After Earth (2013)
Včeraj se je po slovenskih multipleksih pričelo s predvajanjem novega znanstveno-fantastičnega filma 'Čas po Zemlji'. Težko pričakovani film vsebuje posredno kritiko človeškega obnašanja in dojemanja Zemlje kot doma, hkrati pa je velika večina ljudi zgolj čakala očeta in sina, Willa in Jadena Smitha, ponovno skupaj na filmskem platnu.
Zgodba
Postavljeni smo v bodočnost, kar 1000 let naprej, ko naj bi ljudje že davno zapustili Zemljo, ki naj bi jo sami pretvorili v neznosno bivališče. Kitaj Raige (Jaden Smith) je mladenič in si želi postati pravi bojevnik in vojak, kot njegov oče Cypher (Will Smith), da bi se približal odsotnemu očetu, vendar neuspešno. Kljub vsemu se odpravita na skupno pot na tuji planet, vendar se potovanje izjalovi in ladja strmoglavi ravno na Zemljo, ki je po tolikih letih evolucije postala neprimerna lokacija za človeško življenje. Cypher je ranjen in naivni Jaden je edina rešitev, da ju spravi s planeta – prehoditi mora 100 kilometrov po neznani lokaciji, da najde napravo, s katero bo poslal signal za pomoč.
Nejasnosti in problematika
Ideja filma je zanimiva, četudi izpeljana kar precej klavrno in samoumevno. Pojavijo se trenutki, ko se gledalec znajde z občutkom 'joj, še en znanstveno-fantastični post-apokaliptični film' in se lahko z vso pravico vpraša po razlogu, ki ga je pripeljal gledati omenjeni film. Zgodba izpade zelo trivialna, kar lahko potrdi tudi dejstvo, da je avtor zgodbe sam Will Smith ('MiB 3', 'Hancock'). Glavnina pripovedi pa se odvija okoli disfunkcionalnega odnosa med sinom in očetom, kar je spet ena izmed slabo izpeljanih 'fragmentov' celote – ni jasno, ali imata težave zbližanja lika ali igralca sama. Nekateri omenjajo analogije s scientologijo, vendar izpustil bi tovrstno razpravo in se raje usmeril na ostale pomembnejše vidike, ki so vidni in prisotni v zadnjem filmske izdelku režiserja M. Night Shyamalana ('The Last Airbender', 'Unbreakable').
Slednji se je vrnil po dolgoletni abscenci, tako kot Will Smith, in smo priča filmu, ki naznanja povratek, tako kot se oba glavna lika nenadoma (po)vrneta na Zemljo – seveda, ne po lastni volji. Povratek v zgodbi in namenu se pa je izkazal kot slab izid sodelovanja med Shyamalanom in Smithom (prvi se je vrnil po triletnem premoru, za drugega pa je to drugi film poleg 'MiB 3' po 4 letih). S prežvečeno post-apokaliptično pripovedjo sta se dejansko oba želela varno plasirati nazaj na trg, kar pa se je izkazalo za slab načrt. Priznati je potrebno, da so efekti, fotografija in montaža na izredno visokem nivoju, kar lahko zmeraj pričakujemo s strani Shyamalana, vendar duša filma je splahnela, še preden so zadevo zaključili. Ali pa morda gre zgolj za samorefleksijo ustvarjalcev, ki jo želijo prenesti na občinstvo?
Will Smith tudi ne prepriča. Predvsem za oboževalce Smitha bo film razočaranje, saj večino časa presedi pred ekranom in pomaga sinu, ki se trudi preko številnih nevarnosti rešiti oba. Jaden Smith ('The Karate Kid', 'Pursuit of Happiness')je še mlad igralec, ki pa z rednimi vajami lahko v bodoče doseže visoke standarde igralstva.
Predvidljivost in Shyamalan po navadi ne hodita z roko v roki, vendar tokrat je nepredvidljivo presenetil s predvidljivostjo, kar pa se lahko tudi razume kot uspeh, vendar dvomim, da je bil to namen.
Kar pa ne smemo izpustiti, je v filmu konstantno izpostavljen pojem strahu. Skozi celotno zgodbo vcepljajo misel o neustrašnosti oziroma stanja brez občutenja strahu. Strah je opcija. Will Smith je želel opozoriti ljudi, da s(m)o postali mevžasti in se ne borimo več niti zase niti za naš svet in prepuščamo vse drugim ali preprostemu sosledju dogodkov. Morda se motim. Lahko je želel kritizirati oblast, da mora s tršo roko nadaljevati z vodenjem držav(e). Morda se spet motim. Kakorkoli že, ameriško dojemanje strahu kot strupa za nacijo je lahko zelo pronicljiva in do določene mere zelo nevarna.
