija 'Hot Rod' (2007), ki je v ZDA požela veliko pozitivnih kritik. Kljub vsemu je uspel združiti skupaj kakovostno ekipo komikov, zanimivo in dokaj napeto zgodbo, akcijo ter, najpomembneje, veliko humorja.
Pripomniti je potrebno, da bi Stiller morda lahko spet spremenil svoje vloge pridnega, spoštovanega in zaskrbljenega posameznika ter se spet preizkusil v popolnoma drugačnih vlogah. Večji problem pa predstavlja ravno Vince Vaughn, ker dejansko v vseh teh letih ni spremenil svoje filmske igre in je že prestopil mejo okusnega ter potrpljenja.
Komedija je, znotraj svojega žanra, zabavna, dodelana in gledljiva. Seveda, pa je potrebno opozoriti na ozadje zgodbe. Še vedno je prisotna ideja o strahu, ki je med Američani konstantno prisotna in se pojavi z zunanjimi silami oziroma silami izven ZDA, ki pa so vedno na preži in želijo uničiti, vedno znova, ameriško državo. Z likom Jamarcusa so se morda želeli poigrati z idejo, da Britanci se zdijo Američanom kot ljudje z drugega planeta. Ne moremo pa izpustiti parodične inserte na račun vesoljcev in teorije zarote povezane z vesoljci, lika povprečnega uspešnega, a vendar nesrečnega, Američana in ameriške trdoglavosti o prevzemanju vsega v lastne roke.
V filmu začutimo tudi željo po klišejskih dodatkih 'slasher-muvijev' in 'teen-age' filmih, ki pa se sami od sebe izgubijo znotraj filmske zgodbe.
Film priporočam, ker je zabaven in zgodba je zaključena celota. Ni pa film, ki bi lahko prešel med klasike v svoji zvrsti.
Erik, 17. 10. 2012
'The Watch' (Straža) predstavi zgodbo uspešnega in družbeno zelo vključenega Evana (Ben Stiller), ki je srečen in zadovoljen s svojim življenjem v mirnem mestecu Glenview, v zvezni državi Ohio. Žal, vsako srečno zgodbico prej ali slej pretrese svojevrstni tragični dogodek, in v Evanovem primeru je bila grozna smrt čuvaja Evanove trgovine Costco. Po tem dogodku se Evan odloči, da bo prevzel zadeve v svoje roke in vzpostavi stražo (neighborhood watch) in povabi vse zainteresirane. Na njegov poziv se odzovejo le trije: Bob (Vince Vaughn), ki predstavlja otročjega in zdolgočasenega povprečnega Američana, ki bi se rad zgolj družil in zabaval z ostalimi, Franklin (Jonah Hill), mladenič, ki ni bil sprejet med policiste zaradi svoje pretirano nestabilne osebnosti, in Jamarcus (Richard Ayoade), Britanec, ki želi zgolj pomagati pri ohranjanju varnosti skupnosti, čeprav nosi veliko skrivnost. Sprva banalna ekipa nesposobnih kvazi-policajev preko iskanja morilca čuvaja trgovine pride do spoznanja, da najbrž nismo samo ljudje tisti, ki bi lahko predstavljali nevarnost njihovemu idiličnemu mestecu.
Stiller, Vaugh in Hill so prava izbira za zasedbo, ki se sproti dopolnjuje in konstantno zabava gledalca tekom filma. Stiller s svojo 'resnostjo', Vaugh z neugnanim paranoičnim stilom razmišljanja in akcije ter Jonah Hill, ki s svojo filmsko sposobnostjo lahko odigra različne vloge. Izbira četrtega člana z Ayoadejem je bila tudi posrečena, saj s svojo 'britanskostjo' dodatno začini film kot celoto, vendar je potrebno dodati, da morda je bila izbira Angleža zelo premišljena, saj se v zgodbi izkaže, da je ravno njegov lik 'drugačen'.
Režiser Akiva Schaffer ni ravno poznan med režiserji celovečercev in poleg tega nima veliko lastnih poznanih filmskih izdelkov zunaj. Njegov najbolj znani filmski izdelek je komedija 'Hot Rod' (2007), ki je v ZDA požela veliko pozitivnih kritik. Kljub vsemu je uspel združiti skupaj kakovostno ekipo komikov, zanimivo in dokaj napeto zgodbo, akcijo ter, najpomembneje, veliko humorja.
Pripomniti je potrebno, da bi Stiller morda lahko spet spremenil svoje vloge pridnega, spoštovanega in zaskrbljenega posameznika ter se spet preizkusil v popolnoma drugačnih vlogah. Večji problem pa predstavlja ravno Vince Vaughn, ker dejansko v vseh teh letih ni spremenil svoje filmske igre in je že prestopil mejo okusnega ter potrpljenja.
Komedija je, znotraj svojega žanra, zabavna, dodelana in gledljiva. Seveda, pa je potrebno opozoriti na ozadje zgodbe. Še vedno je prisotna ideja o strahu, ki je med Američani konstantno prisotna in se pojavi z zunanjimi silami oziroma silami izven ZDA, ki pa so vedno na preži in želijo uničiti, vedno znova, ameriško državo. Z likom Jamarcusa so se morda želeli poigrati z idejo, da Britanci se zdijo Američanom kot ljudje z drugega planeta. Ne moremo pa izpustiti parodične inserte na račun vesoljcev in teorije zarote povezane z vesoljci, lika povprečnega uspešnega, a vendar nesrečnega, Američana in ameriške trdoglavosti o prevzemanju vsega v lastne roke.
V filmu začutimo tudi željo po klišejskih dodatkih 'slasher-muvijev' in 'teen-age' filmih, ki pa se sami od sebe izgubijo znotraj filmske zgodbe.
Film priporočam, ker je zabaven in zgodba je zaključena celota. Ni pa film, ki bi lahko prešel med klasike v svoji zvrsti.
Erik, 17. 10. 2012
The Expendables (2012)
Režija: Simon West.
Igrajo: Sylvester Stallone, Jason Statham, Jean-Claude Van Damme.
Drugi del »Plačancev« (povezava: http://www.imdb.com/title/tt1320253/) ne sodi med nadaljevanja filmov, ki jih pogledaš zaradi kakovosti predhodnika. Pred ogledom bi rekel, da ne sodi niti med filme, ki jih pogledaš, ker ... karkoli pač. Iskreno rečeno, naveza Simon West, Sylvester Stallone in Richard Wenk že pred ogledom filma postavi potencialnega gledalca na realna tla – takoj mu je jasno, da bo deležen obilne zaloge krvi, nasilja in pretencioznih enovrstičnic brez spodobnega gledalca vredne rdeče niti, smisla in strukture. Občasno dodajo tudi ščepec nečesa zgodbi B-akciji podobnega. Rdeča nit filma, tehnično gledano jo lahko tako označimo, je na las podobna tisti v prvem delu – skupina najemnikov zaradi neporavnanih dolgov dobi nalogo, ki se zakomplicira in tako upraviči pravi mali genocid na filmskem platnu. Bere se kot nekaj že ničkoliko krat videnega in ne vrednega sto treh minut gledalčevega časa.
Film oglašujejo kot akcijski, kar nedvomno tudi je, saj bodo naposled več kot sto milijonov za film porabljenih dolarskih bankovcev pridobili nazaj večinoma od občinstva željne krvi, ognja in eksplozij, vendar zaradi tega ne gre zanemarjati parodične vrednosti izdelka. Izklopljenih možganov dostojna akcija z ravno pravo mero parodičnosti in samoironije pokoja zasluženih veteranov akcijskih »presežkov« ni samo hudourniško brizganje krvi in hrskajoče pokanje kosti temveč samoironična refleksija odsluženih klovnov (Sylvester Stallone, 66, Arnold Schwarzenegger, 65, Jean-Claude Van Damme, 52, Dolph Lundgren, 55, Bruce Willis, 57, Chuck Norris, 72) ter tistih, ki to kanijo postati v destletju ali dveh (Jet Li, Jason Statham). Ne trudite se z imeni likov in vlogami. Vsi našteti igrajo prerez svojih vlog v preteklih filmih. Schwarzenegger, recimo, je enostavno hrbet.
Vzporednic med nastajanjem filma in samo zgodbo v scenariju je najbrž več kot bodo priznali vpleteni. Agent CIA (agent filmskega studia) pride do Barneya Rossa (Stallone) in ga opomni, da ima nekaj neodplačanih dolgov. V zameno mora zbrati ekipo plačancev (bolj ali manj odsluženih zvezdnikov akcijskih filmov) in opraviti misijo (posneti film). »Jebiga, časi so pač taki,« si rečejo zbrani in zvečer pri obujanju spominov na osemdeseta in devetdeseta spijejo kak kozarček in se norčujejo iz bedarij, ki so jih takrat posneli ter se odločijo posneti film upoštevajoč star kitajski rek »Boli nas kurac za rezultate, mi smo se prišli samo zajebavat.« In se. Rezultat je verjetno boljši kot so. Akcijski vložki so tokrat tu samo zato, da povezujejo prizore v katerih si izmenjujejo enovrstične bombe pripomb z ravno pravo mero ironije in sarkazma, da ustrežejo tako tistim, ki akcijo obožujejo, kot tistim, ki se iz vsega skupaj norčujejo. Pri tem gredo ravno toliko daleč, da razorožijo dežurne »hejterje« na internetu in samooklicane kritike. Filmska teorija, fizika in osnovni principi logike v filmu igrajo stransko vlogo. Pojavijo se v enem ali dveh prizorih. Ravno prav, da ni moteče.
Če filme spremljate izključno kot eno izmed oblik umetnosti, potem boste ogled težko upravičili. Vsi ostali, od ljubiteljev akcijskih in B-filmov ter malikovalci dela in lika katerega izmed glavnih igralcev, željni sprostitve po napornem dnevu, kakor tudi tisti, ki ste prespali hollywoodsko produkcijo nepremagljivih pravičnežev v osemdesetih in devetdesetih letih, so Plačanci II nekaj, kar vam lahko le filmsko platno pričara v pičlih sto treh minutah. Ljubitelji triurnih Terminatorjev, Predatorjev in podobnega najbrž menite, da je film kratek, toda zavedajte se, da bi zlobneži, ki bi se več kot dve uri upirali besu prej omenjenih akcijskih veteranov, delovali preveč nerealno tudi za filme kot je ta. Teoretično bi imeli nekaj možnosti, če bi se jim pridružil Steven Seagal. Pod pogojem, da zadevo režira Tarantino, se-ve-da.
Ogled priporočam, celo tistim, ki se s filmom resneje ukvarjajo, saj so Plačanci šablonski recept za gledljivo akcijo. Težava pri receptu je zgolj to, da ni na razpolago veliko akcijskih super-zvezdnikov z več deset akcijskimi naslovi, ki so zakorakali na senčno stran življenja, da bi s parodiranjem lastnega dela dali filmu dodatno vrednost. Zato filma kot je ta še vsaj dve desetletji ne bo na spregled. To ni film, ki je tako slab, da je že dober. To je film, ki je ravno prav dober, da na prvi (p)ogled izgleda slab.
Željko, 11. 9. 2012
Film oglašujejo kot akcijski, kar nedvomno tudi je, saj bodo naposled več kot sto milijonov za film porabljenih dolarskih bankovcev pridobili nazaj večinoma od občinstva željne krvi, ognja in eksplozij, vendar zaradi tega ne gre zanemarjati parodične vrednosti izdelka. Izklopljenih možganov dostojna akcija z ravno pravo mero parodičnosti in samoironije pokoja zasluženih veteranov akcijskih »presežkov« ni samo hudourniško brizganje krvi in hrskajoče pokanje kosti temveč samoironična refleksija odsluženih klovnov (Sylvester Stallone, 66, Arnold Schwarzenegger, 65, Jean-Claude Van Damme, 52, Dolph Lundgren, 55, Bruce Willis, 57, Chuck Norris, 72) ter tistih, ki to kanijo postati v destletju ali dveh (Jet Li, Jason Statham). Ne trudite se z imeni likov in vlogami. Vsi našteti igrajo prerez svojih vlog v preteklih filmih. Schwarzenegger, recimo, je enostavno hrbet.
Vzporednic med nastajanjem filma in samo zgodbo v scenariju je najbrž več kot bodo priznali vpleteni. Agent CIA (agent filmskega studia) pride do Barneya Rossa (Stallone) in ga opomni, da ima nekaj neodplačanih dolgov. V zameno mora zbrati ekipo plačancev (bolj ali manj odsluženih zvezdnikov akcijskih filmov) in opraviti misijo (posneti film). »Jebiga, časi so pač taki,« si rečejo zbrani in zvečer pri obujanju spominov na osemdeseta in devetdeseta spijejo kak kozarček in se norčujejo iz bedarij, ki so jih takrat posneli ter se odločijo posneti film upoštevajoč star kitajski rek »Boli nas kurac za rezultate, mi smo se prišli samo zajebavat.« In se. Rezultat je verjetno boljši kot so. Akcijski vložki so tokrat tu samo zato, da povezujejo prizore v katerih si izmenjujejo enovrstične bombe pripomb z ravno pravo mero ironije in sarkazma, da ustrežejo tako tistim, ki akcijo obožujejo, kot tistim, ki se iz vsega skupaj norčujejo. Pri tem gredo ravno toliko daleč, da razorožijo dežurne »hejterje« na internetu in samooklicane kritike. Filmska teorija, fizika in osnovni principi logike v filmu igrajo stransko vlogo. Pojavijo se v enem ali dveh prizorih. Ravno prav, da ni moteče.
Če filme spremljate izključno kot eno izmed oblik umetnosti, potem boste ogled težko upravičili. Vsi ostali, od ljubiteljev akcijskih in B-filmov ter malikovalci dela in lika katerega izmed glavnih igralcev, željni sprostitve po napornem dnevu, kakor tudi tisti, ki ste prespali hollywoodsko produkcijo nepremagljivih pravičnežev v osemdesetih in devetdesetih letih, so Plačanci II nekaj, kar vam lahko le filmsko platno pričara v pičlih sto treh minutah. Ljubitelji triurnih Terminatorjev, Predatorjev in podobnega najbrž menite, da je film kratek, toda zavedajte se, da bi zlobneži, ki bi se več kot dve uri upirali besu prej omenjenih akcijskih veteranov, delovali preveč nerealno tudi za filme kot je ta. Teoretično bi imeli nekaj možnosti, če bi se jim pridružil Steven Seagal. Pod pogojem, da zadevo režira Tarantino, se-ve-da.
Ogled priporočam, celo tistim, ki se s filmom resneje ukvarjajo, saj so Plačanci šablonski recept za gledljivo akcijo. Težava pri receptu je zgolj to, da ni na razpolago veliko akcijskih super-zvezdnikov z več deset akcijskimi naslovi, ki so zakorakali na senčno stran življenja, da bi s parodiranjem lastnega dela dali filmu dodatno vrednost. Zato filma kot je ta še vsaj dve desetletji ne bo na spregled. To ni film, ki je tako slab, da je že dober. To je film, ki je ravno prav dober, da na prvi (p)ogled izgleda slab.
Željko, 11. 9. 2012
Mirror, Mirror (2012)
Režija: Tarsem Singh.
Igrajo: Lily Collins, Julia Roberts in Armie Hammer.
Poleg filmskih verzij (in nadaljevanj) stripovskih superjunakov se je v zadnjem obdobju Hollywood odločil za nov trend: novi filmski predlogi ljudskih ali otroških povesti. V zadnjih dveh letih smo si lahko ogledali nekoliko prirejeno zgodbo Rdeče kapice, Burtonovo Alico v svoji čudežni deželi in letos kar dve varianti Sneguljčice. Naslednje leto pa je napovedana filmska različica Jakca in njegovega fižolčka z naslovom »Jack the Giant Killer«.
»Mirror, Mirror«, kot smo že zgoraj omenili, predstavi nekoliko drugače vsem dobro poznano zgodbo Sneguljčice. Kot vsi vemo Sneguljčica (Lily Collins) živi sama s kraljico (Julia Roberts), svojo narcisoidno mačeho, ki je najlepša ženska v kraljestvu. Nekega dne pa kraljici njeno čarobno zrcalce sporoči, da jo je v lepoti prekašala ravno Sneguljčica. Kraljica se odloči odstraniti svojo tekmico in naroči lovcu, da jo odpelje globoko v gozd in tam izpelje umor. Lovec pa, nezmožen takega kriminalnega dejanja do prelepe deklice, jo izpusti in ona zbeži. V gozdu se sooči s sedmimi palčki, ki jo sprejmejo v svoj dom in ji pomagajo. Ostali del zgodbe pa že vsi najbrž poznate.
V tokratni vsebinski verziji so se ustvarjalci poskušali držati originala, vendar namen je bil prikazati zgodbo malo drugače oziroma jo prilagoditi sodobnemu času. Strategija spreminjanja in poskusa aktualiziranja se izkaže za dobro potezo, ker staromodno zgodbo približa današnjemu gledalcu, predvsem današnji mladini.
Sedem palčkov je v Mirror, Mirror sedem razbojnikov (še zmeraj dobrega srca, pripravljenih pomagati vsem v stiski), v gozdu straši neznani stvor (razlika z originalom je v pošasti, vendar ideja o gozdu kot območju teme in straha ostaja), zgodbo preselijo tudi na ulice mesta pod nadzorom kraljice (kjer prikažejo nezadovoljstvo prebivalstva zaradi kraljičine pohlepnosti in razpadanja kraljestva), v ospredju je postavljena kraljica in njen brezbrižni, a hkrati komični značaj ter Sneguljčica se iz mile in podredljive deklice spremeni v bojevnico za pravičnost in prestol.
Slednji dve komponenti sta v filmu najpomembnejši, ker sta nepredvidljivi, novi in popolnoma prilagojeni našemu času. Izpostavljenost kraljice in predvsem njenega brezbrižnega in narcisoidnega značaja filmu doda cinično komponento, ki je zmeraj primanjkovala, in občinstvo čuti, da je dejansko kraljica glavni in najpomembnejši lik zgodbe, kar v bistvu ni res, ker še zmeraj gledamo Sneguljčico in nekako vemo, kako se bo vse izteklo.
Prikaz Sneguljčice kot pogumnega in močnega lika v zgodbi pa lahko 'zmoti' gledalca, ker pričakovanja so popolnoma drugačna. Enak pristop k preoblikovanju Sneguljčinega obnašanja je prisoten v 'Snow White and the Huntsmen', ki je izšel v istem obdobju in prikaže glavno junakinjo kot vodjo ogromne vojske. Začutimo željo, da bi se morda lahko drugače vsem poznana zgodba odvijala, četudi konec bi ostal enak.
Predvsem pa je v filmu pomemben in prisoten vidik poveličevanja ženskih likov v močne, odločne in nepasivne značaje, ki ponavadi (in predvsem) v ljudskih zgodbah (in številnih hollywoodskih filmih) delujejo kot pasivna dekleta prepuščena tokom dogodkov, ki v povprečju privedejo do pozitivnega konca. Ideja o Sneguljčici, ki se upre kraljici, se bori za svoj prav in prestol ter ob zaključku zgodbe odkloni jabolko, je znak, da se je kolektivna zavest radikalno spremenila in da je treba dogodke večplastno razumeti in analizirati.
Film iz tehničnega vidika ni bil preveč zahteven. Fotografija, scenografija in posebni učinki ohranjajo pravljično vzdušje in (morda namenoma) ohranjajo lažno idejo, da gledamo samo še eno verzijo zgodbe o »dekletu s strupenim jabolkom«.
Julia Roberts ('Larry Crowne,'Pretty Woman') ne samo, da odigra vlogo kraljice na nivoju, temveč lahko razumemo, da smo soočeni z minljivostjo človeka in posledično lepote, kar se najbrž pri ženskah še dodatno čuti oziroma je toliko večji problem.
Film je dejansko gledljiv, vendar je indijski režiser Tarsem Singh ('Immortals', 'The Cell') pretiraval pri »spreminjanju« originala in vnašanju komičnih insertov, da se vse sprelevi v patetiko in uniči celotno razpoloženje. Torej, pazite se zadnje scene!
Erik, 18. 7. 2012
»Mirror, Mirror«, kot smo že zgoraj omenili, predstavi nekoliko drugače vsem dobro poznano zgodbo Sneguljčice. Kot vsi vemo Sneguljčica (Lily Collins) živi sama s kraljico (Julia Roberts), svojo narcisoidno mačeho, ki je najlepša ženska v kraljestvu. Nekega dne pa kraljici njeno čarobno zrcalce sporoči, da jo je v lepoti prekašala ravno Sneguljčica. Kraljica se odloči odstraniti svojo tekmico in naroči lovcu, da jo odpelje globoko v gozd in tam izpelje umor. Lovec pa, nezmožen takega kriminalnega dejanja do prelepe deklice, jo izpusti in ona zbeži. V gozdu se sooči s sedmimi palčki, ki jo sprejmejo v svoj dom in ji pomagajo. Ostali del zgodbe pa že vsi najbrž poznate.
V tokratni vsebinski verziji so se ustvarjalci poskušali držati originala, vendar namen je bil prikazati zgodbo malo drugače oziroma jo prilagoditi sodobnemu času. Strategija spreminjanja in poskusa aktualiziranja se izkaže za dobro potezo, ker staromodno zgodbo približa današnjemu gledalcu, predvsem današnji mladini.
Sedem palčkov je v Mirror, Mirror sedem razbojnikov (še zmeraj dobrega srca, pripravljenih pomagati vsem v stiski), v gozdu straši neznani stvor (razlika z originalom je v pošasti, vendar ideja o gozdu kot območju teme in straha ostaja), zgodbo preselijo tudi na ulice mesta pod nadzorom kraljice (kjer prikažejo nezadovoljstvo prebivalstva zaradi kraljičine pohlepnosti in razpadanja kraljestva), v ospredju je postavljena kraljica in njen brezbrižni, a hkrati komični značaj ter Sneguljčica se iz mile in podredljive deklice spremeni v bojevnico za pravičnost in prestol.
Slednji dve komponenti sta v filmu najpomembnejši, ker sta nepredvidljivi, novi in popolnoma prilagojeni našemu času. Izpostavljenost kraljice in predvsem njenega brezbrižnega in narcisoidnega značaja filmu doda cinično komponento, ki je zmeraj primanjkovala, in občinstvo čuti, da je dejansko kraljica glavni in najpomembnejši lik zgodbe, kar v bistvu ni res, ker še zmeraj gledamo Sneguljčico in nekako vemo, kako se bo vse izteklo.
Prikaz Sneguljčice kot pogumnega in močnega lika v zgodbi pa lahko 'zmoti' gledalca, ker pričakovanja so popolnoma drugačna. Enak pristop k preoblikovanju Sneguljčinega obnašanja je prisoten v 'Snow White and the Huntsmen', ki je izšel v istem obdobju in prikaže glavno junakinjo kot vodjo ogromne vojske. Začutimo željo, da bi se morda lahko drugače vsem poznana zgodba odvijala, četudi konec bi ostal enak.
Predvsem pa je v filmu pomemben in prisoten vidik poveličevanja ženskih likov v močne, odločne in nepasivne značaje, ki ponavadi (in predvsem) v ljudskih zgodbah (in številnih hollywoodskih filmih) delujejo kot pasivna dekleta prepuščena tokom dogodkov, ki v povprečju privedejo do pozitivnega konca. Ideja o Sneguljčici, ki se upre kraljici, se bori za svoj prav in prestol ter ob zaključku zgodbe odkloni jabolko, je znak, da se je kolektivna zavest radikalno spremenila in da je treba dogodke večplastno razumeti in analizirati.
Film iz tehničnega vidika ni bil preveč zahteven. Fotografija, scenografija in posebni učinki ohranjajo pravljično vzdušje in (morda namenoma) ohranjajo lažno idejo, da gledamo samo še eno verzijo zgodbe o »dekletu s strupenim jabolkom«.
Julia Roberts ('Larry Crowne,'Pretty Woman') ne samo, da odigra vlogo kraljice na nivoju, temveč lahko razumemo, da smo soočeni z minljivostjo človeka in posledično lepote, kar se najbrž pri ženskah še dodatno čuti oziroma je toliko večji problem.
Film je dejansko gledljiv, vendar je indijski režiser Tarsem Singh ('Immortals', 'The Cell') pretiraval pri »spreminjanju« originala in vnašanju komičnih insertov, da se vse sprelevi v patetiko in uniči celotno razpoloženje. Torej, pazite se zadnje scene!
Erik, 18. 7. 2012
Podkategorija: Back in time
The Usual Suspects (1995)
Režija: Bryan Singer.
Igrajo: Kevin Spacey, Gabriel Byrne in Chazz Palminteri.