Sedaj pa se pojavi še vprašanje o dejanski sporočilnosti filma. Morebiti pa je namen filma podati več sporočil, ki jih sami ne dojamemo kot ljudje, ker smo del uničujočega aparata, ki s strahom v kosteh razgrajuje Zemljo; morda se moramo zavedati moči in možnosti preseganja lastnih omejitev in postati brez strahu, da premagamo ovire; kaj pa če je enostavno potrebno paziti na naš mali dom, ki se imenuje Zemlja .. ali pa se tudi bati pred njo … Sporočil je (lahko) veliko, vendar na koncu gledalcu v mislih doni zgolj dejstvo, da visoko kotirana igralec in režiser skupaj ponudita zelo nizko ocenjeno stvaritev.
Erik, 9. 6. 2013
Zgodba
Postavljeni smo v bodočnost, kar 1000 let naprej, ko naj bi ljudje že davno zapustili Zemljo, ki naj bi jo sami pretvorili v neznosno bivališče. Kitaj Raige (Jaden Smith) je mladenič in si želi postati pravi bojevnik in vojak, kot njegov oče Cypher (Will Smith), da bi se približal odsotnemu očetu, vendar neuspešno. Kljub vsemu se odpravita na skupno pot na tuji planet, vendar se potovanje izjalovi in ladja strmoglavi ravno na Zemljo, ki je po tolikih letih evolucije postala neprimerna lokacija za človeško življenje. Cypher je ranjen in naivni Jaden je edina rešitev, da ju spravi s planeta – prehoditi mora 100 kilometrov po neznani lokaciji, da najde napravo, s katero bo poslal signal za pomoč.
Nejasnosti in problematika
Ideja filma je zanimiva, četudi izpeljana kar precej klavrno in samoumevno. Pojavijo se trenutki, ko se gledalec znajde z občutkom 'joj, še en znanstveno-fantastični post-apokaliptični film' in se lahko z vso pravico vpraša po razlogu, ki ga je pripeljal gledati omenjeni film. Zgodba izpade zelo trivialna, kar lahko potrdi tudi dejstvo, da je avtor zgodbe sam Will Smith ('MiB 3', 'Hancock'). Glavnina pripovedi pa se odvija okoli disfunkcionalnega odnosa med sinom in očetom, kar je spet ena izmed slabo izpeljanih 'fragmentov' celote – ni jasno, ali imata težave zbližanja lika ali igralca sama. Nekateri omenjajo analogije s scientologijo, vendar izpustil bi tovrstno razpravo in se raje usmeril na ostale pomembnejše vidike, ki so vidni in prisotni v zadnjem filmske izdelku režiserja M. Night Shyamalana ('The Last Airbender', 'Unbreakable').
Slednji se je vrnil po dolgoletni abscenci, tako kot Will Smith, in smo priča filmu, ki naznanja povratek, tako kot se oba glavna lika nenadoma (po)vrneta na Zemljo – seveda, ne po lastni volji. Povratek v zgodbi in namenu se pa je izkazal kot slab izid sodelovanja med Shyamalanom in Smithom (prvi se je vrnil po triletnem premoru, za drugega pa je to drugi film poleg 'MiB 3' po 4 letih). S prežvečeno post-apokaliptično pripovedjo sta se dejansko oba želela varno plasirati nazaj na trg, kar pa se je izkazalo za slab načrt. Priznati je potrebno, da so efekti, fotografija in montaža na izredno visokem nivoju, kar lahko zmeraj pričakujemo s strani Shyamalana, vendar duša filma je splahnela, še preden so zadevo zaključili. Ali pa morda gre zgolj za samorefleksijo ustvarjalcev, ki jo želijo prenesti na občinstvo?
Will Smith tudi ne prepriča. Predvsem za oboževalce Smitha bo film razočaranje, saj večino časa presedi pred ekranom in pomaga sinu, ki se trudi preko številnih nevarnosti rešiti oba. Jaden Smith ('The Karate Kid', 'Pursuit of Happiness')je še mlad igralec, ki pa z rednimi vajami lahko v bodoče doseže visoke standarde igralstva.
Predvidljivost in Shyamalan po navadi ne hodita z roko v roki, vendar tokrat je nepredvidljivo presenetil s predvidljivostjo, kar pa se lahko tudi razume kot uspeh, vendar dvomim, da je bil to namen.