A veš tisti filing, ko pogledaš film, ki se te dotakne in pusti cel kup vprašanj, na katera poskušaš odgovoriti še naslednji teden ali mesec? Tak film je The Usual Suspects iz leta 1995!
Dragi bralci, pred vami je malo drugačen spis/esej, kot ste ga vajeni s strani ekipe Filmofilofilmu. Pred vami je spis z elementi toka misli, spis v stilu, ki ga je avtor uporabljal še v starih časih, v časih blogov na portalu Obala.net!
Kdo je Keyser Söze? Vprašanje, ki je leta 1995 pritegovalo pozornost na avtobusnih postajah in avtobusih, reklamnih panojih, TV spotih, ki so javnost podučevali pravilne izgovorjave in še marsikje drugje. Zakaj še vedno govorimo o Keyserju Sözi? Kakšen pečat je pustil (v) svetu?
Keyser Söze naj bi bil mednarodni kriminalec, domnevno turškega izvora, ki naj bi svoj uspeh gradil na neomajni odločnosti in popolni anonimnosti. Kriminalec, ki naj bi šel celo tako daleč, da je pobil svojo ženo in otroke, da bi podkrepil svoje sporočilo madžarski mafiji, ki je poskušala zasesti njegov teritorij. Edina vez med »navadnimi« ljudmi in njim pa naj bi bil odvetnik Kobayashi. In nekega dne je Kobayashi pristopil k našim prijateljem iz filma The Usual Suspects.
The Usual Suspects je tudi film o petih profesionalnih kriminalcih, ki jih spoznamo na policijski postaji v New Yorku, kamor so privedeni kot osumljenci za rop tovornjaka z orožjem. V ječi se po običajnem merjenju moči med dečki seznanijo z načrtom za izpeljavo ambicioznega ropa pokvarjenih mož v modrem in tihotapcev, kar jih po uspešno izvedenem projektu odpelje na pot v Los Angeles, kjer se lotijo še enega projekta. Žal se ta ponesreči, kot rezultat pa se soočijo z odvetnikom Kobayashijem, ki jih seznani z obstojem kriminalca, ki je nad vsemi kriminalci in njegovimi zahtevami. Fred Fenster, upodobljen s strani Benicia Del Tora, zbeži in svojo odločitev plača z življenjem. Ostali člani ekipe so tako prisiljeni, da izpeljejo delo za svojega neznanega naročnika. Kot plačilo pa naj bi jih na koncu čakalo 91.000.000 $.
Zgodbo o ropu nam pripoveduje Verbal Kint (Kevin Spacey), lopov malega formata s cerebralno paralizo, ki naj bi kot edini preživel pokol na ladji. Svojo plat zgodbe na policijski postaji razlaga detektivu s carine, Daveu Kujanu. Zgodba je neverjetna, sum identitete Keyserja pa pade na enega izmed naših »herojev«, Deana Keatona (Gabriel Byrne), ki v zgodbi Verbala Kinta umre na ladji pod streli dejanskega Keyserja. Verbal Kint nato le lahko odide na prostost, kar pa še zdaleč ni konec filma. Kujan po njegovem odhodu spozna kdo je zares Keyser Söze a je žal že prepozno.
Ime Keyser Söze je s filmom, financiranim z evropskim denarjem, tako dobilo mesto v zgodovini kot sinonim za kriminalca, ki deluje na višjem nivoju od ostalih, a v resnici ne obstaja in je le izmišljotina drugega kriminalca, ki poskuša z zgodbo le prepričati sogovorca, da bi ta deloval po njegovih željah.
Darej, 25. 6. 2012
Dragi bralci, pred vami je malo drugačen spis/esej, kot ste ga vajeni s strani ekipe Filmofilofilmu. Pred vami je spis z elementi toka misli, spis v stilu, ki ga je avtor uporabljal še v starih časih, v časih blogov na portalu Obala.net!
Kdo je Keyser Söze? Vprašanje, ki je leta 1995 pritegovalo pozornost na avtobusnih postajah in avtobusih, reklamnih panojih, TV spotih, ki so javnost podučevali pravilne izgovorjave in še marsikje drugje. Zakaj še vedno govorimo o Keyserju Sözi? Kakšen pečat je pustil (v) svetu?
Keyser Söze naj bi bil mednarodni kriminalec, domnevno turškega izvora, ki naj bi svoj uspeh gradil na neomajni odločnosti in popolni anonimnosti. Kriminalec, ki naj bi šel celo tako daleč, da je pobil svojo ženo in otroke, da bi podkrepil svoje sporočilo madžarski mafiji, ki je poskušala zasesti njegov teritorij. Edina vez med »navadnimi« ljudmi in njim pa naj bi bil odvetnik Kobayashi. In nekega dne je Kobayashi pristopil k našim prijateljem iz filma The Usual Suspects.
The Usual Suspects je tudi film o petih profesionalnih kriminalcih, ki jih spoznamo na policijski postaji v New Yorku, kamor so privedeni kot osumljenci za rop tovornjaka z orožjem. V ječi se po običajnem merjenju moči med dečki seznanijo z načrtom za izpeljavo ambicioznega ropa pokvarjenih mož v modrem in tihotapcev, kar jih po uspešno izvedenem projektu odpelje na pot v Los Angeles, kjer se lotijo še enega projekta. Žal se ta ponesreči, kot rezultat pa se soočijo z odvetnikom Kobayashijem, ki jih seznani z obstojem kriminalca, ki je nad vsemi kriminalci in njegovimi zahtevami. Fred Fenster, upodobljen s strani Benicia Del Tora, zbeži in svojo odločitev plača z življenjem. Ostali člani ekipe so tako prisiljeni, da izpeljejo delo za svojega neznanega naročnika. Kot plačilo pa naj bi jih na koncu čakalo 91.000.000 $.
Zgodbo o ropu nam pripoveduje Verbal Kint (Kevin Spacey), lopov malega formata s cerebralno paralizo, ki naj bi kot edini preživel pokol na ladji. Svojo plat zgodbe na policijski postaji razlaga detektivu s carine, Daveu Kujanu. Zgodba je neverjetna, sum identitete Keyserja pa pade na enega izmed naših »herojev«, Deana Keatona (Gabriel Byrne), ki v zgodbi Verbala Kinta umre na ladji pod streli dejanskega Keyserja. Verbal Kint nato le lahko odide na prostost, kar pa še zdaleč ni konec filma. Kujan po njegovem odhodu spozna kdo je zares Keyser Söze a je žal že prepozno.
Ime Keyser Söze je s filmom, financiranim z evropskim denarjem, tako dobilo mesto v zgodovini kot sinonim za kriminalca, ki deluje na višjem nivoju od ostalih, a v resnici ne obstaja in je le izmišljotina drugega kriminalca, ki poskuša z zgodbo le prepričati sogovorca, da bi ta deloval po njegovih željah.
Darej, 25. 6. 2012
Ted (2012)
Režija: Seth MacFarlane.
Igrajo: Mark Wahlberg, Seth MacFarlane in Mila Kunis.
Plišaste igrače so bile in ponekod še zmeraj so (prvi najboljši) prijatelji nekaterih otrok med njihovim odraščanjem. Mnogokrat plišaste igrače otroku pomenijo alternativo in kompenzacijo od staršev oziroma v otroškem dojemanju realnosti ponujajo izhod ali enostavno tisto, kar starši ne znajo ali ne zmorejo. Igrače predstavljajo varnost, prijateljstvo in odmik od težav.
'Ted' (2012) pa izpostavi prednost medvedkov v svetu plišastih igrač in želi poudariti pomembnost (plišastih) igrač v razvoju otroka. Zgodba se odvija okoli Johna (Mark Wahlberg), ki se kot nepopularni otrok zaželi, da bi njegov novo podarjeni plišast medvedek Ted (Seth MacFarlane) oživel in postal njegov najboljši prijatelj za vse dni. Želja se uresniči in skupaj pričneta življenjsko pot v dobo odraščanja. Skupaj se zabavata in delita zanimive trenutke, vendar John dejansko odrašča in z odraščanjem pridejo obveznosti. Soočenje Johna in Teda z realnostjo in težkimi dejstvi odraščanja lahko vpliva na njuno prijateljstvo.
Seth MacFarlane ('Family Guy', 'American Dad') se je prvič lotil celovečernega filma in lahko brez zadržkov potrdimo, da mu je uspelo ponuditi občinstvu kvalitetno komedijo, ki je polna neobičajnih in nepričakovanih smešnih insertov. Poleg zabave moramo izpostaviti še dobro kemijo med glavnima likoma, saj skozi celoten film gledalec ne občuti dvoma o njunem dolgoletnem prijateljstvu. Mark Wahlberg ('Contraband', 'The Fighter') se izkaže za pravo izbiro, saj s svojo lahkotno surovostjo dopolni svoj lik in postane nezamenljivi člen v filmu. Ne smemo pa pozabiti na režiserja, ki je hkrati glavni lik v filmu, ker posodi glas medvedku Tedu. Edina težava je, da se velikokrat Ted obnaša kot Peter, lik iz 'Family Guy', vendar se hkrati Ted lepo zlije z zgodbo in ostalimi liki v filmu.
Poudaril bi še rad napredel v tehniki in efektih, ki so prisotni v filmu. Plišasti medvedek je dodelan do potankosti in ni trenutka, ko bi grafika zatajila ter vzbudila dvom v gledalcu.
Ni pa vse v komičnih trenutkih in grafičnem napredku v filmu. Film želi na lahkoten način opozoriti na aktualno problematiko odraščanja in sprejemanja dejstva o odraščanju. V zadnjih letih populacija starosti do 30 in nekoliko več nosi veliko breme nezmožnosti odločanja, ker ni veliko prostora za odločanje, kar privede do iskanja drugačnih oblik varnosti oziroma 'neodraslih' odločitev. Rezultat je velik procent mladine ostaja doma, si ne želi družine, ker si je ne more preprosto privoščiti in vzporedno se vzpostavlja generacija mladih, ki si ne želi odrasti oziroma trenutek spremembe nastopi veliko kasneje. Vmesna faza pa je frustracija in beg pred realnostjo.
Plišasti medvedek je znak prijateljstva, varnosti in želje po sanjarjenju. Vsi smo enkrat v našem otroštvu stiskali svojo najljubšo igračo ali svojega plišastega medvedka. Nastopi pa za vse čas, ko se morajo od igrače ločiti in prenesti 'otroške' trenutke v preteklost, ki jih bo samo še spomin hranil. Odraščanje je težavno, je pa del našega razvoja. Ne pozabite, da tudi odrasli se lahko zabavamo, ne smemo pa izgubiti otroka v nas, ker iz tam se še zmeraj črpa domišljija in želja po spoznavanju.
Erik, 25. 6. 2012
'Ted' (2012) pa izpostavi prednost medvedkov v svetu plišastih igrač in želi poudariti pomembnost (plišastih) igrač v razvoju otroka. Zgodba se odvija okoli Johna (Mark Wahlberg), ki se kot nepopularni otrok zaželi, da bi njegov novo podarjeni plišast medvedek Ted (Seth MacFarlane) oživel in postal njegov najboljši prijatelj za vse dni. Želja se uresniči in skupaj pričneta življenjsko pot v dobo odraščanja. Skupaj se zabavata in delita zanimive trenutke, vendar John dejansko odrašča in z odraščanjem pridejo obveznosti. Soočenje Johna in Teda z realnostjo in težkimi dejstvi odraščanja lahko vpliva na njuno prijateljstvo.
Seth MacFarlane ('Family Guy', 'American Dad') se je prvič lotil celovečernega filma in lahko brez zadržkov potrdimo, da mu je uspelo ponuditi občinstvu kvalitetno komedijo, ki je polna neobičajnih in nepričakovanih smešnih insertov. Poleg zabave moramo izpostaviti še dobro kemijo med glavnima likoma, saj skozi celoten film gledalec ne občuti dvoma o njunem dolgoletnem prijateljstvu. Mark Wahlberg ('Contraband', 'The Fighter') se izkaže za pravo izbiro, saj s svojo lahkotno surovostjo dopolni svoj lik in postane nezamenljivi člen v filmu. Ne smemo pa pozabiti na režiserja, ki je hkrati glavni lik v filmu, ker posodi glas medvedku Tedu. Edina težava je, da se velikokrat Ted obnaša kot Peter, lik iz 'Family Guy', vendar se hkrati Ted lepo zlije z zgodbo in ostalimi liki v filmu.
Poudaril bi še rad napredel v tehniki in efektih, ki so prisotni v filmu. Plišasti medvedek je dodelan do potankosti in ni trenutka, ko bi grafika zatajila ter vzbudila dvom v gledalcu.
Ni pa vse v komičnih trenutkih in grafičnem napredku v filmu. Film želi na lahkoten način opozoriti na aktualno problematiko odraščanja in sprejemanja dejstva o odraščanju. V zadnjih letih populacija starosti do 30 in nekoliko več nosi veliko breme nezmožnosti odločanja, ker ni veliko prostora za odločanje, kar privede do iskanja drugačnih oblik varnosti oziroma 'neodraslih' odločitev. Rezultat je velik procent mladine ostaja doma, si ne želi družine, ker si je ne more preprosto privoščiti in vzporedno se vzpostavlja generacija mladih, ki si ne želi odrasti oziroma trenutek spremembe nastopi veliko kasneje. Vmesna faza pa je frustracija in beg pred realnostjo.
Plišasti medvedek je znak prijateljstva, varnosti in želje po sanjarjenju. Vsi smo enkrat v našem otroštvu stiskali svojo najljubšo igračo ali svojega plišastega medvedka. Nastopi pa za vse čas, ko se morajo od igrače ločiti in prenesti 'otroške' trenutke v preteklost, ki jih bo samo še spomin hranil. Odraščanje je težavno, je pa del našega razvoja. Ne pozabite, da tudi odrasli se lahko zabavamo, ne smemo pa izgubiti otroka v nas, ker iz tam se še zmeraj črpa domišljija in želja po spoznavanju.
Erik, 25. 6. 2012
Prometheus (2012)
Režija: Ridley Scott.
Igrajo: Noomi Rapace, Michael Fassbender in Charlize Theron.
Vprašanji o izvoru človeštva in o našem namenu na tem svetu sta večni vprašanji, na kateri sta tako znanstvena kot cerkvena instanca ponudili svoja odgovora, vendar nobena ni ponudila konkretnih podkrepitev le-teh, da bi lahko mirno opustili ta večni dvom.
Darwin je ponudil evolucijo, religija je ponudila Boga stvarnika, nekateri pa trdijo, da so nas »oblikovala« nadpovprečna bitja, ki so prišla iz vesolja. Slednja je tudi teorija posadke v filmu Prometheus, ki je na poti proti planetu, kjer naj bi se naši stvarniki »skrivali«, da bi dokončno pridobili vse potrebne informacije o bistvu človeštva.
Režiser Ridley Scott je s svojimi znanstvenofantastičnimi izkušnjami na področju filmskega ustvarjanja (tukaj se nanašam na filma Alien in Blade Runner) ponudil nov filmski izdelek, ki naj bi dopolnil njegove prejšnje »sci-fi« uspešnice in v povezavi z zgodbo iz filma Alien odgovoril na resnice človeškega obstoja. Žal, se to ne zgodi.
Zgodba je postavljena v prihodnost in predstavi ekipo strokovnjakov iz vseh, predvsem naravoslovnih, področij, ki se odpravi na planet, kjer naj bi živeli naši stvarniki (v filmu se nanje nanašajo z imenom »Inženirji«). Po dveletnem potovanju, ko so vsi bili medtem (časovno) hibernirani, dosežejo zastavljeni cilj. Potovanje je popolnoma financirala korporacija Weyland in dve leti je ladjo ter posadko 'čuval' David, android, ki ga je ustvarilo sponzorsko podjetje. Po pristanku celotno ekipo prežema veselje, vznemirjenje, dvom in strah.
Na planetu, ki se takoj izkaže za človeškemu življenju neprimernega, najdejo ogromno naravno kupolo, v kateri so razpredeni kilometrski rovi s kisikom.. Vse je fascinantno, dokler ne naletijo na določene neznane elemente, odbijajočo črno tekočino in neznana »bitja«. Med brskanjem po rovih, odpiranju vrat v neznane (morda nevarne) prostore, izvajanju pregledov nad najdenimi trupli (naših morebitnih stvarnikov) se pričnejo dogajati čudne stvari s člani posadke. Takrat pa je, žal, že prepozno, da bi se zadeva popravila in kar je še huje, ob srečanju s predstavnikom »stvarnikov« ugotovijo grozljivo resnico.
Film je iz tehničnega vidika zelo kakovosten, fotografija in scenografija sta izjemni. Na začetku filma dobiš občutek, da gledaš dokumentarni film določenega območja. Omenjene zadeve pa žal ne morejo prikriti dejstvo, da sta zgodba in liki zelo površno oblikovani, kar je tekom filma močno občutiti.
Igralska zasedba je precej raznolika in, moram priznati, dobro izbrana, četudi jim ni bilo ponujeno dovolj manevrskega prostora ali obrazložena prava navodila. Vsakemu liku zmanjka nekaj karakterja, kar moti celoten potek filma. Edini, ki ga je treba pohvaliti in izpostaviti, je Michael Fassbender (Shame, A Dangerous Method), ki je svojo vlogo kot android David izvrstno opravil.
Scott je morda želel res odgovoriti na nekaj ključnih človeških vprašanj, in velikokrat tudi prek lika androida odgovori nanje (čeprav je veliko »resnic« izhajalo iz filma Lawrence from Arabia). Vseeno pa je treba upoštevati dejstvo, da ne bo nikoli ponudil pravo resnico, četudi je njegova ideja o izvirnem zlu, ki izhaja iz lastnega stvarnika, lahko z velikim zanimanjem sprejeta, če obstaja prostor za kasnejšo razširitev in oblikovanje ideje. Prostor za nadaljevanje je, vendar žal ne za idejo, temveč za še enega Prometeja.
V filmu se srečajo pomeni in vidiki iz različnih znanstvenih panog, predvsem psihoanalize in evolucije, kar dejansko postavi film na zelo visok nivo, saj sproži razmišljanje, kar v zadnjih letih hollywoodskega filma precej primanjkuje. Problem filma pa je ravno v površni zasnovi zgodbe in likov, neizpolnjevanju pričakovanj in »nategu«, ko ugotoviš, da se zgodba ne zaključi.
Prometej je bil v grški mitologiji eden izmed Titanov, ki je iz Olimpa prinesel ogenj ljudem na Zemljo. Za svoje dejanje je bil kruto kaznovan. Za ljudi je bil zelo pomemben, saj je prinesel še veliko drugih uporabnih reči na Zemljo. V zgodbi pa ne najdemo pravega Prometeja, temveč njegovo nadgradnjo v nasprotno smer, kar je pomešano z realnostjo našega časa, ki pa nam jo je naš Prometej/stvarnik/inženir sam predal. Vprašanje, ki se postavlja skozi celoten film, pa ostaja: zakaj?
Erik, 21. 6. 2012
Darwin je ponudil evolucijo, religija je ponudila Boga stvarnika, nekateri pa trdijo, da so nas »oblikovala« nadpovprečna bitja, ki so prišla iz vesolja. Slednja je tudi teorija posadke v filmu Prometheus, ki je na poti proti planetu, kjer naj bi se naši stvarniki »skrivali«, da bi dokončno pridobili vse potrebne informacije o bistvu človeštva.
Režiser Ridley Scott je s svojimi znanstvenofantastičnimi izkušnjami na področju filmskega ustvarjanja (tukaj se nanašam na filma Alien in Blade Runner) ponudil nov filmski izdelek, ki naj bi dopolnil njegove prejšnje »sci-fi« uspešnice in v povezavi z zgodbo iz filma Alien odgovoril na resnice človeškega obstoja. Žal, se to ne zgodi.
Zgodba je postavljena v prihodnost in predstavi ekipo strokovnjakov iz vseh, predvsem naravoslovnih, področij, ki se odpravi na planet, kjer naj bi živeli naši stvarniki (v filmu se nanje nanašajo z imenom »Inženirji«). Po dveletnem potovanju, ko so vsi bili medtem (časovno) hibernirani, dosežejo zastavljeni cilj. Potovanje je popolnoma financirala korporacija Weyland in dve leti je ladjo ter posadko 'čuval' David, android, ki ga je ustvarilo sponzorsko podjetje. Po pristanku celotno ekipo prežema veselje, vznemirjenje, dvom in strah.
Na planetu, ki se takoj izkaže za človeškemu življenju neprimernega, najdejo ogromno naravno kupolo, v kateri so razpredeni kilometrski rovi s kisikom.. Vse je fascinantno, dokler ne naletijo na določene neznane elemente, odbijajočo črno tekočino in neznana »bitja«. Med brskanjem po rovih, odpiranju vrat v neznane (morda nevarne) prostore, izvajanju pregledov nad najdenimi trupli (naših morebitnih stvarnikov) se pričnejo dogajati čudne stvari s člani posadke. Takrat pa je, žal, že prepozno, da bi se zadeva popravila in kar je še huje, ob srečanju s predstavnikom »stvarnikov« ugotovijo grozljivo resnico.
Film je iz tehničnega vidika zelo kakovosten, fotografija in scenografija sta izjemni. Na začetku filma dobiš občutek, da gledaš dokumentarni film določenega območja. Omenjene zadeve pa žal ne morejo prikriti dejstvo, da sta zgodba in liki zelo površno oblikovani, kar je tekom filma močno občutiti.
Igralska zasedba je precej raznolika in, moram priznati, dobro izbrana, četudi jim ni bilo ponujeno dovolj manevrskega prostora ali obrazložena prava navodila. Vsakemu liku zmanjka nekaj karakterja, kar moti celoten potek filma. Edini, ki ga je treba pohvaliti in izpostaviti, je Michael Fassbender (Shame, A Dangerous Method), ki je svojo vlogo kot android David izvrstno opravil.
Scott je morda želel res odgovoriti na nekaj ključnih človeških vprašanj, in velikokrat tudi prek lika androida odgovori nanje (čeprav je veliko »resnic« izhajalo iz filma Lawrence from Arabia). Vseeno pa je treba upoštevati dejstvo, da ne bo nikoli ponudil pravo resnico, četudi je njegova ideja o izvirnem zlu, ki izhaja iz lastnega stvarnika, lahko z velikim zanimanjem sprejeta, če obstaja prostor za kasnejšo razširitev in oblikovanje ideje. Prostor za nadaljevanje je, vendar žal ne za idejo, temveč za še enega Prometeja.
V filmu se srečajo pomeni in vidiki iz različnih znanstvenih panog, predvsem psihoanalize in evolucije, kar dejansko postavi film na zelo visok nivo, saj sproži razmišljanje, kar v zadnjih letih hollywoodskega filma precej primanjkuje. Problem filma pa je ravno v površni zasnovi zgodbe in likov, neizpolnjevanju pričakovanj in »nategu«, ko ugotoviš, da se zgodba ne zaključi.
Prometej je bil v grški mitologiji eden izmed Titanov, ki je iz Olimpa prinesel ogenj ljudem na Zemljo. Za svoje dejanje je bil kruto kaznovan. Za ljudi je bil zelo pomemben, saj je prinesel še veliko drugih uporabnih reči na Zemljo. V zgodbi pa ne najdemo pravega Prometeja, temveč njegovo nadgradnjo v nasprotno smer, kar je pomešano z realnostjo našega časa, ki pa nam jo je naš Prometej/stvarnik/inženir sam predal. Vprašanje, ki se postavlja skozi celoten film, pa ostaja: zakaj?
Erik, 21. 6. 2012
The Vow (2012)
Režija: Michael Sucsy.
Igrajo: Rachel McAdams, Channing Tatum in Sam Neill.
»The Vow« je prijetno presenečenje med vedno bolj poraznimi poskusi Hollywooda, da bi nam ponudil kakovostno a gledljivo romantično dramo. Je zgodba o neomajni ljubezni, ki je niti izguba spomina ne more izbrisati.
Paige (Rachel McAdams) in Leo (Channing Tatum) sta poročen par, ki jima romatnični trenutek ob rdeči luči grobo prekini tovornjak. Paige utrpi hudo poškodbo možganov in delno izgubo spomina. Spominja se le še svoje mladosti do prelomnega trenutka, ko je prekinila stike s starši in si ustvarila novo življenje. Tako izgubi tudi spomin na svoje zakonsko življenje in ljubezen, ki jo je čutila do Lea, ta pa se trudi, da bi jo ponovno osvojil.