Kar pa ne smemo izpustiti, je v filmu konstantno izpostavljen pojem strahu. Skozi celotno zgodbo vcepljajo misel o neustrašnosti oziroma stanja brez občutenja strahu. Strah je opcija. Will Smith je želel opozoriti ljudi, da s(m)o postali mevžasti in se ne borimo več niti zase niti za naš svet in prepuščamo vse drugim ali preprostemu sosledju dogodkov. Morda se motim. Lahko je želel kritizirati oblast, da mora s tršo roko nadaljevati z vodenjem držav(e). Morda se spet motim. Kakorkoli že, ameriško dojemanje strahu kot strupa za nacijo je lahko zelo pronicljiva in do določene mere zelo nevarna.
Sedaj pa se pojavi še vprašanje o dejanski sporočilnosti filma. Morebiti pa je namen filma podati več sporočil, ki jih sami ne dojamemo kot ljudje, ker smo del uničujočega aparata, ki s strahom v kosteh razgrajuje Zemljo; morda se moramo zavedati moči in možnosti preseganja lastnih omejitev in postati brez strahu, da premagamo ovire; kaj pa če je enostavno potrebno paziti na naš mali dom, ki se imenuje Zemlja .. ali pa se tudi bati pred njo … Sporočil je (lahko) veliko, vendar na koncu gledalcu v mislih doni zgolj dejstvo, da visoko kotirana igralec in režiser skupaj ponudita zelo nizko ocenjeno stvaritev.
Erik, 9. 6. 2013
The Hangover Part III (2013)
Pa smo dočakali težko pričakovani tretji del franšize, ki se je v izredno kratkem času izoblikovala v enega izmed kultnih filmov (komedij) zadnjih časov. Opozarjali so nas, da bo tretji del tudi zaključek celotne avanture pijane druščine in da bo tokrat vse skupaj nekoliko mračnejše. Moja pričakovanja so prebila strop in moral sem na premiero.
ZGODBA
Ekipa prijateljev se spet združi, vendar tokrat v nekoliko drugačnih okoliščinah. Ni poroke, ni obletnic, ni ničesar zabavnega. Preprosto: Alan (Zach Galifianakis) se obnaša (spet) neprimerno, ker ne jemlje več zdravil, povrhu vsega njegov oče nepričakovano umre, tako da se vsi bližnji odločijo, da prepričajo Alana, da odide po pomoč v za to namenjeno zdravilišče. Ko pristane na pobudo t.i. intervencije, ga Phil (Bradley Cooper), Stu (Ed Helms) in Doug (Justin Bartha) pospremijo do cilja. Na poti pa jih napadejo zamaskirani kriminalci in odvedejo pred Marshalla (John Goodman), ki zahteva, da mu pomagajo najti Chowa (Ken Jeong), ker mu je ukradel (pre)veliko količino zlata. Chow je zbežal z zapora na Tajskem in volčja druščina se spet znajde v godlji – brez kakršne koli ideje, kje in kako se lotiti nevarne naloge.
Režiser Todd Phillips ('Due Date', 'The Hangover') se je potrudil ponuditi novo pripoved znotraj že vnaprej dobro poznanega okvirja. Umaknil je pojem zabave, kar je avtomatsko preklopilo dojemanje celotne avanture na resnejši nivo, vključil je zlobni lik Marshalla, dodal nekaj nepričakovanih smrti in nas ni takoj popeljal v Las Vegas. Kljub vsemu pa se je držal poznanega dramskega trikotnika Prekrokane noči, ohranil lik zmešanega Kitajca, nepredvidljive in nevarne zaplete pri doseganju cilja nesrečne družbe in, seveda, katarzični konec – pa da ne omenjam, hvala bogu, ohranjeno tradicijo post filmskega zaključka, ko ponudijo občutke z jutra po zelo hudi zabavi (če greste v kino, počakajte še nekaj trenutkov preden odidete z dvorane).
Seveda, zgoraj omenjene zadeve delujejo kot dodana vrednost k tretjem delu Hangover sage, vendar temu ni ravno tako. Komičnost je še zmeraj prisotna, vendar ne v taki meri kot smo vajeni s predhodnikov. Potek zgodbe je dodobra začrtan in rdeči niti se lepo sledi, vendar ni začutiti nikakršnega presežka znotraj prekrokane sfere, sploh pa znotraj žanra, v katerega sodi filmski izdelek. Igralska zasedba je v glavnem enaka kot v enki in dvojki, za razliko od Goodmana, ki zelo dobro izpelje vlogo zlobneža. Torej, pri vseh ostalih pričakujemo približno enako vedenje kot smo ga vajeni. Phil in Stu ne izstopata. Slednji morda nekoliko več zoprno kriči med celotnim filmom. Kar se pa tiče Alana in Chowa so se odločili, da jih potencirajo do tolikšne mere, da presežejo mero humorja in skozi celoten film gledamo dva zoprno nesramna lika.