Čeprav je zgodba predvidljiva in polna klišejev, je ogled filma vseeno lahko zelo prijetna izkušnja. Zasluga gre predvsem odlični igri McAdamsove ('Midnight in Paris', 'Sherlock Holmes') in presenetljivi upodobitvi lika, ki ga je igral Tatum ('21 Jump Street', 'Dear John'), za katerega sem pričakoval, da ne bo zmožen dobro odigrati globlje, zahtevnejše vloge. Na začetku filma se sicer nekoliko lovi, a kasneje opraviči svoje napake, medtem ko McAdamsova lepo prikaže tranzicijo svojega lika iz umetnice, ki je veliko dala na osebnostno rast in nato vse izgubila ter se vrnila v obdobje ugajanja željam staršev. Tako nam ta odlična ameriška igralka v enem filmu prikaže tri različne karakterje.
Žal je bil film posnet predvsem za ameriško občinstvo in je poln klasičnih hollywoodskih klišejev, kot so na primer premožni starši, ki želijo s prevaro ponovno pridobiti hčer na svojo stran, finančno nestabilen partner in bogata alternativa v obliki Paigine nekdanje ljubezni ter seveda obvezen »happy ending« (vesel zaključek), ki pa na srečo ni dokončen − nekoliko obvisi v zraku in pusti gledalca v upanju na srečen razplet dogodkov.
»The Vow« je prijetna izbira za tiste, ki iščejo kakovosten a ne preveč zahteven film za sprostitev po napornem dnevu.
Darej, 14. 6. 2012
Paige (Rachel McAdams) in Leo (Channing Tatum) sta poročen par, ki jima romatnični trenutek ob rdeči luči grobo prekini tovornjak. Paige utrpi hudo poškodbo možganov in delno izgubo spomina. Spominja se le še svoje mladosti do prelomnega trenutka, ko je prekinila stike s starši in si ustvarila novo življenje. Tako izgubi tudi spomin na svoje zakonsko življenje in ljubezen, ki jo je čutila do Lea, ta pa se trudi, da bi jo ponovno osvojil.
Čeprav je zgodba predvidljiva in polna klišejev, je ogled filma vseeno lahko zelo prijetna izkušnja. Zasluga gre predvsem odlični igri McAdamsove ('Midnight in Paris', 'Sherlock Holmes') in presenetljivi upodobitvi lika, ki ga je igral Tatum ('21 Jump Street', 'Dear John'), za katerega sem pričakoval, da ne bo zmožen dobro odigrati globlje, zahtevnejše vloge. Na začetku filma se sicer nekoliko lovi, a kasneje opraviči svoje napake, medtem ko McAdamsova lepo prikaže tranzicijo svojega lika iz umetnice, ki je veliko dala na osebnostno rast in nato vse izgubila ter se vrnila v obdobje ugajanja željam staršev. Tako nam ta odlična ameriška igralka v enem filmu prikaže tri različne karakterje.
Žal je bil film posnet predvsem za ameriško občinstvo in je poln klasičnih hollywoodskih klišejev, kot so na primer premožni starši, ki želijo s prevaro ponovno pridobiti hčer na svojo stran, finančno nestabilen partner in bogata alternativa v obliki Paigine nekdanje ljubezni ter seveda obvezen »happy ending« (vesel zaključek), ki pa na srečo ni dokončen − nekoliko obvisi v zraku in pusti gledalca v upanju na srečen razplet dogodkov.
»The Vow« je prijetna izbira za tiste, ki iščejo kakovosten a ne preveč zahteven film za sprostitev po napornem dnevu.
Darej, 14. 6. 2012
21 Jump Street (2012)
Režija: Phil Lord, Chris Miller.
Igrajo: Jonah Hill, Channing Tatum in Ice Cube.
Zgodovina se ponavlja, pravi rek. Vedno bolj pa je prisotno dejstvo ponavljajoče se zgodovine v filmski industriji. Tukaj mislim na 'rimejke' ali/in pa na filmske verzije starih (in uspešnih) serij, predvsem iz osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Eden izmed aktualnih filmov, ki sovpada z zgornjim opisom, je »21 Jump Street« (2012), ki se še vedno na polno predvaja po slovenskih kinodvoranah. Filmska zgodba opisuje dva mlada policista pod krinko, ki morata najti razpečevalca droge, ki nevarno umetno substanco širi med srednješolce. Sama sta srečna, saj sta (končno) dobila resno nalogo, vendar ju ob (ponovnem) vstopu v šolske klopi spomini in travme ter dijaški stil življenja povsem prevzamejo, kar pripelje do izredno komičnih in napetih dogodivščin.
Glavni vlogi odigrata Channing Tatum (»Son of No One«, »The Vow«) in Jonah Hill (»The Sitter«, »Moneyball«). Prvi odigra vlogo »mačo« policaja in srednješolske »zvezde«, drugi pa pridnega in pametnega dijaka ter sodelavca. Skupaj izpeljeta izvrstno delo, saj njuni vlogi in igranje sproti dopolnjujejo ter omogočijo dinamičen potek filmske zgodbe. Oba igralca dokažeta svojo igralsko zrelost in uspešno prilagoditev scenariju ter filmski zvrsti.
Zgodba/scenarij pa ne prinaša nič pretirano novega, saj je izdelek le filmska različica uspešne istoimenske krimi-drama serije s konca osemdesetih let, v kateri je glavno vlogo odigral Johnny Depp, ki se na presenetljiv način (ki bi sicer lahko bil pričakovan) tudi pojavi v filmu. Poleg zgoraj omenjenega rimejk-razloga bi opozoril tudi na v filmu izpostavljeno, sicer ne več aktualno, tematiko drog v srednješolskem okolju in ameriški (ponovni) poskus učenja morale preko vsiljevanja zdravega in družbeno sprejemljivega načina življenja (s pomočjo ustrahovanja). Kot pa vemo, idejo ponudi (ameriški) sistem sam, ki želi naposled isto idejo zatreti ali uničiti. To je nevarni ameriški družbeni začarani krog.
Od filma nisem pričakoval veliko, vendar nisem ostal razočaran. Ponudi veliko smeha, veliko dogajanja, veliko parodije na račun današnje mladine in neumnih hierarhičnih delitev znotraj ameriških srednjih šol. Celostno gledano je film dober in gledljiv. Seveda, Jonah Hill je tista dodana vrednost filma, brez katere filma morda ne bi smeli primerjati z originalno serijo.
Pričakujte pa nadaljevanje … na faksu.
Erik, 11. 6. 2012
Eden izmed aktualnih filmov, ki sovpada z zgornjim opisom, je »21 Jump Street« (2012), ki se še vedno na polno predvaja po slovenskih kinodvoranah. Filmska zgodba opisuje dva mlada policista pod krinko, ki morata najti razpečevalca droge, ki nevarno umetno substanco širi med srednješolce. Sama sta srečna, saj sta (končno) dobila resno nalogo, vendar ju ob (ponovnem) vstopu v šolske klopi spomini in travme ter dijaški stil življenja povsem prevzamejo, kar pripelje do izredno komičnih in napetih dogodivščin.
Glavni vlogi odigrata Channing Tatum (»Son of No One«, »The Vow«) in Jonah Hill (»The Sitter«, »Moneyball«). Prvi odigra vlogo »mačo« policaja in srednješolske »zvezde«, drugi pa pridnega in pametnega dijaka ter sodelavca. Skupaj izpeljeta izvrstno delo, saj njuni vlogi in igranje sproti dopolnjujejo ter omogočijo dinamičen potek filmske zgodbe. Oba igralca dokažeta svojo igralsko zrelost in uspešno prilagoditev scenariju ter filmski zvrsti.
Zgodba/scenarij pa ne prinaša nič pretirano novega, saj je izdelek le filmska različica uspešne istoimenske krimi-drama serije s konca osemdesetih let, v kateri je glavno vlogo odigral Johnny Depp, ki se na presenetljiv način (ki bi sicer lahko bil pričakovan) tudi pojavi v filmu. Poleg zgoraj omenjenega rimejk-razloga bi opozoril tudi na v filmu izpostavljeno, sicer ne več aktualno, tematiko drog v srednješolskem okolju in ameriški (ponovni) poskus učenja morale preko vsiljevanja zdravega in družbeno sprejemljivega načina življenja (s pomočjo ustrahovanja). Kot pa vemo, idejo ponudi (ameriški) sistem sam, ki želi naposled isto idejo zatreti ali uničiti. To je nevarni ameriški družbeni začarani krog.
Od filma nisem pričakoval veliko, vendar nisem ostal razočaran. Ponudi veliko smeha, veliko dogajanja, veliko parodije na račun današnje mladine in neumnih hierarhičnih delitev znotraj ameriških srednjih šol. Celostno gledano je film dober in gledljiv. Seveda, Jonah Hill je tista dodana vrednost filma, brez katere filma morda ne bi smeli primerjati z originalno serijo.
Pričakujte pa nadaljevanje … na faksu.
Erik, 11. 6. 2012
Podkategorija: Back in time
The Libertine (2004)
Režija: Laurence Dunmore.
Igrajo: Johnny Depp, Samantha Morton, John Malkovich in Rosamund Pike.
Zgodba
Drama 'The Libertine', režijski prvenec Laurencea Dunmora, govori o Johnu Wilmotu, Earl of Rochester (Johnny Depp), ki se je s svojim dekadenčnim obnašanjem obsodil na prezgodnjo smrt. Zgodba se odvija v času 17. stoletju, Wilmot pa je obsedeneca s spolnostjo, pijačo in teatrom. V filmu je prikazano njegovo srečanje z Elizabeth Barry (Samantha Morton), neizkušeno igralko, ki jo izuči igre, in se vanjo tudi zaljubi. Angleški kralj, Karl II. (John Malkovich) mu medtem dodeli nalogo, da napiše igro hvalnico angleškemu narodu in njegovi kroni ter jo uprizori ob obisku francoskega ambasadorja. Wilmot napiše tekst za predstavo in v naturalističnem duhu predstavi razvrat ter dekadenco angleškega gospodstva in si s tem prisluži izgnanstvo. Po tem prelomnem trenutku se njegovo življenje popolnoma poruši: zaradi svoje strahopetnosti mu ubijejo prijatelja, zboli za sifilisom in zapade v še večji alkoholizem. Pred smrtjo pa le izpelje potezo vredno heroja. Svetujem ogled.
Mnenje
Scenarij za film The Libertine je Stephen Jeffreys spisal po svoji lastni istoimenski dramski igri, zrežiral pa ga je Laurence Dunmore kot svoj prvenec, ki predstavlja tudi njegov edini film. Pohvaliti je treba predvsem Deppa, ki se je ponovno izkazal za velikega igralca in brezhibno uprizoril popolnoma nov karakter: osebo, ki življenja samega ne uživa in zato išče ekstreme občutenja v stvareh kot so težki alkoholizem, neustavljivo osvajanje ženskih src ter katarzo teatra. Zanimivo je, da cilj Deppovega lika ni biti všečen gladalcu in mu na začetku, skozi Wilmotov prolog, tako tudi pojasni.
Kamera v filmu je solidna, glasba pa ganljiva. Pohvalo si zasluži kostumografija. Videzi igralcev so v filmu dovršeni in se lepo ujemajo s časom, v katerem se zgodba odvija. Kritike filma 'The Libertine' so raznovrstne, osebno pa mislim, da bi se morali avtorji nekoliko bolj posvetiti liku Johna Wilmota in podrobneje predstaviti njegove prehode iz enega stanja v drugo, torej osebnostno popotovanje od zdravega osvajalca ženskih src do zadnjih trenutkov pred smrtjo. Zgodba je sicer jasna, vendar pomankljiva. Razen tega, ogled svetujem!
Darej, 16.05.2012
Drama 'The Libertine', režijski prvenec Laurencea Dunmora, govori o Johnu Wilmotu, Earl of Rochester (Johnny Depp), ki se je s svojim dekadenčnim obnašanjem obsodil na prezgodnjo smrt. Zgodba se odvija v času 17. stoletju, Wilmot pa je obsedeneca s spolnostjo, pijačo in teatrom. V filmu je prikazano njegovo srečanje z Elizabeth Barry (Samantha Morton), neizkušeno igralko, ki jo izuči igre, in se vanjo tudi zaljubi. Angleški kralj, Karl II. (John Malkovich) mu medtem dodeli nalogo, da napiše igro hvalnico angleškemu narodu in njegovi kroni ter jo uprizori ob obisku francoskega ambasadorja. Wilmot napiše tekst za predstavo in v naturalističnem duhu predstavi razvrat ter dekadenco angleškega gospodstva in si s tem prisluži izgnanstvo. Po tem prelomnem trenutku se njegovo življenje popolnoma poruši: zaradi svoje strahopetnosti mu ubijejo prijatelja, zboli za sifilisom in zapade v še večji alkoholizem. Pred smrtjo pa le izpelje potezo vredno heroja. Svetujem ogled.
Mnenje
Scenarij za film The Libertine je Stephen Jeffreys spisal po svoji lastni istoimenski dramski igri, zrežiral pa ga je Laurence Dunmore kot svoj prvenec, ki predstavlja tudi njegov edini film. Pohvaliti je treba predvsem Deppa, ki se je ponovno izkazal za velikega igralca in brezhibno uprizoril popolnoma nov karakter: osebo, ki življenja samega ne uživa in zato išče ekstreme občutenja v stvareh kot so težki alkoholizem, neustavljivo osvajanje ženskih src ter katarzo teatra. Zanimivo je, da cilj Deppovega lika ni biti všečen gladalcu in mu na začetku, skozi Wilmotov prolog, tako tudi pojasni.
Kamera v filmu je solidna, glasba pa ganljiva. Pohvalo si zasluži kostumografija. Videzi igralcev so v filmu dovršeni in se lepo ujemajo s časom, v katerem se zgodba odvija. Kritike filma 'The Libertine' so raznovrstne, osebno pa mislim, da bi se morali avtorji nekoliko bolj posvetiti liku Johna Wilmota in podrobneje predstaviti njegove prehode iz enega stanja v drugo, torej osebnostno popotovanje od zdravega osvajalca ženskih src do zadnjih trenutkov pred smrtjo. Zgodba je sicer jasna, vendar pomankljiva. Razen tega, ogled svetujem!
Darej, 16.05.2012
50 / 50 (2011)
Režija: Jonathan Levine.
Igrajo: Joseph-Gordon Levitt, Seth Rogen in Anna Kendrick.
Življenje se zgodi - raje napišimo, da se zgodijo dogodki znotraj življenja in je življenje le prostor, v katerem se nam lahko vse pripeti. Življenje je prostor, ki dovoli vse vrste dogodkov za vse vrste ljudi. Najbrž je slednje nesprejemljivo za nekatere, kakor je za Adama (Joseph-Gordon Levitt) v filmu 50/50 (2011).
Zgodba se odvija okoli 27 - letnega fanta, ki' normalno živi svoj lajf' v zaspanem Seattlu kot normalni radijski novinar, ki ga življenje potreplja po ramenih in mu pove, da je zbolel za redkim primerom rakaste bolezni. Svet se mu obrne na glavo, vendar ga on obrne ponovno v svoj prid, ker ima podporo sebičnega, a po svoje skrbnega prijatelja Kyla (Seth Rogen) in novopečene psihoterapevtke Katherine (Anna Kendrick), ki jo sreča znotraj programa za podporo pacientov obolelih za rakom. Važno je, da se ne prepustiš dogodkom...in čustvom.
Režiser filma je Jonathan Levine (All the Boys Love Mandy Lane, The Wackness), ki se počasi predstavlja širši filmski množici in v svojih kreacijah upošteva moment preobrata ali, za nekatere, presenečenja. Režiser je želel prikazati resnično zgodbo mladega fanta, ki se mora soočiti z nečim, kar ni mišljeno ali načrtovano (še) zanj. Film bi bil lahko nekoliko bolj dramatičen, če ne bi vanj vključili komičnega Setha Rogena (Pineapple Express, Paul), ki s svojo smešno in surovo nadutostjo ublaži tesnobo glavnega lika. Joseph-Gordon Levitt (Hesher, Inception) izvrstno odigra vlogo in doda ravno pravšnjo normo potrebne mešanice apatije in cinizma. 50/50 predstavi družbeno aktualnost na zelo preprost način in v primerni obliki.
Rak je dandanes precej prisotna in razširjena bolezen, predvsem v zahodnem svetu, in se zadnje čase v številnih primerih pojavlja pri vedno mlajši populaciji. Nesigurnost in nestanovitnost življenja, ki ga dandanes še najbolj čutijo mladi, ki so tik pred tem, da bi si lahko ustvarili bodočnost, je tudi zelo kočljiva tematika, ki ne pozna odgovora, razen titovske fraze: "Znađi se!"
Film izrazito ne izstopa, vendar nosi v sebi pomembno vlogo glasnika generacije, ki ni izgubljena, temveč ki si želi zgolj živeti, vendar ne ve, kam obrniti se, da bi lahko izpolnila osnovno človeško pravico.
Erik, 26.04.2012
Zgodba se odvija okoli 27 - letnega fanta, ki' normalno živi svoj lajf' v zaspanem Seattlu kot normalni radijski novinar, ki ga življenje potreplja po ramenih in mu pove, da je zbolel za redkim primerom rakaste bolezni. Svet se mu obrne na glavo, vendar ga on obrne ponovno v svoj prid, ker ima podporo sebičnega, a po svoje skrbnega prijatelja Kyla (Seth Rogen) in novopečene psihoterapevtke Katherine (Anna Kendrick), ki jo sreča znotraj programa za podporo pacientov obolelih za rakom. Važno je, da se ne prepustiš dogodkom...in čustvom.
Režiser filma je Jonathan Levine (All the Boys Love Mandy Lane, The Wackness), ki se počasi predstavlja širši filmski množici in v svojih kreacijah upošteva moment preobrata ali, za nekatere, presenečenja. Režiser je želel prikazati resnično zgodbo mladega fanta, ki se mora soočiti z nečim, kar ni mišljeno ali načrtovano (še) zanj. Film bi bil lahko nekoliko bolj dramatičen, če ne bi vanj vključili komičnega Setha Rogena (Pineapple Express, Paul), ki s svojo smešno in surovo nadutostjo ublaži tesnobo glavnega lika. Joseph-Gordon Levitt (Hesher, Inception) izvrstno odigra vlogo in doda ravno pravšnjo normo potrebne mešanice apatije in cinizma. 50/50 predstavi družbeno aktualnost na zelo preprost način in v primerni obliki.
Rak je dandanes precej prisotna in razširjena bolezen, predvsem v zahodnem svetu, in se zadnje čase v številnih primerih pojavlja pri vedno mlajši populaciji. Nesigurnost in nestanovitnost življenja, ki ga dandanes še najbolj čutijo mladi, ki so tik pred tem, da bi si lahko ustvarili bodočnost, je tudi zelo kočljiva tematika, ki ne pozna odgovora, razen titovske fraze: "Znađi se!"
Film izrazito ne izstopa, vendar nosi v sebi pomembno vlogo glasnika generacije, ki ni izgubljena, temveč ki si želi zgolj živeti, vendar ne ve, kam obrniti se, da bi lahko izpolnila osnovno človeško pravico.
Erik, 26.04.2012
Iron Sky (2012)
Režija: Timo Vuorensola.
Igrajo: Julia Dietze, Udo Kier in Peta Sergeant.
V petek, 20.04.2012, se je v prostorih Kino Šiške izpeljala slovenska predpremierna predstava črnokomične znanstvene fantastike Iron Sky, ki ji je sledil koncert skupine Laibach, ki so sodelovali pri ustvarjanju glasbe za omenjeni izdelek.
Celotna zgodba je bazirana na razširjeni teoriji zarote, da naj bi se nacisti umaknili (beri: skrili) na temno strana meseca in tam kovali veliki načrt zavzetja Zemlje. Režiser je omenjal tudi vpliva savne na celotno filmsko idejo. Film se prične z momentom srečanja ameriške vesoljske posadke in nemško izvidniško ekipo. Nemška vojska edinega preživelega vzame za talca. Več pa ne napišem, ker bo premiera filma v maju in se boste lahko v slovenskih kinematografih pobliže srečali z zanimivo zgodbo ponovnega poskusa nacistične ekspanzije.
Finski režiser je na predpremierni predstavi pozdravil občinstvo in povedal nekaj besed o filmu in procesu ustvarjanja ideje za film: vse naj bi se pričelo v finski savni. Prijatelj naj bi sanjal o Hitlerju in tako so se odločili, da bodo posneli film o nacistih. Vendar želeli so še glasbo skupine Laibach in Uda Kierja med glavnimi vlogami - tudi to se jim je uresničilo. In sedaj imamo najzanimivejši filmski produkt zadnjih pet let. Kar je potrebno izpostaviti pri filmu sta dejstvi, da se je film 'delal' dobrih pet let in da so oboževalci izjemno pomagali pri zbiranju sredstev za snemanje filma.
Iron Sky je znanstveno-fantastični film, ker predstavi invazijo sveta z Lune s strani nacistov, ki naj bi se tam skrivali vse od konca druge svetovne vojne. Film pa je predvsem črna komedija, saj toliko posmehovanja, parodij in komičnih insertov, ki jih film vsebuje, ne pozna druge opredelitve. Celotna zasnova ni toliko bazirana na nacistih in njihovi ideologiji, temveč o sami ideji, da bi lahko bili še nekje skriti, predvsem na oddaljenem mesecu. Še posebej izstopa posmeh ZDA in njihovemu 'otročjemu in megalomanskemu' načinu svetovnega nadzora. Dodati pa je potrebno izjemno kritiko, ki je bila namenjena predvsem tistim, ki verjamejo v možnost enega svetovnega režima in vse prepuščajo makiavelističnemu načinu vodenja sedanjosti, s pogledom v bodočnost.
Film Iron Sky smo potrebovali, da se lahko odmaknemo, da bi se lahko spet približali situaciji, ki pesti naš svet. Smeh na račun nečesa ali nekoga zmeraj paše, saj ni na nas usmerjen, vendar s seboj nosi določeno količino resnice. Smeh nas odmakne tudi od trenutnega stanja, da se lahko spočijemo in premislimo. Film nam omogoči pavzo za premislek o tem, kje smo in kaj počnemo zase in za svet. Da lahko razumemo, kaj se je dogajalo, kaj se dogaja in kaj se še lahko nadaljuje, če se ne ukrene ničesar. Nosi sporočilo in opozorilo.
Za konec bi pohvalil filmsko ekipo za izbrano igralsko zasedbo, predvsem nemških likov; izpostavil pa bi glavno igralko, Julio Dietze (Slave, 205 - Zimmer der Angst), ki s svojo nedolžnostjo in seksapilom poudari umeščenost in pomembnost glavne ženske junakinje v filmu, in imenitnega Uda Kierja (Melancholia, Blade), ki je s svojo prisotnostjo na filmskem platnu ponudil tisti potrebni igralski dodatek, brez katerega bi film zagotovo izgubil na kakovosti (in, seveda, razpoznavnosti).
Poglejte si film...ko bo zunaj!
Erik, 24.04.2012
Celotna zgodba je bazirana na razširjeni teoriji zarote, da naj bi se nacisti umaknili (beri: skrili) na temno strana meseca in tam kovali veliki načrt zavzetja Zemlje. Režiser je omenjal tudi vpliva savne na celotno filmsko idejo. Film se prične z momentom srečanja ameriške vesoljske posadke in nemško izvidniško ekipo. Nemška vojska edinega preživelega vzame za talca. Več pa ne napišem, ker bo premiera filma v maju in se boste lahko v slovenskih kinematografih pobliže srečali z zanimivo zgodbo ponovnega poskusa nacistične ekspanzije.
Finski režiser je na predpremierni predstavi pozdravil občinstvo in povedal nekaj besed o filmu in procesu ustvarjanja ideje za film: vse naj bi se pričelo v finski savni. Prijatelj naj bi sanjal o Hitlerju in tako so se odločili, da bodo posneli film o nacistih. Vendar želeli so še glasbo skupine Laibach in Uda Kierja med glavnimi vlogami - tudi to se jim je uresničilo. In sedaj imamo najzanimivejši filmski produkt zadnjih pet let. Kar je potrebno izpostaviti pri filmu sta dejstvi, da se je film 'delal' dobrih pet let in da so oboževalci izjemno pomagali pri zbiranju sredstev za snemanje filma.
Iron Sky je znanstveno-fantastični film, ker predstavi invazijo sveta z Lune s strani nacistov, ki naj bi se tam skrivali vse od konca druge svetovne vojne. Film pa je predvsem črna komedija, saj toliko posmehovanja, parodij in komičnih insertov, ki jih film vsebuje, ne pozna druge opredelitve. Celotna zasnova ni toliko bazirana na nacistih in njihovi ideologiji, temveč o sami ideji, da bi lahko bili še nekje skriti, predvsem na oddaljenem mesecu. Še posebej izstopa posmeh ZDA in njihovemu 'otročjemu in megalomanskemu' načinu svetovnega nadzora. Dodati pa je potrebno izjemno kritiko, ki je bila namenjena predvsem tistim, ki verjamejo v možnost enega svetovnega režima in vse prepuščajo makiavelističnemu načinu vodenja sedanjosti, s pogledom v bodočnost.
Film Iron Sky smo potrebovali, da se lahko odmaknemo, da bi se lahko spet približali situaciji, ki pesti naš svet. Smeh na račun nečesa ali nekoga zmeraj paše, saj ni na nas usmerjen, vendar s seboj nosi določeno količino resnice. Smeh nas odmakne tudi od trenutnega stanja, da se lahko spočijemo in premislimo. Film nam omogoči pavzo za premislek o tem, kje smo in kaj počnemo zase in za svet. Da lahko razumemo, kaj se je dogajalo, kaj se dogaja in kaj se še lahko nadaljuje, če se ne ukrene ničesar. Nosi sporočilo in opozorilo.
Za konec bi pohvalil filmsko ekipo za izbrano igralsko zasedbo, predvsem nemških likov; izpostavil pa bi glavno igralko, Julio Dietze (Slave, 205 - Zimmer der Angst), ki s svojo nedolžnostjo in seksapilom poudari umeščenost in pomembnost glavne ženske junakinje v filmu, in imenitnega Uda Kierja (Melancholia, Blade), ki je s svojo prisotnostjo na filmskem platnu ponudil tisti potrebni igralski dodatek, brez katerega bi film zagotovo izgubil na kakovosti (in, seveda, razpoznavnosti).
Poglejte si film...ko bo zunaj!
Erik, 24.04.2012
Carnage (2011)
Režija: Roman Polanski.
Igrajo: Jodie Foster, Kate Winslet in Christoph Waltz.
Otroci se večkrat prepirajo. Prepiri se večkrat zaključijo s pretepom ali udarci. Prepiri pa nikoli ne rešijo problemov. In reševanje problemov se preusmeri na starše otrok vključenih v prepir. Carnage je primer starševskega reševanja otroškega prepira, ki pa se spreobrne v paranoično izpovedovanje dveh nekompatibilnih parov.
Film predstavi prepir med Zacharyjem Cowanom in Ethanom Longstreetom, ki se konča slabo za slednjega. Med posledicami je izgubljen zob in možnost izgube še enega. Partnerja Longstreet povabita Cowanove k sebi domov, da se pomenijo o nesrečnem dogodku, uredijo zadeve in fanta prisilita k spravi. Srečanje pa postane neznosni besedni dvoboj med paroma ter med partnerji samimi, ki poteka v slogu izpovedovanja, nepričakovanih incidentov, prepirov in, katarzično, skorajšnje dojemanje resničnega stanja, v katerem so odrasli akterji vpeti.
Roman Polanski (Ghost Writer, The Pianist) je takoj po kontroverznemfilmu Ghost Writer ponudil filmsko verzijo gledališke predstave God of Carnage, francoskega avtorja Yasmina Reza. Polanski ohrani gledališko napetost in jo prikaže na filmski način. Uspeh. Črna komedija (nekateri so film opredelili kot komedija obupa ali komedija paranoje) ustvari dovolj smeha in dovolj cinizma ter primerno količino obupnih dejstev.
Igralska zasedba potrdi kakovost filma in dodana vrednost je skorajda samoumevna. Kate Winslet (Titanic, Contagion) odličo odigra vlogo uspešne, a neizživete in nezadovoljne ženske, Christoph Waltz (Inglorious Basterds, The Green Hornet) odigra vlogo njenega moža, odvetnika, popolnoma predanega službi, ki ga za ženo ali sina skorajda ne briga oziroma z odvetniškim cinizmom in relativnim stoičnim obnašanjem se predaja sosledju življenja. Jodie Foster (Panic Room, The Brave One), mati žrtve prepira, ponovno dokaže, da njene filmske ekspertize poudarjajo njeno kvalitetno igranje in svoj lik izboljša z vsako minuto igranja - vloga zavrte umetniške duše, ki verjame v ljudi in dobrobit sveta, ki pa se zaveda farse sveta in farse njenega življenja. Pri tem pa ji njen mož, John C. Reilly (The Extra Man, Step, Terri) nič ne pomaga, ker je preprost trgovec, ki želi živeti čim bolj preprosto.
Seansa, ki je sprva bila namenjena spravi med otrokoma, se sprevrže v katočni prepir in posledično boj med odraslimi. Z vseh strani na vse strani. Napetost se veča iz minute v minuto, ko se liki med seboj primerjajo in izzivajo preko dogodka njunih otrok. Z vsakim stavkom se eden izmed likov razkrije in predstavi svojo pravo identiteto, svoje prave lastnosti, ki so daleč od pričakovanj. Odrasli postanejo otroci. Odrasli se zavedajo, da na koncu so samo podobno svojim otrokom.
Zgodba želi predstavitiv zavrtost družbe, neizživetost posameznika in ujetost našega prevaega jaza znotraj vsiljenih in neprilagojenih družbenih vrednotah. Oba para se prikažeta kot nekaj, kar bi morala biti, vendar sta daleč od tega. Daleč od dojemanja pojma 'par'. Nekomunikacija, prilagajanje in posledična apatija so družbeni recept za podreditev naše duše, za občutek praznine in žalosti.
Film opozarja, da se vse reši s časom in da obstajajo naša podoba in naša bit, ki se ne smeta mešati, ker se lahko izgubimo znotraj samih sebe. To je Carnage.
Erik, 19.04.2012
Film predstavi prepir med Zacharyjem Cowanom in Ethanom Longstreetom, ki se konča slabo za slednjega. Med posledicami je izgubljen zob in možnost izgube še enega. Partnerja Longstreet povabita Cowanove k sebi domov, da se pomenijo o nesrečnem dogodku, uredijo zadeve in fanta prisilita k spravi. Srečanje pa postane neznosni besedni dvoboj med paroma ter med partnerji samimi, ki poteka v slogu izpovedovanja, nepričakovanih incidentov, prepirov in, katarzično, skorajšnje dojemanje resničnega stanja, v katerem so odrasli akterji vpeti.
Roman Polanski (Ghost Writer, The Pianist) je takoj po kontroverznemfilmu Ghost Writer ponudil filmsko verzijo gledališke predstave God of Carnage, francoskega avtorja Yasmina Reza. Polanski ohrani gledališko napetost in jo prikaže na filmski način. Uspeh. Črna komedija (nekateri so film opredelili kot komedija obupa ali komedija paranoje) ustvari dovolj smeha in dovolj cinizma ter primerno količino obupnih dejstev.
Igralska zasedba potrdi kakovost filma in dodana vrednost je skorajda samoumevna. Kate Winslet (Titanic, Contagion) odličo odigra vlogo uspešne, a neizživete in nezadovoljne ženske, Christoph Waltz (Inglorious Basterds, The Green Hornet) odigra vlogo njenega moža, odvetnika, popolnoma predanega službi, ki ga za ženo ali sina skorajda ne briga oziroma z odvetniškim cinizmom in relativnim stoičnim obnašanjem se predaja sosledju življenja. Jodie Foster (Panic Room, The Brave One), mati žrtve prepira, ponovno dokaže, da njene filmske ekspertize poudarjajo njeno kvalitetno igranje in svoj lik izboljša z vsako minuto igranja - vloga zavrte umetniške duše, ki verjame v ljudi in dobrobit sveta, ki pa se zaveda farse sveta in farse njenega življenja. Pri tem pa ji njen mož, John C. Reilly (The Extra Man, Step, Terri) nič ne pomaga, ker je preprost trgovec, ki želi živeti čim bolj preprosto.
Seansa, ki je sprva bila namenjena spravi med otrokoma, se sprevrže v katočni prepir in posledično boj med odraslimi. Z vseh strani na vse strani. Napetost se veča iz minute v minuto, ko se liki med seboj primerjajo in izzivajo preko dogodka njunih otrok. Z vsakim stavkom se eden izmed likov razkrije in predstavi svojo pravo identiteto, svoje prave lastnosti, ki so daleč od pričakovanj. Odrasli postanejo otroci. Odrasli se zavedajo, da na koncu so samo podobno svojim otrokom.
Zgodba želi predstavitiv zavrtost družbe, neizživetost posameznika in ujetost našega prevaega jaza znotraj vsiljenih in neprilagojenih družbenih vrednotah. Oba para se prikažeta kot nekaj, kar bi morala biti, vendar sta daleč od tega. Daleč od dojemanja pojma 'par'. Nekomunikacija, prilagajanje in posledična apatija so družbeni recept za podreditev naše duše, za občutek praznine in žalosti.
Film opozarja, da se vse reši s časom in da obstajajo naša podoba in naša bit, ki se ne smeta mešati, ker se lahko izgubimo znotraj samih sebe. To je Carnage.
Erik, 19.04.2012
Flypaper (2011)
Režija: Rob Minkoff.
Igrajo: Patrick Dempsey, Ashley Judd in Tim Blake Nelson.
Ropi, kraje, tatvine in podobne kriminalne dejavnosti so prisotne v zahodni družbi že tisočletja. Enkrat se izvedejo v imenu pomoči, drugič v imenu pohlepa. Ropanje bank pa je pa se je še posebej izoblikovalo v zadnjih tridesetih letih. Postavljali so se temelji današnje ekonomije, delili krediti, akumuliralo denar v bankah...in naenkrat so se pojavili ljudje, ki so potrebovali več denarja in ga ni bilo več od nikoder. Samo še ropanje je ostalo. Dandanes ropanje bank spemljamo kot 'normalno' akcijo, predvsem če ni smrtnih žrtev. Družbe ne pretrese, ker tudi v recesiji je normalno, da se ljudje spravijo na banke in jih poskušajo oropati?!?! Vendar nihče pa ne bi bil rad med ropom prisoten v banki. Še manj če roparji streljajo in nekdo obleži na tleh v mlaki krvi. Še manj, če se zgodita dva ropa hkrati v isti banki.
Situacija dveh istočasnih ropov je zgodba, v kateri se znajde 'posebni' Tripp Kennedy (Patrick Dempsey) in še nekaj talcev. Dve oborežni ekipi, ne vedoč ena za drugo, se naenkrat pojavita v prostorih banke, da bi jo oropali. Sproži se val kaosa, saj nihče ne razume več nič, vendar na tleh leži smrtna žrtev, ki je ni nihče od roparjev ustrelil. Tripp ugotovi, da nekaj ni povsem normalno v roparski zmedi in prične sestavljati zgodbo, vendar vse skupaj je bolj zapleteno kot je sprva izgledalo.
Flypaper (2011) je akcijska roparska drama, ki se bazira na 'roparski napaki'. Vlogo junaka prevzame posameznik, ki je neuravnovešen in se njegovo stanje slabša iz minute v minuto, ker ni vzel svojih zdravil. Roparski zaplet pa ni dovolj, saj vse začinita smrtna žrtev, ki je FBI agent, in sum, da za vsem stoji nekdo tretji. Zaplet v zapletu - ameriški trend zadnjega časa, ki pa so ga kopirali od britanskih komičnih kriminalk (Snatch, Rocknrolla) - Guy Ritchie style!
Režiser Rob Minkoff (Stuart Little, The Lion King) se je tokrat lotil resnejše tematike kot ponavadi. Znan je po svojih uspešnicah, ki pa so namenjena mladini in šele v zadnjih nekaj letih je pričel z nekoliko bolj 'odraslimi' zgodbami. Želel je vnesti nekaj 'otročjega' v roparsko zgodbo, in mu je tudi uspelo z glavnim likom Trippom, vendar ravno osredotočenost nanj odnese film od tistega, kar bi lahko bil fantastični, a nenavadni roparski film. Glavna igralca, Dempsey in Ashely Judd (High Crimes, Double Jeopardy), sta dobra izbira, vendar ne za omenjeni film. Prineseta dodano vrednost, vendar Dempsey sodi med lepotce v romantičnih komedijah in Juddova pa med močne ženske like v temačnih trilerjih.
Film predstavlja zanimivo idejo, ki je hkrati tudi strašna: dve roparski skupini hkrati ropata isto banko - ne bi rad bil v prisoten, ko se to zgodi. Zgodba zabava in slediš do konca, saj tudi ostali stranski liki dodajo svoj pečat celotnemu poteku filma, vendar ob gledanju se začuti izguba začrtane smeri in preide v prenagljen poskus združitve zgodb Agathe Christie s filmom 'Bandits' (2001).
Erik, 13.04.2012
Situacija dveh istočasnih ropov je zgodba, v kateri se znajde 'posebni' Tripp Kennedy (Patrick Dempsey) in še nekaj talcev. Dve oborežni ekipi, ne vedoč ena za drugo, se naenkrat pojavita v prostorih banke, da bi jo oropali. Sproži se val kaosa, saj nihče ne razume več nič, vendar na tleh leži smrtna žrtev, ki je ni nihče od roparjev ustrelil. Tripp ugotovi, da nekaj ni povsem normalno v roparski zmedi in prične sestavljati zgodbo, vendar vse skupaj je bolj zapleteno kot je sprva izgledalo.
Flypaper (2011) je akcijska roparska drama, ki se bazira na 'roparski napaki'. Vlogo junaka prevzame posameznik, ki je neuravnovešen in se njegovo stanje slabša iz minute v minuto, ker ni vzel svojih zdravil. Roparski zaplet pa ni dovolj, saj vse začinita smrtna žrtev, ki je FBI agent, in sum, da za vsem stoji nekdo tretji. Zaplet v zapletu - ameriški trend zadnjega časa, ki pa so ga kopirali od britanskih komičnih kriminalk (Snatch, Rocknrolla) - Guy Ritchie style!
Režiser Rob Minkoff (Stuart Little, The Lion King) se je tokrat lotil resnejše tematike kot ponavadi. Znan je po svojih uspešnicah, ki pa so namenjena mladini in šele v zadnjih nekaj letih je pričel z nekoliko bolj 'odraslimi' zgodbami. Želel je vnesti nekaj 'otročjega' v roparsko zgodbo, in mu je tudi uspelo z glavnim likom Trippom, vendar ravno osredotočenost nanj odnese film od tistega, kar bi lahko bil fantastični, a nenavadni roparski film. Glavna igralca, Dempsey in Ashely Judd (High Crimes, Double Jeopardy), sta dobra izbira, vendar ne za omenjeni film. Prineseta dodano vrednost, vendar Dempsey sodi med lepotce v romantičnih komedijah in Juddova pa med močne ženske like v temačnih trilerjih.
Film predstavlja zanimivo idejo, ki je hkrati tudi strašna: dve roparski skupini hkrati ropata isto banko - ne bi rad bil v prisoten, ko se to zgodi. Zgodba zabava in slediš do konca, saj tudi ostali stranski liki dodajo svoj pečat celotnemu poteku filma, vendar ob gledanju se začuti izguba začrtane smeri in preide v prenagljen poskus združitve zgodb Agathe Christie s filmom 'Bandits' (2001).
Erik, 13.04.2012
Killer Elite (2011)
Režija: Gary McKendry.
Igrajo: Jason Statham, Clive Owen in Robert De Niro.
Človek se nikoli ne more umakniti svoji preteklosti. Sledi mu in se more sprijazniti s tem, da se bo moral z njo, slej kot prej, soočiti. Slednje velja predvsem za posameznike z burno in temačno preteklostjo.
Killer Elite je akcijska kriminalka, ki prikazuje resnične dogodke povezane s skupino plačanih morilcev iz začetka osemdesetih let dvajsetega stoletja. Med njihovo zadnjo morilsko akcijo Danny (Jason Statham) umori osebo ob navzočnosti sina umorjene osebe. Takrat se Danny odloči opustiti krvavi posel, vendar že čez dobro leto omanski kalif naroči ugrabiti dobrega prijatelja in sodelavca Hunterja (Robert De Niro), da bi zvabil Dannyja in mu naložil novo nalogo. Nova misija zahteva pobijanje bivših članov britanskih specialnih enot, vendar jih na poti zavira eden izmed agentov, Logan (Clive Owen).
Režiser Gary McKendry je še svež akter v filmski sferi in slednji film je njegov drugi izdelek. Najbrž zanimiva in, morda res, resnična zgodba ter dobra producentska ekipa mu je zagotovila kakovostno in primerno igralsko zasedbo: Jason Statham (Transporter, Expendables) izvrstno odigra vlogo morilca dobrega srca in Robert De Niro (Being Flynn, Limitless) omehča britansko obarvano vzdušje s svojo ameriško nadutostjo in vedno pripravljenimi komičnimi inserti. Clive Owen (The International, Children of Men) pa se še išče v vlogah negativcev, saj mu je zmeraj bolje pristal lik pozitivnega odrešitelja težkega zapleta.
Zgodba se naslanja na knjigo avtorja Ranulpha Fiennesa, bivega agenta britanske specialne enote, ki naj bi svojo knjigo The Feather Men snoval na resničnih dogodkih. Britanska vlada je ob izidu knjige zanikala vse možne povezave ali dejstva, ki jih je avtor knjige predstavil.
Režiser je urejeno predstavil zapleteno zgodbo agentov in spletk, ki lahko gledalca nemudoma zmedejo ali zapeljejo v napačna dognanja. Film je dobra in napeta kriminalka, ki pa nas na koncu pusti nekoliko razočarane, morda bolje rečeno nepotešene. Zaključi se kot nerazrešena drama, prej kot kriminalka ali akcijski film. Še vedno razmišlja, ali izdelku še kaj sploh primanjkuje, ali so zgolj britanske kriminalke še zmeraj tako statične.
Erik, 29.03.2012
Killer Elite je akcijska kriminalka, ki prikazuje resnične dogodke povezane s skupino plačanih morilcev iz začetka osemdesetih let dvajsetega stoletja. Med njihovo zadnjo morilsko akcijo Danny (Jason Statham) umori osebo ob navzočnosti sina umorjene osebe. Takrat se Danny odloči opustiti krvavi posel, vendar že čez dobro leto omanski kalif naroči ugrabiti dobrega prijatelja in sodelavca Hunterja (Robert De Niro), da bi zvabil Dannyja in mu naložil novo nalogo. Nova misija zahteva pobijanje bivših članov britanskih specialnih enot, vendar jih na poti zavira eden izmed agentov, Logan (Clive Owen).
Režiser Gary McKendry je še svež akter v filmski sferi in slednji film je njegov drugi izdelek. Najbrž zanimiva in, morda res, resnična zgodba ter dobra producentska ekipa mu je zagotovila kakovostno in primerno igralsko zasedbo: Jason Statham (Transporter, Expendables) izvrstno odigra vlogo morilca dobrega srca in Robert De Niro (Being Flynn, Limitless) omehča britansko obarvano vzdušje s svojo ameriško nadutostjo in vedno pripravljenimi komičnimi inserti. Clive Owen (The International, Children of Men) pa se še išče v vlogah negativcev, saj mu je zmeraj bolje pristal lik pozitivnega odrešitelja težkega zapleta.
Zgodba se naslanja na knjigo avtorja Ranulpha Fiennesa, bivega agenta britanske specialne enote, ki naj bi svojo knjigo The Feather Men snoval na resničnih dogodkih. Britanska vlada je ob izidu knjige zanikala vse možne povezave ali dejstva, ki jih je avtor knjige predstavil.
Režiser je urejeno predstavil zapleteno zgodbo agentov in spletk, ki lahko gledalca nemudoma zmedejo ali zapeljejo v napačna dognanja. Film je dobra in napeta kriminalka, ki pa nas na koncu pusti nekoliko razočarane, morda bolje rečeno nepotešene. Zaključi se kot nerazrešena drama, prej kot kriminalka ali akcijski film. Še vedno razmišlja, ali izdelku še kaj sploh primanjkuje, ali so zgolj britanske kriminalke še zmeraj tako statične.
Erik, 29.03.2012
Warrior (2011)
Režija: Gavin O'Connor.
Igrajo: Tom Hardy, Nick Nolte in Joel Edgerton.
Dva brata se morata spopasti v finalu športne discipline mešanih borilnih veščin, kjer je skoraj vse dovoljeno. Vendar njihov spopad ni zgolj fizični boj, temveč soočenje in premagovanje družinskih tegob ter težke preteklosti, ki ju je ločila. Nagrada za zmagovalca ni v denarju, ampak v zbližanju z izgubljenim bratom.
Warrior (2011) predstavi dva lika, ki sta zrasla v težkih razmerah z očetom alkoholikom, ki ju je dejansko prisilil k odhodu. Brendan (Joel Edgerton) se je ustalil, zgradil hišo in družino, našel službo...vendar ne zmore plačevati vseh dolgov in mu grozijo z odvzemom hiše. Tommy pa je poskušal po mamini smrti najti mir v vojski, vendar ga je smrt prijatelja toliko prizadela, da je dezertiral in mu je postal edini cilj pomagati prijateljevi ženi. Oba iščeta denar in ga najdeta v prijavi na turnir, kjer zmagovalec prejme visoko denarno nagrado.
Režiser Gavin O'Connor (Pride and Glory, Miracle) je posnel kakovostni film, ki prikazuje boj, surove moške, ki se pretepajo, vendar v osnovi je drama, ki izpostavlja težke družinske odnose razbite in čustveno potrte družine. Tom Hardy (Inception, Rocknrolla) in Joel Edgerton (The Thing, Animal Kingdom) sta izvrstno odigrala vlogi posameznikov, ki gresta skozi nemogoče, da dosežeta cilj, ki se v zaključku izkaže za nepomembnega v primerjavi z dejanskim rezultatom, ki ga z njunim finalnim bojem dosežeta.
Film se pokaže kot grob in surov, vendar z vmesnimi inserti soočenj med člani družine hitro preusmeri pozornost na dramo, ki poteka v ozadju filmske zgodbe. Nick Nolte (Lorenzo's Oil, Cape Fear) izvrstno odigra vlogo očeta pretresenih bratov.
Avtorji filma so želeli pokazati, da pravi bojevnik ni tisti, ki se zna s pestmi boriti z nasprotniki, vendar tisti, ki se zna soočiti z lastno preteklostjo, z lastnimi strahovi, jih premagati in priznati, da je v osnovi človek - takrat postaneš pravi bojevnik. Ta občutek je brata združil.
Erik, 26.03.2012
Warrior (2011) predstavi dva lika, ki sta zrasla v težkih razmerah z očetom alkoholikom, ki ju je dejansko prisilil k odhodu. Brendan (Joel Edgerton) se je ustalil, zgradil hišo in družino, našel službo...vendar ne zmore plačevati vseh dolgov in mu grozijo z odvzemom hiše. Tommy pa je poskušal po mamini smrti najti mir v vojski, vendar ga je smrt prijatelja toliko prizadela, da je dezertiral in mu je postal edini cilj pomagati prijateljevi ženi. Oba iščeta denar in ga najdeta v prijavi na turnir, kjer zmagovalec prejme visoko denarno nagrado.
Režiser Gavin O'Connor (Pride and Glory, Miracle) je posnel kakovostni film, ki prikazuje boj, surove moške, ki se pretepajo, vendar v osnovi je drama, ki izpostavlja težke družinske odnose razbite in čustveno potrte družine. Tom Hardy (Inception, Rocknrolla) in Joel Edgerton (The Thing, Animal Kingdom) sta izvrstno odigrala vlogi posameznikov, ki gresta skozi nemogoče, da dosežeta cilj, ki se v zaključku izkaže za nepomembnega v primerjavi z dejanskim rezultatom, ki ga z njunim finalnim bojem dosežeta.
Film se pokaže kot grob in surov, vendar z vmesnimi inserti soočenj med člani družine hitro preusmeri pozornost na dramo, ki poteka v ozadju filmske zgodbe. Nick Nolte (Lorenzo's Oil, Cape Fear) izvrstno odigra vlogo očeta pretresenih bratov.
Avtorji filma so želeli pokazati, da pravi bojevnik ni tisti, ki se zna s pestmi boriti z nasprotniki, vendar tisti, ki se zna soočiti z lastno preteklostjo, z lastnimi strahovi, jih premagati in priznati, da je v osnovi človek - takrat postaneš pravi bojevnik. Ta občutek je brata združil.
Erik, 26.03.2012
Fright Night (2011)
Režija: Craig Gillespie.
Igrajo: Anton Yelchin, Colin Farrell in David Tennant.
Spet sem si privoščil grozljivko. Tokrat nekoliko manj resno, če se lahko tako izrazim. Gre za film 'Fright Night' (2011), v katerem glavno vlogo 'zlobkota' odigra, ne boste verjeli, Colin Farrell.