Prisotna sta še faktorja vračanja in navezav. Prvi deluje kot prečiščenje za dosedanja slaba ravnanja, medtem kot za gledalce bolj pomoč pri sestavljanju in razumevanju zgodbe. Navezave, kot npr tista na Beatle, ki v vrsti prečkajo cesto, pa so dejansko služile kot opozorilo na razcep zelo gledalcem zelo priljubljene druščine.
'The Hangover Part III' so promovirali kot uokvirjenje zgodbe, kot konec celotne ideje (zabave). Res je zaključek, ker po taki komediji ni pametno nadaljevati. Preko likov se začuti sporočilnost filma, saj že Phil ,, ko se znajdejo v Las Vegasu, izusti: »This ends tonight.« Torej, si dovolim razmišljati, da ni toliko potreba po zaključku kot želja režiserja, da uspešni projekt reši pred propadom, pred morebitnim kolektivnim slabim spominom na ime 'Hangover'.
Saga se je tako končala. Ne bo več zabav, ne bo več popolnih izbrisov spomina. Ne bo več iskanja izgubljenih prijateljev. Hangover franšiza je lepo izkoristila moment s prikazom občutkov, ki smo jih vsi vsaj enkrat v življenju doživeli. Vse skupaj pa je spominjalo na odraščanje, tako režiserja, kot likov in same avanture. Prišli so do trenutka, ko je potrebno sprejeti dejstvo staranja in umika. Sedaj pa je čas za zrelost, ker z odraščanjem vse postaja resnejše in, ponekod, mračnejše. Vsak in vse gre svojo pot: mi z dvorane, film pa v kolektivni spomin ocenjevanja.
Erik, 7. 6. 2013
ZGODBA
Ekipa prijateljev se spet združi, vendar tokrat v nekoliko drugačnih okoliščinah. Ni poroke, ni obletnic, ni ničesar zabavnega. Preprosto: Alan (Zach Galifianakis) se obnaša (spet) neprimerno, ker ne jemlje več zdravil, povrhu vsega njegov oče nepričakovano umre, tako da se vsi bližnji odločijo, da prepričajo Alana, da odide po pomoč v za to namenjeno zdravilišče. Ko pristane na pobudo t.i. intervencije, ga Phil (Bradley Cooper), Stu (Ed Helms) in Doug (Justin Bartha) pospremijo do cilja. Na poti pa jih napadejo zamaskirani kriminalci in odvedejo pred Marshalla (John Goodman), ki zahteva, da mu pomagajo najti Chowa (Ken Jeong), ker mu je ukradel (pre)veliko količino zlata. Chow je zbežal z zapora na Tajskem in volčja druščina se spet znajde v godlji – brez kakršne koli ideje, kje in kako se lotiti nevarne naloge.
Režiser Todd Phillips ('Due Date', 'The Hangover') se je potrudil ponuditi novo pripoved znotraj že vnaprej dobro poznanega okvirja. Umaknil je pojem zabave, kar je avtomatsko preklopilo dojemanje celotne avanture na resnejši nivo, vključil je zlobni lik Marshalla, dodal nekaj nepričakovanih smrti in nas ni takoj popeljal v Las Vegas. Kljub vsemu pa se je držal poznanega dramskega trikotnika Prekrokane noči, ohranil lik zmešanega Kitajca, nepredvidljive in nevarne zaplete pri doseganju cilja nesrečne družbe in, seveda, katarzični konec – pa da ne omenjam, hvala bogu, ohranjeno tradicijo post filmskega zaključka, ko ponudijo občutke z jutra po zelo hudi zabavi (če greste v kino, počakajte še nekaj trenutkov preden odidete z dvorane).
Seveda, zgoraj omenjene zadeve delujejo kot dodana vrednost k tretjem delu Hangover sage, vendar temu ni ravno tako. Komičnost je še zmeraj prisotna, vendar ne v taki meri kot smo vajeni s predhodnikov. Potek zgodbe je dodobra začrtan in rdeči niti se lepo sledi, vendar ni začutiti nikakršnega presežka znotraj prekrokane sfere, sploh pa znotraj žanra, v katerega sodi filmski izdelek. Igralska zasedba je v glavnem enaka kot v enki in dvojki, za razliko od Goodmana, ki zelo dobro izpelje vlogo zlobneža. Torej, pri vseh ostalih pričakujemo približno enako vedenje kot smo ga vajeni. Phil in Stu ne izstopata. Slednji morda nekoliko več zoprno kriči med celotnim filmom. Kar se pa tiče Alana in Chowa so se odločili, da jih potencirajo do tolikšne mere, da presežejo mero humorja in skozi celoten film gledamo dva zoprno nesramna lika.
Prisotna sta še faktorja vračanja in navezav. Prvi deluje kot prečiščenje za dosedanja slaba ravnanja, medtem kot za gledalce bolj pomoč pri sestavljanju in razumevanju zgodbe. Navezave, kot npr tista na Beatle, ki v vrsti prečkajo cesto, pa so dejansko služile kot opozorilo na razcep zelo gledalcem zelo priljubljene druščine.
'The Hangover Part III' so promovirali kot uokvirjenje zgodbe, kot konec celotne ideje (zabave). Res je zaključek, ker po taki komediji ni pametno nadaljevati. Preko likov se začuti sporočilnost filma, saj že Phil ,, ko se znajdejo v Las Vegasu, izusti: »This ends tonight.« Torej, si dovolim razmišljati, da ni toliko potreba po zaključku kot želja režiserja, da uspešni projekt reši pred propadom, pred morebitnim kolektivnim slabim spominom na ime 'Hangover'.
Saga se je tako končala. Ne bo več zabav, ne bo več popolnih izbrisov spomina. Ne bo več iskanja izgubljenih prijateljev. Hangover franšiza je lepo izkoristila moment s prikazom občutkov, ki smo jih vsi vsaj enkrat v življenju doživeli. Vse skupaj pa je spominjalo na odraščanje, tako režiserja, kot likov in same avanture. Prišli so do trenutka, ko je potrebno sprejeti dejstvo staranja in umika. Sedaj pa je čas za zrelost, ker z odraščanjem vse postaja resnejše in, ponekod, mračnejše. Vsak in vse gre svojo pot: mi z dvorane, film pa v kolektivni spomin ocenjevanja.
Erik, 7. 6. 2013
Furious 6 (2013)
Pa smo priča še eni prigodi 'družine' hitrih in drznih. Kar šesta je po vrsti. In tudi tokrat je zgodba napeta in na plečih nosijo usodo milijonov ljudi. Toda sedaj so upokojeni. Odmaknili so se, ker so še zmeraj kriminalci. Kaj bi torej lahko spravilo družino kriminalcev, da spet stopi skupaj in se odloči reševati svet?
ZGODBA
'Fast & Furious 6' nas popelje v nadaljevanje po predhodni dogodivščini drveče franšize. Vsi člani ekipe hitrih in drznih so šli svojo pot in uživajo v nabranih izkupičkih ter se skrivajo pred roko pravice. Vse dokler se ne pojavi manijak Shaw (Luke Evans), ki se prikaže kot grožnja svetu. Hobbs (Dwayne Johnson) nemudoma ugotovi, da 'ta pravi' za tovrstno delo so člani poskrite zasedbe neustrašnih voznikov. Toretto (Vin Diesel) in njegovi prijatelji pristanejo na prošnjo Hobbsa, da se združijo v misiji zoper nevarnega Shawa, vendar v ozadju dejansko tiči večja nagrada družino dirkačev kot samo rešitev sveta in izbris njihovih kriminalnih preteklosti.
AAAHHH…
Priznamo si lahko, da je franšiza Fast & Furious spektakel na štirih kolesih v neznosnih razmerah z najbolj 'nepredvidljivimi' zaključki, kjer je potrebno vključiti privlačna dekleta, mišičaste voznike in najboljše izvenkategorne avtomobile, pa da ne pozabimo na veliko eksplozij in uničenih vozil. To pa je tudi vse. Režiser je spet Justin Lin ('Fast Five', 'Fast & Furious'), ki vleče serijo hitrih in drznih že od verzije v Tokiu in ne ponudi ničesar novega. Igralska zasedba (Walker, Rodriguez, Ludacris in ostali) tudi ne ponudi ničesar pretirano inovativnega, kar pa tudi ne moremo pričakovat z njihove strani. Hkrati pa je slednja skorajda nespremenjena, za razliko od zlobnega lika. Dejansko bi lahko preimenovali franšizo v 'Toretto's cars and friends' in bi nosilo več smisla.
NEDOJEMANJE SPOROČILNOSTI
Jasno je, da gre za hitre (in izjemne) avtomobile ter drzne voznike, vendar ne dojemam sporočila o edinem možnem načinu reševanja sveta zgolj v izredno dodelanem vozilu. Skozi celoten film nas prepričujejo, da samo zelo dobro vozilo pripelje do želenega cilja: pa naj bo to reševanje sveta, spolni užitek, premagovanje tanka, itn. Morda pa je prisoten vpliv t.i. doseganja ameriških sanj, ali kapitalistično-potrošniških tendenc – kdo bi vedel … So pa bili trenutki, ko sem bil prepričan, da se bodo avti pretvorili v transformerje, vendar Michael Bay, hvala bogu, ni nikjer zraven…je pa Vin Diesel ponovno v vlogi producenta, kar zelo veliko pove o filmu.