Zgodba nas popelje v ameriško moderno naselje, nekoliko odmaknjeno od mesta, v neposredni bližini puščave. Daleč od vrveža, a vendar dovolj blizu, ko se nasitiš 'odmaknjenosti' – po ameriškem vzorcu. Charley Brewster (Anton Yelchin) je povprečni ameriški najstnik, ki svoje dneve preživlja z dekletom ali prijatelji in čaka na nove dogodivščine. Vsi so zadovoljni in soseska vleče svoj brezskrbni življenjski stil naprej, dokler ne pričnejo ljudje v soseski izginjati. Hkrati pa se zraven Charleya vseli misteriozni človek. Charleyu je vse eno figo mar, dokler ni več sledu o njegovem najboljšem prijatelju iz preteklosti…
Pomembno je opozoriti, da je opisani film rimejk istoimenskega filma iz leta 1985. Zgodba se nanaša na prisotnost vampirja Jerryja (Colin Farrell) v ugledni soseski, ki jo počasi 'čisti' njenih prebivalcev. Jerryjev plan poteka brez večjih problemov, dokler ga ne prične zasledovati mladina, ki je še edina instanca, ki verjame v že zbanalizirane in pozabljene zgodbe o vampirjih.
Ni naključje, da se film pojavi ravno v zadnjem obdobju, ko smo obkroženi z vampirsko tematiko: vampirske tri(in več)logije, kot na primer Underworld in Twilight, ali pa serije Death Valley in True Blood. Zbombardirani smo s tematiko krvi, sesanja krvi, nesmrtnosti, mitoloških bitjih prilagojenih našemu času, itn. Vsi smo prestrašeni nad idejo, da obstaja dejanski plenilec ljudi, ki opravlja svojo nalogo ravno takrat, ko smo najbolj šibki – ponoči. In je večno prisoten, povrhu pa še (skoraj) neuničljiv.
Najbrž je režiser Craig Gillespie (Lars and the Real Girl, Mr. Woodcock) zgolj želel spomniti na dobro grozljivko iz osemdesetih let prejšnjega stoletja in ravno ta čas poln vampirske tematike je najboljši za omenjeni podvig. Morda pa je hotel predstaviti trenutno svetovno ekonomsko stanje sveta v metafori. Kriza je, ekonomska in človeška. Gospodarstvo in banke venomer črpajo s strani nas navadnih smrtnikov, vendar v sedanjem stanju krize je to še bolj očitno in boleče. Seveda, niso vsi podvrženi hudim pritiskom, ki jih lahko ekonomska kriza povzroči, kljub vsemu pa tisti, ki pa neposredno čutijo težo trenutnega svetovnega gospodarskega stanja, najbrž bi lahko opisali svoje stanje kot vampirja, ki se jim je prisesal na vrat in ne bo šel, dokler ne bo izsesal dovolj.
Film je gledljiv, dinamičen in nekoliko zabaven, zato tudi sodi v komični podžanr grozljivke. Farrel lepo izpelje svojo vlogo negativca, vendar 'splatter' trenutki, ki so najbrž prilagojeni 3D tehnologiji kinodvoran, skorajda podrejo tekoči potek zgodbe v filmu. Zanimiv pa je dejanski 'tribute' trenutek' režiserja originalu: pojavi se Chris Sarandon, ki je v originalu odigral vlogo vampirja Jerryja. Žal, njegov lik podleže napadu vampirja. Tako kot sedanje svetovno in filmsko stanje želi pokončati s prejšnjim stanjem. Naključje ali sporočilo?
Erik, 12.03.2012
Zgodba nas popelje v ameriško moderno naselje, nekoliko odmaknjeno od mesta, v neposredni bližini puščave. Daleč od vrveža, a vendar dovolj blizu, ko se nasitiš 'odmaknjenosti' – po ameriškem vzorcu. Charley Brewster (Anton Yelchin) je povprečni ameriški najstnik, ki svoje dneve preživlja z dekletom ali prijatelji in čaka na nove dogodivščine. Vsi so zadovoljni in soseska vleče svoj brezskrbni življenjski stil naprej, dokler ne pričnejo ljudje v soseski izginjati. Hkrati pa se zraven Charleya vseli misteriozni človek. Charleyu je vse eno figo mar, dokler ni več sledu o njegovem najboljšem prijatelju iz preteklosti…
Pomembno je opozoriti, da je opisani film rimejk istoimenskega filma iz leta 1985. Zgodba se nanaša na prisotnost vampirja Jerryja (Colin Farrell) v ugledni soseski, ki jo počasi 'čisti' njenih prebivalcev. Jerryjev plan poteka brez večjih problemov, dokler ga ne prične zasledovati mladina, ki je še edina instanca, ki verjame v že zbanalizirane in pozabljene zgodbe o vampirjih.
Ni naključje, da se film pojavi ravno v zadnjem obdobju, ko smo obkroženi z vampirsko tematiko: vampirske tri(in več)logije, kot na primer Underworld in Twilight, ali pa serije Death Valley in True Blood. Zbombardirani smo s tematiko krvi, sesanja krvi, nesmrtnosti, mitoloških bitjih prilagojenih našemu času, itn. Vsi smo prestrašeni nad idejo, da obstaja dejanski plenilec ljudi, ki opravlja svojo nalogo ravno takrat, ko smo najbolj šibki – ponoči. In je večno prisoten, povrhu pa še (skoraj) neuničljiv.
Najbrž je režiser Craig Gillespie (Lars and the Real Girl, Mr. Woodcock) zgolj želel spomniti na dobro grozljivko iz osemdesetih let prejšnjega stoletja in ravno ta čas poln vampirske tematike je najboljši za omenjeni podvig. Morda pa je hotel predstaviti trenutno svetovno ekonomsko stanje sveta v metafori. Kriza je, ekonomska in človeška. Gospodarstvo in banke venomer črpajo s strani nas navadnih smrtnikov, vendar v sedanjem stanju krize je to še bolj očitno in boleče. Seveda, niso vsi podvrženi hudim pritiskom, ki jih lahko ekonomska kriza povzroči, kljub vsemu pa tisti, ki pa neposredno čutijo težo trenutnega svetovnega gospodarskega stanja, najbrž bi lahko opisali svoje stanje kot vampirja, ki se jim je prisesal na vrat in ne bo šel, dokler ne bo izsesal dovolj.
Film je gledljiv, dinamičen in nekoliko zabaven, zato tudi sodi v komični podžanr grozljivke. Farrel lepo izpelje svojo vlogo negativca, vendar 'splatter' trenutki, ki so najbrž prilagojeni 3D tehnologiji kinodvoran, skorajda podrejo tekoči potek zgodbe v filmu. Zanimiv pa je dejanski 'tribute' trenutek' režiserja originalu: pojavi se Chris Sarandon, ki je v originalu odigral vlogo vampirja Jerryja. Žal, njegov lik podleže napadu vampirja. Tako kot sedanje svetovno in filmsko stanje želi pokončati s prejšnjim stanjem. Naključje ali sporočilo?
Erik, 12.03.2012
The Thing (2011)
Režija: Matthijs van Heijningen Jr.
Igrajo: Mary Elizabeth Winstead, Joel Edgerton in Ulrich Thomsen.
Najbrž nekaterim ne bo všeč, vendar tokratna recenzija bo namenjena filmu, ki se je že v lanskem letu (natančneje oktobra) predstavil Sloveniji. Tekst sem pripravljal že od takrat, vendar ni bilo nikoli dovolj časa, da bi ga dokončal in objavil.
Nekaj dni nazaj pa ga je ravno brat pogledal in se je zelo navdušil nad akcijsko znanstveno-fantastično grozljivko 'The Thing' (2011). V trenutku sem mu predstavil tudi predhodno izdani istoimenski film, v katerem je glavno vlogo odigral Kurt Russel in hkrati ugotovil, da lanski film ni bil izdan kot praznovanje jubileja in da ni rimejk Carpenterjevega 'Stvora' s pričetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. Ostal sem nekoliko presenečen.
'The Thing' (2011) je zgodba o raziskovalni ekipi, ki v okviru norveške raziskave na Antarktiki izkoplje izredno zanimivo zadevo – vesoljsko ladjo, ki je strmoglavila v 'zemeljski večni led' in je tam dolgo let tudi ostala. Razkritje bi jih spravilo na vrh samih znanstvenih dosežkov v zgodovini sveta. Seveda, potrebno pa je določene primerke s seboj vzeti v laboratorij za analizo - in tukaj se prične zgodba intenzivno slabšati za celotno ekipo. In morebiti za celoten svet.
'The Thing' (1982) pa vsi poznamo kot eno izmed kultnih znanstveno-fantastičnih grozljivk pod režisersko taktirko Johna Carpenterja, mojstra napetosti in grozljivega. Zgodba je približno podobna tisti v novejši verziji, vendar bodite pazljivi: lanska verzija ni rimejk, je dejansko 'prequel'. Ob gledanju novega 'Stvora' sem sprva grenko sledil dogodkom in se jezil, ker Carpenterjeva mojstrovina ne potrebuje rimejka, vse dokler nisem ugotovil, da nekateri filmski vložki ne sovpadajo z originalom. Režiser je ponudil le obrazložitev originala: kako in zakaj je dejansko moral Kurt Russel zažigati svoje fiktivne sodelavce, da bi lahko našo civilizacijo odrešil ogromne nevarnosti. To lahko naredi zgolj oboževalec žanra, filma in Carpenterja.
Režiser filma je Matthijs van Heijningen Jr., nizozemskega rodu, ki ni ravno poznan filmskemu svetu. Sedaj se ukvarja z nadaljevanjem rimejka Dawn of the Dead. Kljub vsemu pa je nizozemski režiser dokazal, da vsebuje žilico za žanrske filme in da se lahko brez problemov kosa z ostalimi filmarji. Igralska zasedba je v glavnini skandinavskega rodu (oboževalci bi morali takoj razumeti razlog). Glavne vloge pa pripadajo sledečim: Mary Elizabeth Winstead (Scott Pilgrim vs. the World), Joel Edgerton (Warrior) and Ulrich Thomsen (Festen).
Film je izredno dober in napetost se gradi na Carpenterjev način, vendar ideja ni edinstvena, saj se prilagaja že vzpostavljeni zgodbi. Za oboževalce bo zagotovo pridobil posebno mesto na nivoju priljubljenosti zaradi naveze na original. Je pa tudi res, da je izdelek tudi ena izmed boljših grozljivk leta 2011. V pričakovanju novih prequelov, nadaljevanj in rimejkov, pa zmeraj nestrpno čakam edinstvene originalne filmske izdelke, ki s svojo pojavnostjo dokažejo, da navdih je še vedno prisoten in da je dovolj prostora za prave novosti.
Erik, 27.02.2012
Nekaj dni nazaj pa ga je ravno brat pogledal in se je zelo navdušil nad akcijsko znanstveno-fantastično grozljivko 'The Thing' (2011). V trenutku sem mu predstavil tudi predhodno izdani istoimenski film, v katerem je glavno vlogo odigral Kurt Russel in hkrati ugotovil, da lanski film ni bil izdan kot praznovanje jubileja in da ni rimejk Carpenterjevega 'Stvora' s pričetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. Ostal sem nekoliko presenečen.
'The Thing' (2011) je zgodba o raziskovalni ekipi, ki v okviru norveške raziskave na Antarktiki izkoplje izredno zanimivo zadevo – vesoljsko ladjo, ki je strmoglavila v 'zemeljski večni led' in je tam dolgo let tudi ostala. Razkritje bi jih spravilo na vrh samih znanstvenih dosežkov v zgodovini sveta. Seveda, potrebno pa je določene primerke s seboj vzeti v laboratorij za analizo - in tukaj se prične zgodba intenzivno slabšati za celotno ekipo. In morebiti za celoten svet.
'The Thing' (1982) pa vsi poznamo kot eno izmed kultnih znanstveno-fantastičnih grozljivk pod režisersko taktirko Johna Carpenterja, mojstra napetosti in grozljivega. Zgodba je približno podobna tisti v novejši verziji, vendar bodite pazljivi: lanska verzija ni rimejk, je dejansko 'prequel'. Ob gledanju novega 'Stvora' sem sprva grenko sledil dogodkom in se jezil, ker Carpenterjeva mojstrovina ne potrebuje rimejka, vse dokler nisem ugotovil, da nekateri filmski vložki ne sovpadajo z originalom. Režiser je ponudil le obrazložitev originala: kako in zakaj je dejansko moral Kurt Russel zažigati svoje fiktivne sodelavce, da bi lahko našo civilizacijo odrešil ogromne nevarnosti. To lahko naredi zgolj oboževalec žanra, filma in Carpenterja.
Režiser filma je Matthijs van Heijningen Jr., nizozemskega rodu, ki ni ravno poznan filmskemu svetu. Sedaj se ukvarja z nadaljevanjem rimejka Dawn of the Dead. Kljub vsemu pa je nizozemski režiser dokazal, da vsebuje žilico za žanrske filme in da se lahko brez problemov kosa z ostalimi filmarji. Igralska zasedba je v glavnini skandinavskega rodu (oboževalci bi morali takoj razumeti razlog). Glavne vloge pa pripadajo sledečim: Mary Elizabeth Winstead (Scott Pilgrim vs. the World), Joel Edgerton (Warrior) and Ulrich Thomsen (Festen).
Film je izredno dober in napetost se gradi na Carpenterjev način, vendar ideja ni edinstvena, saj se prilagaja že vzpostavljeni zgodbi. Za oboževalce bo zagotovo pridobil posebno mesto na nivoju priljubljenosti zaradi naveze na original. Je pa tudi res, da je izdelek tudi ena izmed boljših grozljivk leta 2011. V pričakovanju novih prequelov, nadaljevanj in rimejkov, pa zmeraj nestrpno čakam edinstvene originalne filmske izdelke, ki s svojo pojavnostjo dokažejo, da navdih je še vedno prisoten in da je dovolj prostora za prave novosti.
Erik, 27.02.2012
The Show Must Go On (2010)
Režija: Nevio Marasović.
Igrajo: Sven Medvešek, Nataša Dorčić in Filip Juričić.
Film je postavljen v dokaj bližnjo prihodnost, ker spoznamo, da je Hrvaška že sedem let v Evropski Uniji. Kar pa je najhujše, je svet pred ključnim vprašanjem, ali se bo sprožila nuklearna vojna, ki bi lahko uničila svet.
Medtem pa spoznavamo glavnega lika zgodbe, Filipa Dogana, producenta novega resničnostnega šova, ki se trudi, da bi njegov izdelek žel največ slave. Sprva kaže slabo, vendar ob pojavu prvih kazalnikov vojne, se rating šova povzdigne in postane najbolj gledana oddaja na svetu, predvsem pa med vsesplošno vojno. Kljub vsemu, se Filipu smilijo udeleženci šova, saj ne vedo, kaj se izven 'hiše' dogaja, a ne more jih kar tako spustiti v svet, ki ga zagotovo ne bodo več spoznali. Televizijska hiša se odloči, da jih bo preselila na varno in nadaljevala s šovom, kolikor se le da – vse za gledalce. Filip se sprva ne strinja, vendar naposled ugotovi, da je to morda še najboljša odločitev za vse tekmovalce v oddaji.
Režiser filma je Nevio Marasović, mladi in vizionarni hrvaški režiser, ki je potrdil, da se trudi ponuditi družbi nove ideje in jo spraviti k mišljenju. Izdelek so montirali kar tri leta, saj so bili omejeni na nizka pridobljena sredstva in brezplačno delo vseh igralcev.
'The Show Must Go On' je drama, ki nas opozarja na konfliktnost in nerazsodnost sveta, v katerem živimo: konstantno tik pred izbruhom konflikta in hkrati ljudje raje odmaknemo pozornost stran od realnosti ter se prepustimo banalnosti, ki nas napolni z zlagano srečo. Kritičnost filma se usmerja tudi na televizijske hiše, ki bi naredile vse za najvišji rating lastnih oddaj.
Filmski izdelek dokazuje, da se je žanr znanstvene fantastike odprl možnosti za dramo, v smeri napovedovanja in opozarjanja na napačne usmeritve sveta.
Hrvaški celovečerni film 'The Show Must Go On' je bil pred kratkim predstavljen na tržaškem 'Science + Fiction' festivalu znanstvene fantastike, ki je letos potekal že enajstič.
Kaj pa bi vi naredili, če bi se zbudili v svetu, ki ga ne bi več prepoznali?
Erik, 17.11.2011
Medtem pa spoznavamo glavnega lika zgodbe, Filipa Dogana, producenta novega resničnostnega šova, ki se trudi, da bi njegov izdelek žel največ slave. Sprva kaže slabo, vendar ob pojavu prvih kazalnikov vojne, se rating šova povzdigne in postane najbolj gledana oddaja na svetu, predvsem pa med vsesplošno vojno. Kljub vsemu, se Filipu smilijo udeleženci šova, saj ne vedo, kaj se izven 'hiše' dogaja, a ne more jih kar tako spustiti v svet, ki ga zagotovo ne bodo več spoznali. Televizijska hiša se odloči, da jih bo preselila na varno in nadaljevala s šovom, kolikor se le da – vse za gledalce. Filip se sprva ne strinja, vendar naposled ugotovi, da je to morda še najboljša odločitev za vse tekmovalce v oddaji.
Režiser filma je Nevio Marasović, mladi in vizionarni hrvaški režiser, ki je potrdil, da se trudi ponuditi družbi nove ideje in jo spraviti k mišljenju. Izdelek so montirali kar tri leta, saj so bili omejeni na nizka pridobljena sredstva in brezplačno delo vseh igralcev.
'The Show Must Go On' je drama, ki nas opozarja na konfliktnost in nerazsodnost sveta, v katerem živimo: konstantno tik pred izbruhom konflikta in hkrati ljudje raje odmaknemo pozornost stran od realnosti ter se prepustimo banalnosti, ki nas napolni z zlagano srečo. Kritičnost filma se usmerja tudi na televizijske hiše, ki bi naredile vse za najvišji rating lastnih oddaj.
Filmski izdelek dokazuje, da se je žanr znanstvene fantastike odprl možnosti za dramo, v smeri napovedovanja in opozarjanja na napačne usmeritve sveta.
Hrvaški celovečerni film 'The Show Must Go On' je bil pred kratkim predstavljen na tržaškem 'Science + Fiction' festivalu znanstvene fantastike, ki je letos potekal že enajstič.
Kaj pa bi vi naredili, če bi se zbudili v svetu, ki ga ne bi več prepoznali?
Erik, 17.11.2011
Trgovci s časom (In Time, 2011)
Režija: Andrew Niccol.
Igrajo: Justin Timberlake, Amanda Seyfried in Cillian Murphy.
Čas je četrta dimenzija. Neoprijemljiva, če nimaš ure. Nedojemljiva, če je vse relativno. Čas vsem teče (seveda, vsakemu na svoj način). Čas je (danes tudi) denar. Potrebujemo denar , a vendar nam uhaja z rok…tako kot čas. Čas mineva za vse enako. Minljivi smo in se tega dobro zavedamo. Kapitalizem pa jemlje resno čas, ker je denar. Če nisi podrejen času, nisi podrejen sistemu, ergo nisi kompatibilen in uporaben. Nisi v koraku s časom.
V tej smeri se razvija zgodba novega akcijskega znanstveno-fantastičnega trilerja 'Trgovci s časom' (In Time, 2011). Zgodba je postavljena v (dokaj bližnjo) prihodnost, kjer sistem bazira celotno delovanje, predvsem pa gospodarstvo, na času. Čas je postal valuta. Ljudje pa so v novodobnem sistemu nastavljeni, da se po 25 letu prenehajo starati in jim avtomatsko pripada še eno dodatno leto življenja. Razliko si morajo sami prigarati, kupiti ali pa imeti srečo in biti član bogatejšega sloja, ki imajo časa na pretek. Dejansko ima vsak teoretično možnost doseči nesmrtnost.
Glavni lik v filmu je Will Salas (Justin Timberlake), ki se z mamo težko prebija skozi mesec. Vsak dan država podražuje vsakdanje dobrine in vsak poskus oziroma šansa za dodatno sigurnost je dobrodošla. Vse zgleda težko, a vendar preprosto, dokler ne sreča človeka, ki ima zelo veliko časa in mu ga podari. Od tu naprej je Will najbolj iskana oseba s strani sistema in počasi začenja dojemati bistvo družbenega ustroja. Njegova želja je razkrinkati vodilne in pravico (do življenja) dodeliti tudi najnižjem slojem.
Igralska zasedba ni najbolj kvalitetna, saj so večinoma mladi predstavniki filmske sfere in številni nimajo veliko izkušenj ali pa so na filmski sceni pet let ali manj. Justin Timberlake kljub vsemu odigra svojo vlogo prepričljivo, vendar bo potreboval še nekaj vlog, da si bo lahko prigaral vzdevek filmskega igralca. Njegova 'punca' v filmu Amanda Seyfried pa še zmeraj na prepriča in njena konstantna hladna igra ter obrazna mimika brišejo resnost njenega lika. Povrhu še izbira kostumov za žensko glavno vlogo je precej zgrešena – če beži pred zakonom, ne (z)more teči toliko z 10 – centimetrskimi petami. Cillian Murphy lepo uprizori moža postave, ki želi ustaviti nevarnost družbenega kolapsa in tako dokazuje svojo uigranost in kvalitetne filmske sposobnosti.
Tehnični del filma zadovoljuje zahteve povprečnega gledalca, vendar ni opaziti prevelikih presežkov, ne pri montaži, še manj pa pri kadriranju ali pa fotografiji. Morda pa je režiser želel ohraniti nekaj načel 'art' filma znotraj hollywoodskih temeljnih vrednost filmskega kapitalizma.
Film je metafora. Film je kritika neoliberalne kapitalistične družbe in nas želi opozoriti, kako s(m)o vsi prilagojeni reku »čas je denar«. 'Trgovci s časom' ni ravno eksces znotraj filmske industrije, vendar nas spravi v premišljevanje o družbi in nas samih. Minevanje je strašna ideja, vendar je naša realnost, ki jo moramo sprejeti. Potrebno je živeti, ker se lahko veliko naredi v enem dnevu.
Erik, 11.11.2011
V tej smeri se razvija zgodba novega akcijskega znanstveno-fantastičnega trilerja 'Trgovci s časom' (In Time, 2011). Zgodba je postavljena v (dokaj bližnjo) prihodnost, kjer sistem bazira celotno delovanje, predvsem pa gospodarstvo, na času. Čas je postal valuta. Ljudje pa so v novodobnem sistemu nastavljeni, da se po 25 letu prenehajo starati in jim avtomatsko pripada še eno dodatno leto življenja. Razliko si morajo sami prigarati, kupiti ali pa imeti srečo in biti član bogatejšega sloja, ki imajo časa na pretek. Dejansko ima vsak teoretično možnost doseči nesmrtnost.
Glavni lik v filmu je Will Salas (Justin Timberlake), ki se z mamo težko prebija skozi mesec. Vsak dan država podražuje vsakdanje dobrine in vsak poskus oziroma šansa za dodatno sigurnost je dobrodošla. Vse zgleda težko, a vendar preprosto, dokler ne sreča človeka, ki ima zelo veliko časa in mu ga podari. Od tu naprej je Will najbolj iskana oseba s strani sistema in počasi začenja dojemati bistvo družbenega ustroja. Njegova želja je razkrinkati vodilne in pravico (do življenja) dodeliti tudi najnižjem slojem.
Igralska zasedba ni najbolj kvalitetna, saj so večinoma mladi predstavniki filmske sfere in številni nimajo veliko izkušenj ali pa so na filmski sceni pet let ali manj. Justin Timberlake kljub vsemu odigra svojo vlogo prepričljivo, vendar bo potreboval še nekaj vlog, da si bo lahko prigaral vzdevek filmskega igralca. Njegova 'punca' v filmu Amanda Seyfried pa še zmeraj na prepriča in njena konstantna hladna igra ter obrazna mimika brišejo resnost njenega lika. Povrhu še izbira kostumov za žensko glavno vlogo je precej zgrešena – če beži pred zakonom, ne (z)more teči toliko z 10 – centimetrskimi petami. Cillian Murphy lepo uprizori moža postave, ki želi ustaviti nevarnost družbenega kolapsa in tako dokazuje svojo uigranost in kvalitetne filmske sposobnosti.
Tehnični del filma zadovoljuje zahteve povprečnega gledalca, vendar ni opaziti prevelikih presežkov, ne pri montaži, še manj pa pri kadriranju ali pa fotografiji. Morda pa je režiser želel ohraniti nekaj načel 'art' filma znotraj hollywoodskih temeljnih vrednost filmskega kapitalizma.
Film je metafora. Film je kritika neoliberalne kapitalistične družbe in nas želi opozoriti, kako s(m)o vsi prilagojeni reku »čas je denar«. 'Trgovci s časom' ni ravno eksces znotraj filmske industrije, vendar nas spravi v premišljevanje o družbi in nas samih. Minevanje je strašna ideja, vendar je naša realnost, ki jo moramo sprejeti. Potrebno je živeti, ker se lahko veliko naredi v enem dnevu.
Erik, 11.11.2011
Prijateljstvo (Friendship!)
Leto: 2010
Država: Nemčija, ZDA
Jezik: nemški, angleški
Žanr: drama, komedija
Režija: Markus Goller
Scenarij: Oliver Ziegenbalg
Igrajo: Matthias Schweighöfer, Friedrich Mücke
Zgodba
Ob padcu berlinskega zidu se mladi filmar z Vzhoda odloči odpotovati v San Francisco ter obiskati svojega očeta, ki je pred leti zbežal na Zahod, od koder mu vsako leto za rojstni dan pošlje razglednico. Spremlja ga njegov tesni prijatelj iz otroštva. Žal, hitro ugotovita, da nimata zadostnih sredstev, zato lahko poletita z Nemčije le do New Yorka, nato pa preko mnogih dogodivščin in odkrivanju sveta in samih sebe le prispeta na začrtan cilj.
Mnenje
Gre za komično dramo, ki je v svojem bistvu 'road movie' - film, kjer poskušajo liki prispeti iz točke A v točko B, na poti pa doživijo mnogo zanimivih izkušenj in postavijo svoje odnose ter, navsezadnje, tudi same sebe pred preizkušnjo.
Zgodba je dokaj inovativna, ker prikazuje stik med dvema različnima kulturama, a ta stik se hkrati obravnava na lahkoten način, s pogledom skozi oči glavnih likov. Dogodivščine, ki jih mlada prijatelja doživita na poti, so lepo prebavljive in ne tipično ameriško pretirane. Čutiti je vpliv evropske produkcije. Lika tekom zgodbe doživljata frustracije, trenutke evforije, gradita na svojemu odnosu, predvsem pa odraščata in spoznavata odgovornost.
V drugi polovici filma so avtorji k zgodbi dodali tudi ljubezenski trikotnik z vnosom Američanke z nemškimi koreninami ter tako prispevali k iskanem (dodatnem) zapletu. V zaključku pa gledalce čaka še obrat oziroma 'twist' ter 'strong ending', ki igra na naša čustva.
Igralska zasedba se je s svojim igranjem zelo dobro izkazala. Karakterji so dodelani do potankosti. Kontrast med Američani in Nemci je lepo viden, vse skupaj pa povezuje dekle mešane krvi.
Kamera in montaža sta lepo tekoči, izdelani ter premišljeni; dinamika tempa je raznolika in vedno pravilna glede na čustva likov v danem trenutku – ko sta naša junaka v evforiji, smo je deležni tudi mi skozi hitro montažo in premike kamere, ko pa, na primer, prespita v puščavi in doživljata enega slabših vidikov popotovanja, nam to avtorji jasno prikažejo skozi tehniko.
Film je vreden ogleda, predvsem pa bodo v njem uživali tisti, ki obdobje ob padcu berlinskega zidu ter življenje v socializmu malo bolje poznajo, saj je v tekstu skritih nešteto navezav na omenjeni tematiki.
Darej, 3.11.2011
Ob padcu berlinskega zidu se mladi filmar z Vzhoda odloči odpotovati v San Francisco ter obiskati svojega očeta, ki je pred leti zbežal na Zahod, od koder mu vsako leto za rojstni dan pošlje razglednico. Spremlja ga njegov tesni prijatelj iz otroštva. Žal, hitro ugotovita, da nimata zadostnih sredstev, zato lahko poletita z Nemčije le do New Yorka, nato pa preko mnogih dogodivščin in odkrivanju sveta in samih sebe le prispeta na začrtan cilj.
Mnenje
Gre za komično dramo, ki je v svojem bistvu 'road movie' - film, kjer poskušajo liki prispeti iz točke A v točko B, na poti pa doživijo mnogo zanimivih izkušenj in postavijo svoje odnose ter, navsezadnje, tudi same sebe pred preizkušnjo.
Zgodba je dokaj inovativna, ker prikazuje stik med dvema različnima kulturama, a ta stik se hkrati obravnava na lahkoten način, s pogledom skozi oči glavnih likov. Dogodivščine, ki jih mlada prijatelja doživita na poti, so lepo prebavljive in ne tipično ameriško pretirane. Čutiti je vpliv evropske produkcije. Lika tekom zgodbe doživljata frustracije, trenutke evforije, gradita na svojemu odnosu, predvsem pa odraščata in spoznavata odgovornost.
V drugi polovici filma so avtorji k zgodbi dodali tudi ljubezenski trikotnik z vnosom Američanke z nemškimi koreninami ter tako prispevali k iskanem (dodatnem) zapletu. V zaključku pa gledalce čaka še obrat oziroma 'twist' ter 'strong ending', ki igra na naša čustva.
Igralska zasedba se je s svojim igranjem zelo dobro izkazala. Karakterji so dodelani do potankosti. Kontrast med Američani in Nemci je lepo viden, vse skupaj pa povezuje dekle mešane krvi.
Kamera in montaža sta lepo tekoči, izdelani ter premišljeni; dinamika tempa je raznolika in vedno pravilna glede na čustva likov v danem trenutku – ko sta naša junaka v evforiji, smo je deležni tudi mi skozi hitro montažo in premike kamere, ko pa, na primer, prespita v puščavi in doživljata enega slabših vidikov popotovanja, nam to avtorji jasno prikažejo skozi tehniko.
Film je vreden ogleda, predvsem pa bodo v njem uživali tisti, ki obdobje ob padcu berlinskega zidu ter življenje v socializmu malo bolje poznajo, saj je v tekstu skritih nešteto navezav na omenjeni tematiki.
Darej, 3.11.2011
Friends With Benefits (Prijatelja samo za seks)
Leto: 2011
Država: ZDA
Žanr: romantična komedija
Režija: Will Gluck
Scenarij: Keith Merryman, David A. Newman, Will Gluck
Igra: Mila Kunis, Justin Timberlake, Patricia Clarkson, Jenna Elfman, Richard Jenkins, Woody Harrelson
Zgodba
Dylan (JUSTIN TIMBERLAKE) in Jamie (MILA KUNIS) se niti pod razno nočeta ustaliti. Ko Newyorčanka Jamie napne vse svoje sile in uporabi vse svoje čare, da umetniškega vodjo Dylana, ki živi v Los Angelesu, zvabi v sanjsko službo v New York, oba hitro spoznata, da sta sorodni duši. Za seboj imata že veliko propadlih razmerij, zato sta oba pripravljena narediti križ čez ljubezen in se osredotočiti na zabavo.
Ko se torej Dylan preseli v New York in se dvojica začne redno družiti, ju velikokrat spravi v smeh skupno prepričanje, da je ljubezen mit, ki ga propagirajo hollywoodski filmi. Takrat dvojica začne slastno seksi, izrecno odraslo izkušnjo. Vir: Tuš Planet – Kino Sporedi
Mnenje
Pojem 'romantična komedija', še posebej tisti, ki nosi pečat 'made in Hollywood', je v zadnjem času postal sinonim za šibko zgodbo s slabo izdelanimi karakterji in obilico naracijskih napak, da o absurdnih, tipično ameriških, komičnih vložkih, po zgledu 'stoner komedije', sploh ne govorimo. Glavni cilj današnjega HW repertoarja je le še 'Box Office' zaslužek. Kravatarji v sedlih velikih studiev pa so ugotovili, da bolj kot je film preprost in nezahteven, večja bo gledanost – gledalci namreč kino jemljejo kot kraj za sprostitev in druženje s prijatelji po dolgem delavniku. In tako smo se počasi znašli v divjem vrtincu vse slabših poskusov HW, da bi ustvarjal lahke in komične klišeje resnične ljubezni, ki se obvezno končajo pravljično in pozitivno. Tu pa tam pa se le zgodi, da v naša kina pride kakšna romantična komedija, ki preseneti. In to je filmu 'Prijatelja samo za seks' tudi uspelo. Will Gluck je po 'Lahki punci' (Easy A, 2010) in filmu 'Fired Up!' (2009) pokazal, da je še vedno sposoben ustvarjati dela na kakovostnem nivoju.
Za film 'Friends With Benefits' se je želel Gluck zgledovati po starejših romantičnih komedijah v stilu Hepburn-Tracy in je poiskal igralski par, ki resnično deluje pristno ter čutiti je med njima močno energijo, ki povzroči, da res verjamemo v njuno 'zvezo'. Njunima karakterjema je s soscenaristi ustvaril smiselno zgodovinsko ozadje, ki pojasnjuje vsa njuna dejanja in čustvena stanja ter spletel popolnoma realno zgodbo. Mila Kunis in Justin Timberlake pa sta svojo vlogo opravila več kot odlično. Pohvala gre predvsem Justinu, ki je z vsakim filmom boljši igralec in kaže velik potencial; vprašanje je le, kako ga bo izkoristil – se bo vpisal med velike legenda filma, kot pripadnik generacije Y ali bo ostal pri preprostejših vlogah.
Naslednji večji plus filma je komičnost, ustvarjena predvsem z dialogi in ne toliko s situacijami, kar v današnji filmski sceni nosi veliko vrednost. Res pa je, da bi lahko ustvarjalci marsikatero odločitev raje spustili – npr. helikoptersko reševanje s Hollywood znaka (priznam, sliši se zanimivo, a je v danih okoliščinah izpadlo nekoliko pretirano).
Film pa ima tudi kakšen svoj minus, ki bi ga bilo smiselno omeniti. Tempo filma je na primer ena večjih napak, kar jih je opaziti. Začetek je hiter, impulziven, zabaven, zanimiv, pritegne k ogledu - kakšno je pa nadaljevanje? Tudi hitro in zanimivo. Film je v končnem izrezu dolg 109 minut – to je 109 minut akcije, dogajanja, kar znaša veliko informacij. V tem, na primer, zelo spominja na zadnji del franšize o britanskem agentu – 'James Bond: Quantom Of Solace', ki je tudi zasnovan tako, da se zgodba nikoli zares ne umiri (npr. dolgi kadri, netresoča se kamera, mirna glasba, nobenega dialoga). Toda ravno ciklično izmenjavanje mirnih, dolgih scen in akcije ter dogajanja je zares zanimiva za gledalca. Po takšnem filmu gledalec običajno odide iz kina pomirjen, srečen in dobre volje.
Film namreč ne omogoča, da bi vmes zadihali, se nagnili k svoji izbranki/izbrancu in doživeli trenutek romantičnosti ob 10 sekundnem panoramskem kadru sončnega zahoda nad morjem ali ob poležavanju glavnih likov v parku, medtem ko opazujeta ptice v letu.
Ogled filma definitivno svetujem ;)
Darej, 17.10.2011
Dylan (JUSTIN TIMBERLAKE) in Jamie (MILA KUNIS) se niti pod razno nočeta ustaliti. Ko Newyorčanka Jamie napne vse svoje sile in uporabi vse svoje čare, da umetniškega vodjo Dylana, ki živi v Los Angelesu, zvabi v sanjsko službo v New York, oba hitro spoznata, da sta sorodni duši. Za seboj imata že veliko propadlih razmerij, zato sta oba pripravljena narediti križ čez ljubezen in se osredotočiti na zabavo.
Ko se torej Dylan preseli v New York in se dvojica začne redno družiti, ju velikokrat spravi v smeh skupno prepričanje, da je ljubezen mit, ki ga propagirajo hollywoodski filmi. Takrat dvojica začne slastno seksi, izrecno odraslo izkušnjo. Vir: Tuš Planet – Kino Sporedi
Mnenje
Pojem 'romantična komedija', še posebej tisti, ki nosi pečat 'made in Hollywood', je v zadnjem času postal sinonim za šibko zgodbo s slabo izdelanimi karakterji in obilico naracijskih napak, da o absurdnih, tipično ameriških, komičnih vložkih, po zgledu 'stoner komedije', sploh ne govorimo. Glavni cilj današnjega HW repertoarja je le še 'Box Office' zaslužek. Kravatarji v sedlih velikih studiev pa so ugotovili, da bolj kot je film preprost in nezahteven, večja bo gledanost – gledalci namreč kino jemljejo kot kraj za sprostitev in druženje s prijatelji po dolgem delavniku. In tako smo se počasi znašli v divjem vrtincu vse slabših poskusov HW, da bi ustvarjal lahke in komične klišeje resnične ljubezni, ki se obvezno končajo pravljično in pozitivno. Tu pa tam pa se le zgodi, da v naša kina pride kakšna romantična komedija, ki preseneti. In to je filmu 'Prijatelja samo za seks' tudi uspelo. Will Gluck je po 'Lahki punci' (Easy A, 2010) in filmu 'Fired Up!' (2009) pokazal, da je še vedno sposoben ustvarjati dela na kakovostnem nivoju.
Za film 'Friends With Benefits' se je želel Gluck zgledovati po starejših romantičnih komedijah v stilu Hepburn-Tracy in je poiskal igralski par, ki resnično deluje pristno ter čutiti je med njima močno energijo, ki povzroči, da res verjamemo v njuno 'zvezo'. Njunima karakterjema je s soscenaristi ustvaril smiselno zgodovinsko ozadje, ki pojasnjuje vsa njuna dejanja in čustvena stanja ter spletel popolnoma realno zgodbo. Mila Kunis in Justin Timberlake pa sta svojo vlogo opravila več kot odlično. Pohvala gre predvsem Justinu, ki je z vsakim filmom boljši igralec in kaže velik potencial; vprašanje je le, kako ga bo izkoristil – se bo vpisal med velike legenda filma, kot pripadnik generacije Y ali bo ostal pri preprostejših vlogah.
Naslednji večji plus filma je komičnost, ustvarjena predvsem z dialogi in ne toliko s situacijami, kar v današnji filmski sceni nosi veliko vrednost. Res pa je, da bi lahko ustvarjalci marsikatero odločitev raje spustili – npr. helikoptersko reševanje s Hollywood znaka (priznam, sliši se zanimivo, a je v danih okoliščinah izpadlo nekoliko pretirano).
Film pa ima tudi kakšen svoj minus, ki bi ga bilo smiselno omeniti. Tempo filma je na primer ena večjih napak, kar jih je opaziti. Začetek je hiter, impulziven, zabaven, zanimiv, pritegne k ogledu - kakšno je pa nadaljevanje? Tudi hitro in zanimivo. Film je v končnem izrezu dolg 109 minut – to je 109 minut akcije, dogajanja, kar znaša veliko informacij. V tem, na primer, zelo spominja na zadnji del franšize o britanskem agentu – 'James Bond: Quantom Of Solace', ki je tudi zasnovan tako, da se zgodba nikoli zares ne umiri (npr. dolgi kadri, netresoča se kamera, mirna glasba, nobenega dialoga). Toda ravno ciklično izmenjavanje mirnih, dolgih scen in akcije ter dogajanja je zares zanimiva za gledalca. Po takšnem filmu gledalec običajno odide iz kina pomirjen, srečen in dobre volje.
Film namreč ne omogoča, da bi vmes zadihali, se nagnili k svoji izbranki/izbrancu in doživeli trenutek romantičnosti ob 10 sekundnem panoramskem kadru sončnega zahoda nad morjem ali ob poležavanju glavnih likov v parku, medtem ko opazujeta ptice v letu.
Ogled filma definitivno svetujem ;)
Darej, 17.10.2011
Ta nora ljubezen (Crazy, Stupid, Love., 2011)
Režija: Glenn Ficarra, John Requa.
Igrajo: Steve Carell, Ryan Gosling in Julianne Moore.
Cal Weaver (Steve Carrell) na večerji z ženo doživi nepričakovan šok - ona si želi ločitev. Tudi spala je z drugim, ker je nesrečna in žalostna. Na poti nazaj se mu žena Emily (Julianne Moore) poskuša opravičiti z argumenti, vendar se Steve raje vrže na cesto...Tako se prične ena izmed najnovejših romantičnih komedij, ki ste si jo lahko ogledali (ponekod si jo lahko še zmeraj) v naših kinodvoranah.
Režiserja filma sta Glenn Ficarra in John Requa, ki sta že sodelovala kot režiserja in scenarista pri kontroverznem 'I Love You, Phillip Morris' (2009). Kot scenarista sta se pa še posebej izkazala pri genialni črni komediji 'Bad Santa' (2003). Skupinsko delo je njuna gonilna sila in skrivni recept.
V igralski zasedbi, poleg glavnih likov (Carell in Moore) se pojavijo uveljavljena imena, kot na primer Ryan Gosling (The Ides of March), Emma Stone (Zombieland), Marisa Tomei (The Wrestler) in Kevin Bacon (Mystic River).
Pojav dolgega seznama uveljavljenih igralcev je trend v produkciji filmov zadnjih dveh let v Hollywoodu, da bi zvabili čim širšo paleto obiskovalcev. V primeru 'Te nore ljubezni' pa so nekatere znane osebnosti predvsem same sebi namen - Marisa Tomei in Kevin Bacon. Gosling se v zadnjih letih postavlja vedno bolj v ospredje kot novi lepotec hollywoodskih filmov, Emma Stone pa svojo vlogo odigraa na enostavno prikupen način.
Zgodba je pričakovana in ne ravno komplicirana. Kot smo že omenili, glavnemu liku lastna žena izpove njeno nesrečo in prešuštvo, kar ga seveda šokira in spravi v nerodno ter klavrno stanje. Ko pa si zaželi svojo nesrečo splakniti v različnih alkoholnih pijačah, mu pomoč ponudi perfektni lepotec. Ameriške sanje na romantični način. Najbrž bi si vsi želeli nekoga, ki bi nas našel v najbolj nesrečnem trenutku in nas povlekel ven ter ponudil (od)rešitev.
Film kot celota je pozitiven, kakovosten in dobro načrtovan. Osebno nisem oboževalec romantičnih komedij, vendar pri omenjenem izdelku se začuti dodana vrednost, ki ga odmakne od klišejevske romantične komedije. Velika zasluga izhaja iz režiserjev-scenaristov. 'Ta nora ljubezen' je romantična komedija, ki daje vtis, da ni vredna ogleda, vendar počakati je treba do zaključka, ko se film spremeni v projekcijo realne situacije in gledalci dobijo občutek dejanske bližine, identifikacije in razumevanja problemov drugih. Filmu je dejansko uspelo združiti in spojiti romantiko in komičnost, ki ga je žanr že dolgo let nazaj izgubil.
Erik, 09.10.2011
Režiserja filma sta Glenn Ficarra in John Requa, ki sta že sodelovala kot režiserja in scenarista pri kontroverznem 'I Love You, Phillip Morris' (2009). Kot scenarista sta se pa še posebej izkazala pri genialni črni komediji 'Bad Santa' (2003). Skupinsko delo je njuna gonilna sila in skrivni recept.
V igralski zasedbi, poleg glavnih likov (Carell in Moore) se pojavijo uveljavljena imena, kot na primer Ryan Gosling (The Ides of March), Emma Stone (Zombieland), Marisa Tomei (The Wrestler) in Kevin Bacon (Mystic River).
Pojav dolgega seznama uveljavljenih igralcev je trend v produkciji filmov zadnjih dveh let v Hollywoodu, da bi zvabili čim širšo paleto obiskovalcev. V primeru 'Te nore ljubezni' pa so nekatere znane osebnosti predvsem same sebi namen - Marisa Tomei in Kevin Bacon. Gosling se v zadnjih letih postavlja vedno bolj v ospredje kot novi lepotec hollywoodskih filmov, Emma Stone pa svojo vlogo odigraa na enostavno prikupen način.
Zgodba je pričakovana in ne ravno komplicirana. Kot smo že omenili, glavnemu liku lastna žena izpove njeno nesrečo in prešuštvo, kar ga seveda šokira in spravi v nerodno ter klavrno stanje. Ko pa si zaželi svojo nesrečo splakniti v različnih alkoholnih pijačah, mu pomoč ponudi perfektni lepotec. Ameriške sanje na romantični način. Najbrž bi si vsi želeli nekoga, ki bi nas našel v najbolj nesrečnem trenutku in nas povlekel ven ter ponudil (od)rešitev.
Film kot celota je pozitiven, kakovosten in dobro načrtovan. Osebno nisem oboževalec romantičnih komedij, vendar pri omenjenem izdelku se začuti dodana vrednost, ki ga odmakne od klišejevske romantične komedije. Velika zasluga izhaja iz režiserjev-scenaristov. 'Ta nora ljubezen' je romantična komedija, ki daje vtis, da ni vredna ogleda, vendar počakati je treba do zaključka, ko se film spremeni v projekcijo realne situacije in gledalci dobijo občutek dejanske bližine, identifikacije in razumevanja problemov drugih. Filmu je dejansko uspelo združiti in spojiti romantiko in komičnost, ki ga je žanr že dolgo let nazaj izgubil.
Erik, 09.10.2011
Rdeča kapica (Red Riding Hood, 2011)
Režija: Catherine Hardwicke.
Igrajo: Amanda Seyfried, Lukas Haas in Gary Oldman.
Rdečo kapico in njeno zgodbo poznamo vsi. Dekle se napoti k babici, da ji odnese dobrote, da bi se okrepčala, saj babica se ne počuti dobro. Na poti do babice sreča volka, ki se zelo dobro informira o stanju babice in o namenih nedolžnega dekleta. Njegov zlobno dejanje, pa vemo vsi, je v zaključku kaznovano.
Tokratna filmska variacija zgodbe rdečo kapico (Amanda Seyfried) postavi v srednjeveško vasico, kjer se dekle pripravlja na lastno poroko. V vasi pa vodijo dolgoletno žrtvovanje boljše živine za varnost pred volkodlakom, ki je dolgo let nazaj napadel vas. Volkodlak se, seveda, pojavi in prične svojo krvavo pot. V pomoč vasi vaški župnik prikliče znamenitega lovca na volkodlake, Solomona (Gary Oldman), ki je že sam ustavil in uničil tovrstna zlobna bitja. Česar se pa ne zavedajo vaščani in lovci volkodlakov, je ravno plan volkodlaka, ki se ni že dolgo pojavil v natanko tej vasici.
Zgodba je nekoliko spremenjena, saj sta želela režiserka Catherine Hardwicke (Twilight) in scenarist David Johnson (Orphan) ponuditi drugačno rdečo kapico, ki bi bila aktivna ustvarjalka v pisanju lastne usode. Izbira volkodlaka namesto običajnega volka izhaja najbrž iz prilagojenosti sedanje filmske situacije z raznoraznimi zgodbami, ki vsebujejo mitološke like, kot so volkodlaki: Twilight, Underworld, itn. Pa najbrž bi bilo nekoliko bolj premišljeno uporabiti volkodlaka namesto volka, saj so prvi večji, močnejši in primernejši za vlogo zlobnega lika.
Letošnja Rdeča kapica ne izstopa toliko na nivoju zgodbe, ali na nivoju igranja, temveč na primerjavi z originalom in ponujeno alternativo. Fotografija v filmu je čudovita, vendar igralska zasedba in patetičnost nekaterih zapletov, sprelevi film v enega izmed nadaljevanj Twilight sage. Drži pa dejstvo, da je zelo težavna naloga spremeniti vsesplošno sprejeto ljudsko zgodbo, ki jo vsi zelo dobro poznamo.
Erik, 03.10.2011
Tokratna filmska variacija zgodbe rdečo kapico (Amanda Seyfried) postavi v srednjeveško vasico, kjer se dekle pripravlja na lastno poroko. V vasi pa vodijo dolgoletno žrtvovanje boljše živine za varnost pred volkodlakom, ki je dolgo let nazaj napadel vas. Volkodlak se, seveda, pojavi in prične svojo krvavo pot. V pomoč vasi vaški župnik prikliče znamenitega lovca na volkodlake, Solomona (Gary Oldman), ki je že sam ustavil in uničil tovrstna zlobna bitja. Česar se pa ne zavedajo vaščani in lovci volkodlakov, je ravno plan volkodlaka, ki se ni že dolgo pojavil v natanko tej vasici.
Zgodba je nekoliko spremenjena, saj sta želela režiserka Catherine Hardwicke (Twilight) in scenarist David Johnson (Orphan) ponuditi drugačno rdečo kapico, ki bi bila aktivna ustvarjalka v pisanju lastne usode. Izbira volkodlaka namesto običajnega volka izhaja najbrž iz prilagojenosti sedanje filmske situacije z raznoraznimi zgodbami, ki vsebujejo mitološke like, kot so volkodlaki: Twilight, Underworld, itn. Pa najbrž bi bilo nekoliko bolj premišljeno uporabiti volkodlaka namesto volka, saj so prvi večji, močnejši in primernejši za vlogo zlobnega lika.