'Fast & Furious 6' je ustvarjen za širšo zabavno filmsko industrijo, ki pa za gledalca, ki želi več zgodbe ali pomenljivega dialoga ni pravi recept. Raje se peljite naokoli z vašim jeklenim konjičkom, pa če samo do najbližje trgovine po vsakdanji kruh – več boste odnesli.
Pa še nekaj za oboževalce franšize: Naslednje leto se obeta sedmi del, v katerem pa bo med glavnimi zvezdami tudi Jason Statham – več avtov in več pesti.
Erik, 30.5. 2013
ZGODBA
'Fast & Furious 6' nas popelje v nadaljevanje po predhodni dogodivščini drveče franšize. Vsi člani ekipe hitrih in drznih so šli svojo pot in uživajo v nabranih izkupičkih ter se skrivajo pred roko pravice. Vse dokler se ne pojavi manijak Shaw (Luke Evans), ki se prikaže kot grožnja svetu. Hobbs (Dwayne Johnson) nemudoma ugotovi, da 'ta pravi' za tovrstno delo so člani poskrite zasedbe neustrašnih voznikov. Toretto (Vin Diesel) in njegovi prijatelji pristanejo na prošnjo Hobbsa, da se združijo v misiji zoper nevarnega Shawa, vendar v ozadju dejansko tiči večja nagrada družino dirkačev kot samo rešitev sveta in izbris njihovih kriminalnih preteklosti.
AAAHHH…
Priznamo si lahko, da je franšiza Fast & Furious spektakel na štirih kolesih v neznosnih razmerah z najbolj 'nepredvidljivimi' zaključki, kjer je potrebno vključiti privlačna dekleta, mišičaste voznike in najboljše izvenkategorne avtomobile, pa da ne pozabimo na veliko eksplozij in uničenih vozil. To pa je tudi vse. Režiser je spet Justin Lin ('Fast Five', 'Fast & Furious'), ki vleče serijo hitrih in drznih že od verzije v Tokiu in ne ponudi ničesar novega. Igralska zasedba (Walker, Rodriguez, Ludacris in ostali) tudi ne ponudi ničesar pretirano inovativnega, kar pa tudi ne moremo pričakovat z njihove strani. Hkrati pa je slednja skorajda nespremenjena, za razliko od zlobnega lika. Dejansko bi lahko preimenovali franšizo v 'Toretto's cars and friends' in bi nosilo več smisla.
NEDOJEMANJE SPOROČILNOSTI
Jasno je, da gre za hitre (in izjemne) avtomobile ter drzne voznike, vendar ne dojemam sporočila o edinem možnem načinu reševanja sveta zgolj v izredno dodelanem vozilu. Skozi celoten film nas prepričujejo, da samo zelo dobro vozilo pripelje do želenega cilja: pa naj bo to reševanje sveta, spolni užitek, premagovanje tanka, itn. Morda pa je prisoten vpliv t.i. doseganja ameriških sanj, ali kapitalistično-potrošniških tendenc – kdo bi vedel … So pa bili trenutki, ko sem bil prepričan, da se bodo avti pretvorili v transformerje, vendar Michael Bay, hvala bogu, ni nikjer zraven…je pa Vin Diesel ponovno v vlogi producenta, kar zelo veliko pove o filmu.
'Fast & Furious 6' je ustvarjen za širšo zabavno filmsko industrijo, ki pa za gledalca, ki želi več zgodbe ali pomenljivega dialoga ni pravi recept. Raje se peljite naokoli z vašim jeklenim konjičkom, pa če samo do najbližje trgovine po vsakdanji kruh – več boste odnesli.
Pa še nekaj za oboževalce franšize: Naslednje leto se obeta sedmi del, v katerem pa bo med glavnimi zvezdami tudi Jason Statham – več avtov in več pesti.
Erik, 30.5. 2013
The Host (2013)
Naš planet je dragocen. Naš planet nam je dragocen, vendar se tega premalo zavedamo. Premalo se tudi zavedamo, kako ni samoumevna svoboda in edinstvenost, ki ju nosi (teoretično) vsak Zemljan. Premalokrat pomislimo, kako bi bilo, če ne bi imeli, kar imamo. Po drugi strani pa: zakaj bi?