Letošnja Rdeča kapica ne izstopa toliko na nivoju zgodbe, ali na nivoju igranja, temveč na primerjavi z originalom in ponujeno alternativo. Fotografija v filmu je čudovita, vendar igralska zasedba in patetičnost nekaterih zapletov, sprelevi film v enega izmed nadaljevanj Twilight sage. Drži pa dejstvo, da je zelo težavna naloga spremeniti vsesplošno sprejeto ljudsko zgodbo, ki jo vsi zelo dobro poznamo.
Erik, 03.10.2011
Thor (2011)
Režija: Kenneth Branagh.
Igrajo: Chris Hemsworth, Anthony Hopkins in Natalie Portman.
Stripovski superjunaki so eni izmed najzanimivejših likov Hollywooda v zadnjih nekaj letih in njihove ekranizacije so postale najbolj razširjen trend filmske industrije zadnjega časa. Najbrž je vse producente in režiserje nekoliko povleklo v čase, ko so sami brali in kupovali stripe svojih najljubših junakov in sanjali, kako bodo enkrat oni s super močmi ponudili pomoč svetu in ljudem. Ali pa enostavno je v ospredju kapitalistična nota in ponudijo nam lahko zgolj njihovo vizijo in podobo teh junakov v človeški obliki?
Thor (Chris Hemsworth) je bog groma in strele. V filmu gledamo obdobje, ko naj bi Odin (Anthony Hopkins), vrhovni bog, predal kraljestvo enemu izmed svojih sinov, Thoru ali Lokiju (Tom Hiddleston). Med obredom se v kraljestvo prikradejo sovražniki in Thor, ki je bolj arogantne in naivne narave, se odloči napasti sovražnike v znak maščevanja. Odin gesto obsodi in Thora izžene iz kraljestva Asgar. Thor se znajde na Zemlji, kjer spozna ljubezen in razumevanje do sočloveka ter ugotovi zle namene svojega brata.
Thor je bog izhajajoč iz (skorajda pozabljene) nordijske mitologije. Odin, vrhovni bog nordijske bogov, je njegov oče. Loki pa je v nordijski mitologiji bog prevare in zaščitnik vohunov. Omenjeni podatki (in še veliko več jih je) odmaknejo lik Thorja iz sfere vseh ostalih izmišljenih superjunakov, saj je bil v preteklosti dejansko del vsakdanjega življenja nordijske civlizacije, pred vznikom in širjenjem krščanstva. Bil je eden izmed bogov, ki so jih častili vikingi, in po njem se danes imenuje četrtek v angleščini in skandinavskih jezikih ('Thursday - Torsdag').
Film je režiral Kenneth Branagh (Hamlet, Frankenstein), posameznik, ki si ga ne bi predstavljali za kamero filma o super junaku, saj je v svoji karieri režiral drame in komedije, predvsem pa ekranizacije Shakespearovih del. Chris Hemsworth (Star Trek, Cash) pa sodi med nove upe Hollywooda in še ga bomo srečevali v prihodnje; pojavil se bo namreč v težko pričakovani filmski izvedbi stripa 'Avengers' in v pravljični 'Snow White and the Huntsman'.
Thor je res eden izmed številnih filmov o junakih, ki polnijo kinodvorane po celem svetu, in veliko jih je še napovedanih. Vprašanje pa je le, ali si res želimo videti toliko stripovskih filmov in takšne (filmske) verzije junakov, ki so nas kratkočasili v otroštvu, ali bi bilo bolje pustiti naši domišljiji prosto pot in se dejansko vrniti na junake v tiskanih verzijah, ki so po svoje ohranjali svojevrstno čarobnost, skrivnostnost in možnost odmika od realnosti?
Erik, 25.09.2011
Thor (Chris Hemsworth) je bog groma in strele. V filmu gledamo obdobje, ko naj bi Odin (Anthony Hopkins), vrhovni bog, predal kraljestvo enemu izmed svojih sinov, Thoru ali Lokiju (Tom Hiddleston). Med obredom se v kraljestvo prikradejo sovražniki in Thor, ki je bolj arogantne in naivne narave, se odloči napasti sovražnike v znak maščevanja. Odin gesto obsodi in Thora izžene iz kraljestva Asgar. Thor se znajde na Zemlji, kjer spozna ljubezen in razumevanje do sočloveka ter ugotovi zle namene svojega brata.
Thor je bog izhajajoč iz (skorajda pozabljene) nordijske mitologije. Odin, vrhovni bog nordijske bogov, je njegov oče. Loki pa je v nordijski mitologiji bog prevare in zaščitnik vohunov. Omenjeni podatki (in še veliko več jih je) odmaknejo lik Thorja iz sfere vseh ostalih izmišljenih superjunakov, saj je bil v preteklosti dejansko del vsakdanjega življenja nordijske civlizacije, pred vznikom in širjenjem krščanstva. Bil je eden izmed bogov, ki so jih častili vikingi, in po njem se danes imenuje četrtek v angleščini in skandinavskih jezikih ('Thursday - Torsdag').
Film je režiral Kenneth Branagh (Hamlet, Frankenstein), posameznik, ki si ga ne bi predstavljali za kamero filma o super junaku, saj je v svoji karieri režiral drame in komedije, predvsem pa ekranizacije Shakespearovih del. Chris Hemsworth (Star Trek, Cash) pa sodi med nove upe Hollywooda in še ga bomo srečevali v prihodnje; pojavil se bo namreč v težko pričakovani filmski izvedbi stripa 'Avengers' in v pravljični 'Snow White and the Huntsman'.
Thor je res eden izmed številnih filmov o junakih, ki polnijo kinodvorane po celem svetu, in veliko jih je še napovedanih. Vprašanje pa je le, ali si res želimo videti toliko stripovskih filmov in takšne (filmske) verzije junakov, ki so nas kratkočasili v otroštvu, ali bi bilo bolje pustiti naši domišljiji prosto pot in se dejansko vrniti na junake v tiskanih verzijah, ki so po svoje ohranjali svojevrstno čarobnost, skrivnostnost in možnost odmika od realnosti?
Erik, 25.09.2011
Izvorna koda (Source Code, 2011)
Režija: Duncan Jones.
Igrajo: Jake Gyllenhaal, Michelle Monaghan in Vera Farmiga.
Trenutki v življenju nosijo velik pomen. Njihov vpliv je lahko neopredeljivo velik za nadaljnji potek našega življenja ali razvoj sveta. Dejanje, ki lahko traja nekaj sekund, lahko neizmerno vpliva na tako veliko celoto, da človeški možgani ne želijo niti pomisliti na tako možnost in preprosto opustijo tovrstno misel.
Colter Stevens (Jake Gyllenhaal), ameriški vojaški pilot helikopterjev, ki izgubi spomin, se nenadoma prebudi na vlaku, ki pelje v Chicago, in sploh ne ve, kaj se dogaja. Po osmih minuta vlak eksplodira in se Stevens znajde v kapsuli, ki je del vojaškega skrivnega eksperimenta, v katerega je bil (ne)prostovoljno vključen. Zmeden, prestrašen in jezen poskuša izvedeti čim več, vendar njegova naloga je začrtana: najti mora storilca eksplozije vlaka (ki naj bi bil na vlaku), v katerem se je sprva prebudil, in ima zgolj 8 minut, vsakič, ko ga nazaj pošljejo. Vsaka minuta in dejanje štejejo.
V glavnih vloga se pojavijo, že prej omenjeni, Jake Gyllenhaal (Donnie Darko, Jarhead, Michelle Monaghan (Gone Baby Gone, Due Date), ki igra Stevensonovo ženo na vlaku in čustveno onemogoča glavnemu liku doseči postavljeni cilj, in Vera Farmiga (The Departed, Up in the Air), vojaški lik, ki je edini konstantno v stiku s Stevensonom med vojaško misijo. Režiser filma je Duncan Jones (Moon), ki je želel povezati več žanrov skupaj: akcijo, dramo in psihološki triler. Lahko si drznem reči, da mu je uspelo spraviti vse omenjene žanre, pa še kakšnega, skupaj in ponuditi zanimiv in nevsakdanji izdelek. Skozi celoten film smo nekoliko napeti, saj sledimo glavnemu liku in njegovim načinom iskanja rešitve v zelo omejenem času. Če ste nekoliko pozorni, lahko zelo hitro ugotovite, koga mora ustaviti.
Ideji o potovanju v čas in pomembnosti vsakega trenutka v našem vsakdanjiku sta strašljivi in obenem izredno zanimivi. Koliko bi lahko človek ustvaril, spremenil, preoblikoval ali onemogočil, če bi v določenem trenutku samo za malenkost spremenil takrat začrtani potek dogodkov? Tovrstna vprašanja nam velikokrat rojijo po glavi, vendar jim ne namenimo dovolj časa, saj so hkrati že tako 'nedosegljivi' njihovi pričakovani odgovori, da postanejo vprašanja retorična in skorajda patetična. Bistvo je uživati v trenutku, ne glede na rezultat, ne glede na posledice. Uživati, predati se življenju in sprejeti, kar bodočnost pripelje, ker smo mi arhitetki prihajajočega časa.
Erik, 22.09.2011
Colter Stevens (Jake Gyllenhaal), ameriški vojaški pilot helikopterjev, ki izgubi spomin, se nenadoma prebudi na vlaku, ki pelje v Chicago, in sploh ne ve, kaj se dogaja. Po osmih minuta vlak eksplodira in se Stevens znajde v kapsuli, ki je del vojaškega skrivnega eksperimenta, v katerega je bil (ne)prostovoljno vključen. Zmeden, prestrašen in jezen poskuša izvedeti čim več, vendar njegova naloga je začrtana: najti mora storilca eksplozije vlaka (ki naj bi bil na vlaku), v katerem se je sprva prebudil, in ima zgolj 8 minut, vsakič, ko ga nazaj pošljejo. Vsaka minuta in dejanje štejejo.
V glavnih vloga se pojavijo, že prej omenjeni, Jake Gyllenhaal (Donnie Darko, Jarhead, Michelle Monaghan (Gone Baby Gone, Due Date), ki igra Stevensonovo ženo na vlaku in čustveno onemogoča glavnemu liku doseči postavljeni cilj, in Vera Farmiga (The Departed, Up in the Air), vojaški lik, ki je edini konstantno v stiku s Stevensonom med vojaško misijo. Režiser filma je Duncan Jones (Moon), ki je želel povezati več žanrov skupaj: akcijo, dramo in psihološki triler. Lahko si drznem reči, da mu je uspelo spraviti vse omenjene žanre, pa še kakšnega, skupaj in ponuditi zanimiv in nevsakdanji izdelek. Skozi celoten film smo nekoliko napeti, saj sledimo glavnemu liku in njegovim načinom iskanja rešitve v zelo omejenem času. Če ste nekoliko pozorni, lahko zelo hitro ugotovite, koga mora ustaviti.
Ideji o potovanju v čas in pomembnosti vsakega trenutka v našem vsakdanjiku sta strašljivi in obenem izredno zanimivi. Koliko bi lahko človek ustvaril, spremenil, preoblikoval ali onemogočil, če bi v določenem trenutku samo za malenkost spremenil takrat začrtani potek dogodkov? Tovrstna vprašanja nam velikokrat rojijo po glavi, vendar jim ne namenimo dovolj časa, saj so hkrati že tako 'nedosegljivi' njihovi pričakovani odgovori, da postanejo vprašanja retorična in skorajda patetična. Bistvo je uživati v trenutku, ne glede na rezultat, ne glede na posledice. Uživati, predati se življenju in sprejeti, kar bodočnost pripelje, ker smo mi arhitetki prihajajočega časa.
Erik, 22.09.2011
Zamenjava (The Change-Up, 2011)
Režija: David Dobkin.
Igrajo: Jason Bateman, Ryan Reynolds in Olivia Wilde.
Vsi sanjamo o boljšem življenju, višji plači, nedosegljivih idealih, perfektnih partnerjih, večnih počitnicah, itd. In veliko nas ostane srazočaranih, ker se zavedamo, da so sanje velikokrat neuresničljive - predvsem prekomerno idealizirane.
Ravno tako sanjarita dolgoletna prijatelja, Mitch (Ryan Reynolds) in Dave (Jason Bateman). Mitch je samski, neuspešni filmski igralec, ki stremi po perfektni ženski in lepo začrtanem življenju; Dave pa je uspešen pravnik z ljubečo družino, ki pa se želi izživeti, saj se ne počuti srečnega. En večer pa si oba pijana zaželita, da bi lahko živela življenje drugega...in drugo jutro se prične nora dogodivščina.
Režiser filma je David Dibkin (Wedding Crashers, Fred Claus), ki je že vpet v sfero filmskih komedij. Dibkinu nekako uspe ponuditi običajno zgodbo in jo prikazati na nekoliko drugačen in zanimiv način - najbrž veliko izhaja iz izbora igralske zasedbe. Ryan Reynolds se velikokrat izkaže kot primerna izbira, saj svoji 'moški postavi' priključi veliko mero pristne duhovitosti, kar pa ne izključuje kakovostno igranje Jasona Batemana, ki se je v zadnjih nekaj letih izkazal kot izvrsten komik in primerni predstavnik novega vala hollywoodskih igralcev.
Zamenjava je zabavna komedija, vendar izbor teme je že nekoliko izpet in skorajda nezanimiv - namreč, če vemo, da bosta dve osebi zamenjali telo/identiteto v žanru, ki obljublja srečni konec, ni sploh dvoma, da se bo vse vrnilo v prvotno stanje in se na ta način popolnoma zavedamo zaključka filma. Katarze, seveda, ni, saj Hollywood je že dolgo ne pozna - toda nekateri režiserji zavedajoč se dejstva o izpetih temah, ki pa dejansko še vedno ganejo nekatera občinstva, poskušajo delati na samem načinu vodenja gledalca in zgodbe do zaključka. Konec ni več pomemben, temveč način odvijanja vsebine.
Erik, 13.09.2011
Krik 4 (Scream 4, 2011)
Režija: Wes Craven.
Igrajo: Neve Campbell, Courteney Cox in David Arquette.
Po natanko desetih letih se Sidney Prescott (Neve Campbell) vrne v svoj rodni kraj, Woodsboro, ki je zadnja postaja na turneji za predstavitev svoje novo izdane knjige. Kot se lahko spomnimo, je mesto zapustila zaradi številnih tragičnih umorov, v katerih je izgubila veliko prijateljev in družinskih članov ter tudi sama bila vpletena kot žrtev. Na obisku pa se ponovno sreča s starimi znanci in preostalo družino, vendar oni niso edini, ki jo z vnemo pričakujejo.
Wes Craven, znameniti režiser grozljivk, ki je ponudil žanrske uspešnice, kot na primer Last House on the Left, The Hills Have Eyes in A Nightmare on Elm Street, se vrača s četrtim delom svoje novejše franšize. Prvi Krik, ki je izšel leta 1996, je označil nov korak in prijem znotraj filmske industrije grozljivega. V ospredje je ponovno prišel lik zamaskiranega serijskega morilca. Za razliko od preteklih morilcev je Craven ponudil zafrustriranega posameznika, ki s 'skrivnim' partnerjem izvajata precizno zastavljeni morilski plan. Vsa nadaljevanja ponujajo podobno zgodbo, vendar je vse vedno bolj osredotočeno na filmska pravila ubijanja znotraj grozljivk s številnimi nadaljevanji. In, seveda, v zaključku se vse obrača okoli lika Sidney, ki je venomer ključna in zadnja točka v fazi ubijanja morilskega para.
Krik 4 je nadaljevanje zaokrožene trilogije, ki z že omenjenim dejstvom zmede gledalca. Skozi celoten film se liki neprestano nanašajo in zanašajo na (ne)uradna pravila, po katerih potekajo hollywoodske grozljivke: vrstni red žrtev, lokacija naslednjega umora, zaključna morilska scena, itn. Občutek dobimo, da so filmska pravila edina (pomembna) točka v filmu. Na podlagi napisanega in v kolikor ste že pogledali predhodne Krike, lahko sami ugotovite zaključek zgodbe.
Nekaj inovativnih filmskih in scenarijskih trikov prisotnih v zgodbi pa ločijo četrti del od preostalih in film legitimirajo kot edinstveno celoto. Izpostavil pa bi samokritičnost in ironijo, ki jo je režiser vnesel v film (kar se tudi pozna pri njegovih preteklih delih), ki dokazuje zrelost režiserja in posebnost filma.
Erik, 23.08.2011
Wes Craven, znameniti režiser grozljivk, ki je ponudil žanrske uspešnice, kot na primer Last House on the Left, The Hills Have Eyes in A Nightmare on Elm Street, se vrača s četrtim delom svoje novejše franšize. Prvi Krik, ki je izšel leta 1996, je označil nov korak in prijem znotraj filmske industrije grozljivega. V ospredje je ponovno prišel lik zamaskiranega serijskega morilca. Za razliko od preteklih morilcev je Craven ponudil zafrustriranega posameznika, ki s 'skrivnim' partnerjem izvajata precizno zastavljeni morilski plan. Vsa nadaljevanja ponujajo podobno zgodbo, vendar je vse vedno bolj osredotočeno na filmska pravila ubijanja znotraj grozljivk s številnimi nadaljevanji. In, seveda, v zaključku se vse obrača okoli lika Sidney, ki je venomer ključna in zadnja točka v fazi ubijanja morilskega para.
Krik 4 je nadaljevanje zaokrožene trilogije, ki z že omenjenim dejstvom zmede gledalca. Skozi celoten film se liki neprestano nanašajo in zanašajo na (ne)uradna pravila, po katerih potekajo hollywoodske grozljivke: vrstni red žrtev, lokacija naslednjega umora, zaključna morilska scena, itn. Občutek dobimo, da so filmska pravila edina (pomembna) točka v filmu. Na podlagi napisanega in v kolikor ste že pogledali predhodne Krike, lahko sami ugotovite zaključek zgodbe.
Nekaj inovativnih filmskih in scenarijskih trikov prisotnih v zgodbi pa ločijo četrti del od preostalih in film legitimirajo kot edinstveno celoto. Izpostavil pa bi samokritičnost in ironijo, ki jo je režiser vnesel v film (kar se tudi pozna pri njegovih preteklih delih), ki dokazuje zrelost režiserja in posebnost filma.
Erik, 23.08.2011
Odklenjen (Limitless, 2011)
Režija: Neil Burger.
Igrajo: Bradley Cooper, Robert De Niro, Abbie Cornish.
Eddie Morra (Bradley Cooper) je pisatelj brez navdiha in življenjske volje. Nima ničesar, kar bi ga gnalo naprej. Tudi dekle ga zapusti. Vsi pa vemo, da se nam vedno naenkrat prikaže možnost izhoda iz težkih trenutkov, ki jo moramo zagrabiti. Za Eddieja je bila ta možnost v obliki skrivnostne tablete z nenavadnimi učinki. Kaj pa lahko človek stori, ko je sposoben storiti vse, kar si zastavi?
Režiser filma je Neil Burger, ki se dokazuje s filmi prepredenimi z moralnimi vložki, kot na primer The Lucky Ones (2008) in Interview with the Assassin (2002). Želja po prenosu (nekakšne) moralnosti se začuti tudi v filmu Odklenjen, saj tablete so in niso potrebne za boljše delovanje človeka in človeškega telesa, vendar namen izgine v vetru ravno v zadnji sceni filma.
Zgodba je po svoje zanimiva, dinamična in ponekod si vsi želimo, da bi bili sposobni več, saj v življenju je zmeraj bodisi premalo časa bodisi premalo moči za opravljanje vsega zastavljenega. Iz celotnega razburkanega dogajanja v filmu lahko dojamemo, da je potrebno plačati določeno ceno za uporabo posebnih zmogljivosti. Začutimo tudi anti propagando do farmacevtske industrije in opozorilo o škodljivosti umetnih snovi ter velike verjetnosti vzpostavitve odvisnosti od le-teh.
Odklenjen je film, ki želi pokazati (ne)zmožnosti človeka in načine, kako (ne)zmožnosti ojačati ali izbrisati. Vprašanje pa je: Zakaj pa bi sploh ojačali ali izbrisali naše (ne)zmožnosti?
Film se predstavi kot opozorilo za družbene škodljivosti, predvsem požrešnosti človeškega uma, vendar v zaključku je zgolj odkrita subliminalna reklama za človeško odvisnost od farmacije za doseganje, predvsem, najvišjih ciljev v družbi in potrebo po dveh nujnih vrednotah: ambicioznosti in povzdigovanju po lestvi družbenega razreda.
Erik, 12.08.2011
Režiser filma je Neil Burger, ki se dokazuje s filmi prepredenimi z moralnimi vložki, kot na primer The Lucky Ones (2008) in Interview with the Assassin (2002). Želja po prenosu (nekakšne) moralnosti se začuti tudi v filmu Odklenjen, saj tablete so in niso potrebne za boljše delovanje človeka in človeškega telesa, vendar namen izgine v vetru ravno v zadnji sceni filma.
Zgodba je po svoje zanimiva, dinamična in ponekod si vsi želimo, da bi bili sposobni več, saj v življenju je zmeraj bodisi premalo časa bodisi premalo moči za opravljanje vsega zastavljenega. Iz celotnega razburkanega dogajanja v filmu lahko dojamemo, da je potrebno plačati določeno ceno za uporabo posebnih zmogljivosti. Začutimo tudi anti propagando do farmacevtske industrije in opozorilo o škodljivosti umetnih snovi ter velike verjetnosti vzpostavitve odvisnosti od le-teh.
Odklenjen je film, ki želi pokazati (ne)zmožnosti človeka in načine, kako (ne)zmožnosti ojačati ali izbrisati. Vprašanje pa je: Zakaj pa bi sploh ojačali ali izbrisali naše (ne)zmožnosti?
Film se predstavi kot opozorilo za družbene škodljivosti, predvsem požrešnosti človeškega uma, vendar v zaključku je zgolj odkrita subliminalna reklama za človeško odvisnost od farmacije za doseganje, predvsem, najvišjih ciljev v družbi in potrebo po dveh nujnih vrednotah: ambicioznosti in povzdigovanju po lestvi družbenega razreda.
Erik, 12.08.2011
Paul (2011)
Režija: Greg Mottola.
Igrajo: Simon Pegg, Nick Frost, Seth Rogen.
Paul je znanstveno-fantastična komedija, kjer glavno vlogo odigra vesoljec. Lahko mislimo, da se je E.T. vrnil, vendar Paul (Seth Rogen) je drugačen, saj se obnaša kot povprečni človek, s svojimi strahovi in razvadami.
Kot smo omenili prej, je Paul vesoljec, ki zbeži iz skrivnostne vladne baze, da bi se vrnil domov. Na begu se zaleti, toda pomagata mu dva britanska turista, Graeme (Simon Pegg) in Clive (Nick Frost), ki bi rada spoznala resnice vesoljskih obiskov v ZDA. Ne zavedata se, da vesoljca želi tudi skrivna vladna agencija ujeti in ubiti. Prične se dinamična in zabavna avantura!
Režiser Greg Mottola je priljubljen predvsem mlajši (ne samo ameriški) generaciji s filmom iz vala modernih komedij Superbad (2007). Medtem ko igralsko zasedbo že vsi dobro poznamo: Seth Rogen, ki je posodil glas Paulu, je odigral vloge v filmih Pineapple Express (2008) in Zeleni sršen (2011), Simon Pegg in Nick Frost pa sta se odrezala v komičnih parodijah Shaun of the Dead (2004) in Hot Fuzz (2007).
Zgodba se ne osredotoča zgolj na beg pred skrivnimi vladnimi službami in druženjem z nezemljanom, temveč nas vodi skozi spoznavanje vseh likov, njihovih skritih želja in tegob. Velikokrat se ne ustavimo in pomislimo na naše okolje, naše bližnje in nas same, kar pogostokrat povzroči neutemeljena nelagodja, tudi žalost. Paul je za svoje 'pomočnike pri begu' zdravilo za razumevanje in utrjevanje prijateljstva, onadva zanj pa dokaz, da niso vsi ljudje enaki in da alutrizem je zmeraj poplačan.
Opozoril bi še na veliko zanimivih insertov, ki izhajajo iz primerjave med različnimi domnevami o začetku sveta, saj so bili pisci zgodbe brez dlake na jeziku - kar je lahko po eni strani dobro in zabavno, po drugi pa zelo huda kritika. Presodite sami!
Erik, 09.08.2011
Kot smo omenili prej, je Paul vesoljec, ki zbeži iz skrivnostne vladne baze, da bi se vrnil domov. Na begu se zaleti, toda pomagata mu dva britanska turista, Graeme (Simon Pegg) in Clive (Nick Frost), ki bi rada spoznala resnice vesoljskih obiskov v ZDA. Ne zavedata se, da vesoljca želi tudi skrivna vladna agencija ujeti in ubiti. Prične se dinamična in zabavna avantura!
Režiser Greg Mottola je priljubljen predvsem mlajši (ne samo ameriški) generaciji s filmom iz vala modernih komedij Superbad (2007). Medtem ko igralsko zasedbo že vsi dobro poznamo: Seth Rogen, ki je posodil glas Paulu, je odigral vloge v filmih Pineapple Express (2008) in Zeleni sršen (2011), Simon Pegg in Nick Frost pa sta se odrezala v komičnih parodijah Shaun of the Dead (2004) in Hot Fuzz (2007).
Zgodba se ne osredotoča zgolj na beg pred skrivnimi vladnimi službami in druženjem z nezemljanom, temveč nas vodi skozi spoznavanje vseh likov, njihovih skritih želja in tegob. Velikokrat se ne ustavimo in pomislimo na naše okolje, naše bližnje in nas same, kar pogostokrat povzroči neutemeljena nelagodja, tudi žalost. Paul je za svoje 'pomočnike pri begu' zdravilo za razumevanje in utrjevanje prijateljstva, onadva zanj pa dokaz, da niso vsi ljudje enaki in da alutrizem je zmeraj poplačan.
Opozoril bi še na veliko zanimivih insertov, ki izhajajo iz primerjave med različnimi domnevami o začetku sveta, saj so bili pisci zgodbe brez dlake na jeziku - kar je lahko po eni strani dobro in zabavno, po drugi pa zelo huda kritika. Presodite sami!
Erik, 09.08.2011
Rango (2011)
Režija: Gore Verbinski
Glasove so posodili: Johnny Depp, Isla Fisher, Ned Beatty.
Rango je celovečerni animirani film, ki ga je režiral Gore Verbinski, tudi znan kot režiser piratske sage, v kateri blesti lik razvpitega in simpatičnega pirata Jacka Sparrowa.
Rango (Johnny Depp) je (ne)običajen kameleon, ki se nenadoma znajde sredi puščave. Pot iskanja (rešitve in) civilizacije ga popelje do kavbojskega mesta Dirt, kjer se po srečnem naključju takoj vključi v vsakdan zaspanega in pozabljenega mesta ter ga prebivalstvo mesta vzljubi. Toliko priljubljen postane, da ga razglasijo za šerifa. Prepričan, da je sedaj našel svoje pravo življenjsko poslanstvo, se zaspani vsakdan mesta prične vznemirjati.
Zgodba je zelo zabavna in dinamična. Rango je konstantno vpet v dogajanje, raziskovanje in razumevanje mesta ter misterija, ki ga v tem trenutku ovije. Glavni lik je nekoliko prilagojen Deppu in že ideja o kameleonu Johnnyu je po svoje zabavna. Potek zgodbe in katarza sta dokaj običajna, vendar kaj drugega pa pričakujemo od animiranega filma?!
Prednost filma pa ni samo v predstavnikih puščavske favne, ki se zelo nam podobno obnašajo in se zbirajo v salonih za srečanje pokra, temveč tudi nova uporabljena tehnika animacije, ki ponovno poskuša zabrisati mejo med realnim in animiranim - liki v filmu so šokantno lepo ustvarjeni.
Rdeča nit se v filmu nekoliko izgubi in dobiš občutek, da je film skorajda samoumeven in le rezultat možnosti uporabe zelo napredne tehnike animacije in uporabe glasu enega izmed najboljših igralcev sodobnega časa. Vendar Rango je prispodoba današnjega človeka, ki mu je v današnjem neprijaznem svetu oteženo najti lastno bistvo in možnost izražanja lastnih talentov lahko postane dolga ter boleča avantura, ki pa na koncu posameznika bodisi pripelje do zaželenega cilja bodisi potnunka v solzah upanja.
Erik, 22.07.2011
Rango (Johnny Depp) je (ne)običajen kameleon, ki se nenadoma znajde sredi puščave. Pot iskanja (rešitve in) civilizacije ga popelje do kavbojskega mesta Dirt, kjer se po srečnem naključju takoj vključi v vsakdan zaspanega in pozabljenega mesta ter ga prebivalstvo mesta vzljubi. Toliko priljubljen postane, da ga razglasijo za šerifa. Prepričan, da je sedaj našel svoje pravo življenjsko poslanstvo, se zaspani vsakdan mesta prične vznemirjati.
Zgodba je zelo zabavna in dinamična. Rango je konstantno vpet v dogajanje, raziskovanje in razumevanje mesta ter misterija, ki ga v tem trenutku ovije. Glavni lik je nekoliko prilagojen Deppu in že ideja o kameleonu Johnnyu je po svoje zabavna. Potek zgodbe in katarza sta dokaj običajna, vendar kaj drugega pa pričakujemo od animiranega filma?!
Prednost filma pa ni samo v predstavnikih puščavske favne, ki se zelo nam podobno obnašajo in se zbirajo v salonih za srečanje pokra, temveč tudi nova uporabljena tehnika animacije, ki ponovno poskuša zabrisati mejo med realnim in animiranim - liki v filmu so šokantno lepo ustvarjeni.
Rdeča nit se v filmu nekoliko izgubi in dobiš občutek, da je film skorajda samoumeven in le rezultat možnosti uporabe zelo napredne tehnike animacije in uporabe glasu enega izmed najboljših igralcev sodobnega časa. Vendar Rango je prispodoba današnjega človeka, ki mu je v današnjem neprijaznem svetu oteženo najti lastno bistvo in možnost izražanja lastnih talentov lahko postane dolga ter boleča avantura, ki pa na koncu posameznika bodisi pripelje do zaželenega cilja bodisi potnunka v solzah upanja.
Erik, 22.07.2011
Oddelek groze (2010)
Režija: John Carpenter.
Igrajo: Amber Heard, Mamie Gummer in Danielle Panabeker.
John Carpenter je spet nazaj! Po desetletnem premoru se je vrnil in ponudil novo filmsko stvaritev. Kot oboževalec njegovih filmov, sem čakal nov izdelek, ki bi ponovno izstopal iz kroga klišejskih grozljivk, ki jih v zadnjih letih ustvarja Hollywood. In spet mu je uspelo z Oddelkom groze (The Ward), saj se je ponovno osredotočil na vzbujanje straha preko konstantne napetosti in temačnih misterijev.
Kristen (Amber Heard) zaprejo v norišnico, ker jo ulovijo pri požigu tuje kmetije. Spravijo jo v zaprti oddelek s štirimi drugimi pacienti. Kristen se počasi zaveda, da ostati v institucionaliziranem svetu ni ravno najboljša odločitev in se konstantno trudi, da bi zbežala. Vendar njo in vse pacientke zaprtega oddelka lovi ter straši duh izginule pacientke Alice. Kristen prične z raziskovanjem Alicinega izginotja in počasi ugotavlja razloge za lastno zaprtje.
Film se iz vidika ustrahovanja občinstva in vzbujanja napetosti vrača v čase Carpenterjevih Halloween in The Fog, vendar tematika se pa povezuje z zgodbami kot so In the Mouth of Madness. Carpenter je postavil poudarek predvsem na izrazitem vplivu uma nad človekovim delovanjem in dojemanjem realnosti, kar nemudoma sproži nelagodje pri posamezniku, saj se zavemo, koliko moči imajo možgani nad našim življenjem.
Oddelek groze je drugačen od običajnih grozljivk, vendar ne izstopa toliko, da bi lahko pisali o popolnoma novem prijemu ali vsebini v žanru ustrahovanja. Poudaril bi, da se je podobna zgodba že pojavila leta 2003 v filmu, v katerem glavno vlogo igrata John Cusack in Ray Liotta.
Erik, 17.07.2011
Kristen (Amber Heard) zaprejo v norišnico, ker jo ulovijo pri požigu tuje kmetije. Spravijo jo v zaprti oddelek s štirimi drugimi pacienti. Kristen se počasi zaveda, da ostati v institucionaliziranem svetu ni ravno najboljša odločitev in se konstantno trudi, da bi zbežala. Vendar njo in vse pacientke zaprtega oddelka lovi ter straši duh izginule pacientke Alice. Kristen prične z raziskovanjem Alicinega izginotja in počasi ugotavlja razloge za lastno zaprtje.
Film se iz vidika ustrahovanja občinstva in vzbujanja napetosti vrača v čase Carpenterjevih Halloween in The Fog, vendar tematika se pa povezuje z zgodbami kot so In the Mouth of Madness. Carpenter je postavil poudarek predvsem na izrazitem vplivu uma nad človekovim delovanjem in dojemanjem realnosti, kar nemudoma sproži nelagodje pri posamezniku, saj se zavemo, koliko moči imajo možgani nad našim življenjem.
Oddelek groze je drugačen od običajnih grozljivk, vendar ne izstopa toliko, da bi lahko pisali o popolnoma novem prijemu ali vsebini v žanru ustrahovanja. Poudaril bi, da se je podobna zgodba že pojavila leta 2003 v filmu, v katerem glavno vlogo igrata John Cusack in Ray Liotta.
Erik, 17.07.2011
Cyrus (2010)
Režija: Jay in Mark Duplass.
Igrajo: John C. Reilly, Marisa Tomei in Jonah Hill.
Osamljenosti se bojimo. Deluje kot bolezen, ki lahko privede do depresije, nerazumevanja in morda tudi do hujših posledic. Potrebujemo vedno nekoga, ki nam predstavlja oporo in smisel, da lahko vodimo naprej naše življenje. Potrebujemo dejansko eno izmed vrst ljubezni, ki jih lahko najdemo ali oblikujemo.
John (John C. Reilly) je ločen, osamljen in nezadovoljen. Njegova bivša žena se bo kmalu (ponovno) poročila in jo skrbi stanje, v katerem se je znašel njen bivši - John, zato ga povabi na zabavo, kjer bi se lahko nekoliko sprostil in morda našel nekoga, ki bi mu vsaj sprožil željo po spremembi. Na začudenje vseh John spozna prijetno in privlačno Molly (Marisa Tomei), s katero nemudoma vzpostavita pravo navezo. Vendar Molly nekoliko počasneje kot bi pričakovali nadgrajuje zvezo in se obnaša skrivnostno. John se v fazi zmedenosti en večer odloči slediti Molly domov, kjer ugotovi njeno skrivnost: tam sreča sina Cyrusa (Jonah Hill), 21-letnega glasbenika, ki z lastno materjo deli zelo nenavaden prijateljski odnos.
Cyrus je zmes drame, romance in komedije, v kateri John C. Reilly in Marisa Tomei blestita, saj vsak s svojimi igralskimi sposobnostmi prineseta dodano vrednost filmu in poudarita idejo zgodbe, ki izhaja iz nujnosti dialoga, predvsem z ljudmi, ki ti dosti pomenijo. Sprejemanje prednosti in slabosti bližnjih ter ljubljenih oseb je pogoj, da razmerje med osebami deluje in da se lahko napreduje v življenju.
Film je izšel lani, vendar je popolnoma vreden ogleda, saj poudarja bistva, ki v današnjem času so sprejeta kot zanemarljive malenkosti. Odločenost in sprejemanje posledic lastnih odločitev so težka, toda nujna realnost, ki človeka sprva 'stresejo', naposled pa učvrstijo. Družina ni zanemarljiva in vsi člani so enakovredni ter enako pomembni v postavljanju skupnih temeljev.
Erik, 13.07.2011
John (John C. Reilly) je ločen, osamljen in nezadovoljen. Njegova bivša žena se bo kmalu (ponovno) poročila in jo skrbi stanje, v katerem se je znašel njen bivši - John, zato ga povabi na zabavo, kjer bi se lahko nekoliko sprostil in morda našel nekoga, ki bi mu vsaj sprožil željo po spremembi. Na začudenje vseh John spozna prijetno in privlačno Molly (Marisa Tomei), s katero nemudoma vzpostavita pravo navezo. Vendar Molly nekoliko počasneje kot bi pričakovali nadgrajuje zvezo in se obnaša skrivnostno. John se v fazi zmedenosti en večer odloči slediti Molly domov, kjer ugotovi njeno skrivnost: tam sreča sina Cyrusa (Jonah Hill), 21-letnega glasbenika, ki z lastno materjo deli zelo nenavaden prijateljski odnos.
Cyrus je zmes drame, romance in komedije, v kateri John C. Reilly in Marisa Tomei blestita, saj vsak s svojimi igralskimi sposobnostmi prineseta dodano vrednost filmu in poudarita idejo zgodbe, ki izhaja iz nujnosti dialoga, predvsem z ljudmi, ki ti dosti pomenijo. Sprejemanje prednosti in slabosti bližnjih ter ljubljenih oseb je pogoj, da razmerje med osebami deluje in da se lahko napreduje v življenju.
Film je izšel lani, vendar je popolnoma vreden ogleda, saj poudarja bistva, ki v današnjem času so sprejeta kot zanemarljive malenkosti. Odločenost in sprejemanje posledic lastnih odločitev so težka, toda nujna realnost, ki človeka sprva 'stresejo', naposled pa učvrstijo. Družina ni zanemarljiva in vsi člani so enakovredni ter enako pomembni v postavljanju skupnih temeljev.
Erik, 13.07.2011
Prekokrana noč 2 (2011)
Režija: Todd Phillips
Igrajo: Bradley Cooper, Zach Galifianakis in Ed Helms.
Pijana druščina, ki se zbere, da bi nazdravila in obeležila poseben trenutek ali posebno odločitev, je skorajda nekaj vsakdanjega. Vsi smo že nazdravljali na različne načine in na različnih lokacijah. Vsi smo pili in se po svoje zabavali, ko je bil trenutek za to. In vsi se sramujemo določenih trenutkov, ki bi jih najraje izbrisali.
Volčja bratovščina iz Prekrokane noči se je ponovno zbrala – tokrat se Stu (Ed Helms) poroči! In to ni vse: poroči se v Bangkoku, azijski prestolnici zabave in blišča. Phil (Bradley Cooper), Stu in Alan (Zach Galifianakis) se tako znajdejo na letalu za Bangkok, kjer bodo priča Stujevemu usodnemu 'da'. Vse gre po načrtu, dokler se ne zbudijo v umazanem in zakotnem apartmaju v centru Bangkoka, in se, seveda, ne spominjajo ničesar. Zgodovina se ponavlja, vendar izgubili so brata Stujeve bodoče žene in takoj se pojavi strah, da je v milijonskem mestu bodoči svak več kot le izgubljen. Njihova (ponovna) mora se je šele začela.
Režiser Todd Phillips je ponudil nadaljevanje Prekrokane noči, kar je veliko oboževalcev pričakovalo z dvomom in strahom, ker je prvi del žel izjemen uspeh in vsi vemo, da nadaljevanja (velikokrat) pokvarijo tudi najboljši začetek. Tokrat temu ni tako. Seveda, zgodba in okviri so zelo podobni, saj se ista druščina ponovno znajde prekrokana in brez spomina v neznani lokaciji, tik pred pomembnim dogodkom. Pa še čas jim spet ni zaveznik. Kljub temu je filmski ekipi uspelo ponuditi občinstvu originalen film z zabavno zgodbo, ki ji z vnemo slediš do zaključka. Vsi smo npr. pričakovali 'skrite' fotografije s 'pozabljenega zabavanja', ki se pojavijo šele po zaključku filma.
Prekrokana noč 2 je komedija poletja 2011, ki je in bo številne druščine nasmejala in hkrati opozorila, da pijančevanje lahko vodi v nesmiselne in nevarne situacije. Film pa je tudi dokaz, da prava filmska šablona in primerna vsebina privedejo do uspešnega izdelka. Na zdravje!
Erik, 11.07.2011
Volčja bratovščina iz Prekrokane noči se je ponovno zbrala – tokrat se Stu (Ed Helms) poroči! In to ni vse: poroči se v Bangkoku, azijski prestolnici zabave in blišča. Phil (Bradley Cooper), Stu in Alan (Zach Galifianakis) se tako znajdejo na letalu za Bangkok, kjer bodo priča Stujevemu usodnemu 'da'. Vse gre po načrtu, dokler se ne zbudijo v umazanem in zakotnem apartmaju v centru Bangkoka, in se, seveda, ne spominjajo ničesar. Zgodovina se ponavlja, vendar izgubili so brata Stujeve bodoče žene in takoj se pojavi strah, da je v milijonskem mestu bodoči svak več kot le izgubljen. Njihova (ponovna) mora se je šele začela.
Režiser Todd Phillips je ponudil nadaljevanje Prekrokane noči, kar je veliko oboževalcev pričakovalo z dvomom in strahom, ker je prvi del žel izjemen uspeh in vsi vemo, da nadaljevanja (velikokrat) pokvarijo tudi najboljši začetek. Tokrat temu ni tako. Seveda, zgodba in okviri so zelo podobni, saj se ista druščina ponovno znajde prekrokana in brez spomina v neznani lokaciji, tik pred pomembnim dogodkom. Pa še čas jim spet ni zaveznik. Kljub temu je filmski ekipi uspelo ponuditi občinstvu originalen film z zabavno zgodbo, ki ji z vnemo slediš do zaključka. Vsi smo npr. pričakovali 'skrite' fotografije s 'pozabljenega zabavanja', ki se pojavijo šele po zaključku filma.
Prekrokana noč 2 je komedija poletja 2011, ki je in bo številne druščine nasmejala in hkrati opozorila, da pijančevanje lahko vodi v nesmiselne in nevarne situacije. Film pa je tudi dokaz, da prava filmska šablona in primerna vsebina privedejo do uspešnega izdelka. Na zdravje!
Erik, 11.07.2011
Casino Jack (2010)
Režija: George Hickenlooper
Igrajo: Kevin Spacey, Barry Pepper, Jon Lovitz.
Denar je vsepovsod. Denar gradi svet in mi ustvarjamo denar. Denar smo mi in denar se pretaka, tudi ko ga ni. Predvsem v Združenih Državah Amerike. Nihče ne bi vedel odgovora, vendar denar je bistvo v ZDA – predvsem v višjih gospodarskih in političnih krogih.
Denar je, dejansko, sveta vladar. In Jack Abramoff (Kevin Spacey) to zelo dobro ve. On ljubi denar in naredi vse, da ga akumulira in proizvaja na vagone. Kdo pa je Jack Abramoff? Jack je uspešni in vplivni ameriški lobist, ki preko 'lobiranja' gradi svoj imperij znotraj pomembnih in vplivnih krogov ameriških podjetnikov ter politikov.
Film se osredotoča na življenje Abramoffa: ortodoksnega Žida, podjetnika, lobista, lastnika restavracij, zagrizenega konservativca, člana republikancev, prijatelja George W. Busha in filmskega producenta. Zgodba predstavlja vrhunec Abramoffovega povzpetništva tik pred silnim padcem. Preko vplivnosti znotraj političnih krogov republikanskega vodstva v ameriškem parlamentu, vlaganja v odpiranje/zapiranje indijanskih kazinojev se nekatere poteze glavnega lobista v Washingotnu izjalovijo in privedejo do nepredvidenih posledic in umora.
Kevin Spacey čudovito predstavi lik osebe, ki iz neznanca postane pomembna in nujna podoba v krogih ameriškega kongresa, predvsem pri odločanju, pridobivanju glasov in zbiranju sredstev za politične kampanje. V stik pridemo s človekom, ki vizionarstvo in vpliv pomeša z utopijo, nepredvidljivostjo ter skorajšnjim nerazumevanjem realnega stanja, v katerega se je sam zapletel.
Filmski izdelek je biografska drama, ki poleg istoimenskega dokumentarca, opozarja na nepravično razpolaganje denarja in moči s strani ameriških vplivnežev – vključno s predsednikom države. Žal, Casino Jack dokaže, koliko dejanskega vpliva nosi denar, ki se ne zmeni za vrednost, še manj pa za vrednote. Jack Abramoff trenutno prestaja šestletno zaporno kazen. Morda pravica le obstaja, ali pa se je zgolj majhna riba ujela v mrežo in sebe, nehote, žrtvovala za odrešitev pomembnejših predstavnikov velikih rib.
Erik, 02.07.2011
Denar je, dejansko, sveta vladar. In Jack Abramoff (Kevin Spacey) to zelo dobro ve. On ljubi denar in naredi vse, da ga akumulira in proizvaja na vagone. Kdo pa je Jack Abramoff? Jack je uspešni in vplivni ameriški lobist, ki preko 'lobiranja' gradi svoj imperij znotraj pomembnih in vplivnih krogov ameriških podjetnikov ter politikov.
Film se osredotoča na življenje Abramoffa: ortodoksnega Žida, podjetnika, lobista, lastnika restavracij, zagrizenega konservativca, člana republikancev, prijatelja George W. Busha in filmskega producenta. Zgodba predstavlja vrhunec Abramoffovega povzpetništva tik pred silnim padcem. Preko vplivnosti znotraj političnih krogov republikanskega vodstva v ameriškem parlamentu, vlaganja v odpiranje/zapiranje indijanskih kazinojev se nekatere poteze glavnega lobista v Washingotnu izjalovijo in privedejo do nepredvidenih posledic in umora.
Kevin Spacey čudovito predstavi lik osebe, ki iz neznanca postane pomembna in nujna podoba v krogih ameriškega kongresa, predvsem pri odločanju, pridobivanju glasov in zbiranju sredstev za politične kampanje. V stik pridemo s človekom, ki vizionarstvo in vpliv pomeša z utopijo, nepredvidljivostjo ter skorajšnjim nerazumevanjem realnega stanja, v katerega se je sam zapletel.
Filmski izdelek je biografska drama, ki poleg istoimenskega dokumentarca, opozarja na nepravično razpolaganje denarja in moči s strani ameriških vplivnežev – vključno s predsednikom države. Žal, Casino Jack dokaže, koliko dejanskega vpliva nosi denar, ki se ne zmeni za vrednost, še manj pa za vrednote. Jack Abramoff trenutno prestaja šestletno zaporno kazen. Morda pravica le obstaja, ali pa se je zgolj majhna riba ujela v mrežo in sebe, nehote, žrtvovala za odrešitev pomembnejših predstavnikov velikih rib.
Erik, 02.07.2011
Gola zabava (No Strings Attached, 2011)
Režija: Ivan Reitman
Igrajo: Ashton Kutcher, Natalie Portman, Kevin Kline.
Vsi smo različni in nihče ni perfekten. Vsakdo stremi po svojih ciljih, postavlja svoje ambicije in želje v ospredje. In vsi sledimo navidezni vnaprej postavljeni poti. Kar pa nas vse združuje, je (pri nekaterih skrita) želja po ljubezni in imeti nekoga ob sebi.
Ravno to idejo nam želi predstaviti režiser Ivan Reitman (Ghostbusters, Evolution) v filmu 'Gola zabava' (v originalu 'No Strings Attached'), kjer glavni vlogi zaigrata Ashton Kutcher in Natalie Portman. Adam (Ashton Kutcher) je raztresen filmski producent in scenarist, ki skuša čim bolj uživati življenje in najti pravo pot. Emma pa je ambiciozna zdravnica in razočarana ženska, ki si ne želi čustvenih tveganj in ljubezenskih razočaranj in se poskuša izogibati resnejšim zvezam. Poznata se že iz otroških let, vendar se po dolgoletnem premoru ponovno srečata in od tega trenutka naprej se prične njuna skupna avantura.
Zgodba se odvija prek čustvenih vzponov in padcev med obema glavnima likoma, saj izhajata iz nekoliko neznanih, a občutno kompleksnih družinskih ali partnerskih razočaranj. Adamov oče (Kevin Kline) je uspešen filmski igralec, a nezrela in nezanesljiva podoba starša, kar povzroča ogromne, predvsem čustvene, težave mlademu glavnemu junaku. Emma pa se kaže kot nezaupljivo in jezno dekle, ki moški populacija ne zaupa več.
Kutcher in Portmanova profesionalno in na svojevrstno zabaven način odigrata svoji vlogi. Predvsem Natalie Portman se potrudi pri dokazovanju čustvene nezaupljivosti njenega lika. Film je romantična komedija in zahteva tudi komične inserte, ki jih lepo vnaša Ashtonov način igranja zmedenega, a vendar ljubkega in skrbnega fanta.
Scenarij bi bil lahko označen kot kliše in film ne sodi v kategorijo nujnih ogledov v kinodvoranah, toda celota sovpada s trenutno situacijo velikega števila mladih Slovencev in Slovenk, ki se vedno pogosteje znajdejo v pomembnih situacijah, kjer se je potrebno odločiti in dokazati, vendar nihče nima dovolj izkušenj ali zaupanja, da bi kar koli storil. V skrajnem primeru, oglejte si film s svojim partnerjem ali partnerico, saj skriva veliko življenjskih resnic, ki pa jih je potrebno razumeti ali zaznati.
Erik, 21.06.2011