ZGODBA
Postavljeni smo v prihodnost in Zemljo je (ponovno) zasedla tuja vrsta. V tem primeru gre za 'pacifistično' in v red usmerjeno vesoljsko populacijo, ki preko procesa 'infiltracije' v človeško telo prevzema vsa bitja na našem svetu z ohranitvijo človeške podobe. Obstajajo pa (seveda) 'preživeli', ki so se skrili in se trudijo ohraniti čistost človeške vrste. Melanie (Saoirse Ronan) je ena izmed upornikov, ki pa jo vesoljci ujamejo in spreobrnejo ter uporabijo za pridobitev informacij o skrivni lokaciji preživelih ljudi. Upoštevali pa niso možnost upiranja človeške duše/uma v lastnem telesu zoper tujca. Za Melanie oziroma t.i. tujca se prične trdovratna zgodba z dobesedno razklano osebnostjo.
ZNANSTVENA FANTASTIKA ali TWILIGHT
Andrew Niccol ('Lord of War', 'Gattaca') je režiser in scenarist filma 'The Host' (2013). Ponudil je kar nekaj dobrih družbeno kritičnih filmov, predvsem v žanru znanstvene fantastike, prežetih z dobro mero družbene kritičnosti, željo po brisanju razredne stratifikacije, možnostjo družbenega vzpenjanja, enakopravnostjo in sanjavim doseganjem nedosegljivih ciljev glavnih junakov. Vedno z dobro mero okusa. Tokrat pa je nekoliko zašel. Ni ravno jasno, kaj je želel v svojem zadnjem filmu povedati, saj vse kritike preko futurističnih zgodb invazij so nekoliko izpete, dialogi so precej predvidljivi in osnovni, osredotoča se prekomerno na shizofrenično podobo glavne junakinje in velikokrat se v filmu izgubimo v ljubezenskih zgodbicah, ki bi jih z lahkoto izločili. Slednje me je spomnilo na aktualno najstniško-vampirsko trilogijo 'Somrak' – preveliko posladkanega, nepotrebnega in skorajda nelogičnega.
Med gledanjem 'The Host' sem občutil željo režiserja, da (morebiti) želi približati film (in idejo v ozadju) mladi najstniški populaciji, ki bo nosila breme sveta v nekaj letih, vendar namen in izvedba se nista obnesli, ali vsaj nista dosegli želeni cilj. Pri nedoseganju ciljev je potrebno tudi opozoriti na igralsko zasedbo, ki ne prepriča. Svetla točka med igralci je zgolj William Hurt ('Into the Wild', 'Dark City'), ki pa s svojo stransko vlogo le malenkostno popravi vzdušje in povrne kredibilnost filmu, vendar so ti trenutku maloštevilni.
'The Host' je (še en) znanstveno-fantastični film v zadnjih letih, ki opozarja na strah človeštva pred neznanim, pred tujci, ki so dejansko med nami, kar pa je vsem že dovolj jasno in kar je bilo že velikokrat predstavljeno. Film je bil tako podoben neki 'twilight' romanci, da si dejansko čakal na pojav zlobnežev ali kakršenkoli boj do smrti.
Film je bliže slabi verziji 'Čakajoč Godota' v 'twilight' preobleki, kot pa znanstveno-fantastični kriminalni drami s katarzičnim koncem in globokim ter pomembnim sporočilom občinstvu.
Erik, 4. 5. 2013
ZGODBA
Postavljeni smo v prihodnost in Zemljo je (ponovno) zasedla tuja vrsta. V tem primeru gre za 'pacifistično' in v red usmerjeno vesoljsko populacijo, ki preko procesa 'infiltracije' v človeško telo prevzema vsa bitja na našem svetu z ohranitvijo človeške podobe. Obstajajo pa (seveda) 'preživeli', ki so se skrili in se trudijo ohraniti čistost človeške vrste. Melanie (Saoirse Ronan) je ena izmed upornikov, ki pa jo vesoljci ujamejo in spreobrnejo ter uporabijo za pridobitev informacij o skrivni lokaciji preživelih ljudi. Upoštevali pa niso možnost upiranja človeške duše/uma v lastnem telesu zoper tujca. Za Melanie oziroma t.i. tujca se prične trdovratna zgodba z dobesedno razklano osebnostjo.
ZNANSTVENA FANTASTIKA ali TWILIGHT
Andrew Niccol ('Lord of War', 'Gattaca') je režiser in scenarist filma 'The Host' (2013). Ponudil je kar nekaj dobrih družbeno kritičnih filmov, predvsem v žanru znanstvene fantastike, prežetih z dobro mero družbene kritičnosti, željo po brisanju razredne stratifikacije, možnostjo družbenega vzpenjanja, enakopravnostjo in sanjavim doseganjem nedosegljivih ciljev glavnih junakov. Vedno z dobro mero okusa. Tokrat pa je nekoliko zašel. Ni ravno jasno, kaj je želel v svojem zadnjem filmu povedati, saj vse kritike preko futurističnih zgodb invazij so nekoliko izpete, dialogi so precej predvidljivi in osnovni, osredotoča se prekomerno na shizofrenično podobo glavne junakinje in velikokrat se v filmu izgubimo v ljubezenskih zgodbicah, ki bi jih z lahkoto izločili. Slednje me je spomnilo na aktualno najstniško-vampirsko trilogijo 'Somrak' – preveliko posladkanega, nepotrebnega in skorajda nelogičnega.
Med gledanjem 'The Host' sem občutil željo režiserja, da (morebiti) želi približati film (in idejo v ozadju) mladi najstniški populaciji, ki bo nosila breme sveta v nekaj letih, vendar namen in izvedba se nista obnesli, ali vsaj nista dosegli želeni cilj. Pri nedoseganju ciljev je potrebno tudi opozoriti na igralsko zasedbo, ki ne prepriča. Svetla točka med igralci je zgolj William Hurt ('Into the Wild', 'Dark City'), ki pa s svojo stransko vlogo le malenkostno popravi vzdušje in povrne kredibilnost filmu, vendar so ti trenutku maloštevilni.
'The Host' je (še en) znanstveno-fantastični film v zadnjih letih, ki opozarja na strah človeštva pred neznanim, pred tujci, ki so dejansko med nami, kar pa je vsem že dovolj jasno in kar je bilo že velikokrat predstavljeno. Film je bil tako podoben neki 'twilight' romanci, da si dejansko čakal na pojav zlobnežev ali kakršenkoli boj do smrti.
Film je bliže slabi verziji 'Čakajoč Godota' v 'twilight' preobleki, kot pa znanstveno-fantastični kriminalni drami s katarzičnim koncem in globokim ter pomembnim sporočilom občinstvu.
Erik, 4. 5. 2013
Zambezia (2012)
Dolgo časa nismo predstavili animiranega filma, četudi se jih je nekaj zvrstilo v zadnjem času. Začutil sem željo, da spet pogledam nekaj sproščujočega, da bi se lahko 'spočil' in se počutil (spet) otroka, vendar sem se nekoliko zmotil.
ZGODBA
Zgodba se odvija na robu veličastnih Viktorijinih slapov v Afriki, v ptičjem mestu z imenom "Zambezia". Tam se znajde glavni lik Kai (Jeremy Suarez) - naivni, vendar iskrivi mladi sokol, ker bi rad spoznal svet izven puščavskega območja, kjer živi s svojim z varnostjo obsedenim očetom, Tendaiem (Samuel L. Jackson). Česar se pa ne zaveda, so (življenjske) skrivnosti in nevarnosti, ki jih bo spoznal med bivanjem v mestu.
POZITIVNO
Animirani izdelek prestavi pojem družbe v živalski svet, s poudarkom na ptičjem mestu, ki naj bi delovalo demokratično, enakopravno in umirjeno. Liki so prikupni, do neke mere (skušajo biti) zabavni) in izbor izposojenih glasov zasluži pohvalo. Fotografija, pejsaži in digitalna tehnologija so drugačni od običajnih Pixar ali Dreamworks produkcij, kar dejansko gledalca še toliko bolj pritegne, hkrati pa odmakne od že skorajda 'indoktrinirane' podobe animiranega v filmski produkciji. Pa končno smo dobili animirani film južnoafriške produkcije, ki dokazuje, da se produkcija na afriški celini povečuje in širi.
NE RAVNO POZITIVNO
Vzgojno-moralna usmeritev je morda za mlado občinstvo primerna, vendar za običajnega gledalca že zelo izpeta: podeželski fant, ki se napoti v mesto, kjer dejansko najde vse življenjske odgovore, doseže uspeh in postane del elitne kaste – žal, ni več aktualno. Morda pa je le zahodna družba že preveč odvrnila sanje?. Pa še veliko indirektnih, a kar nazornih problematik je izpostavljenih v filmu: poudarjanje razlik med družbenimi razredi (v primeru Zambezie med 'zgornjim' in 'spodnjim' prebivalstvom - zgoraj ptiči, spodaj pa hladnokrvni plazilci); 'strah' višjega sloja pred nižjim (v filmu nevarnost predstavljajo plazilci), ker so drugačni, neprilagojeni, neprimerni in nevarni; izpostavljanje ekskluzivnosti mestnega življenja, ki naj bi nudilo udobje in varnost v primerjavi s podeželskim neprijaznim področjem, itd. Spomnil sem se na predhodni južnoafriški filmski izdelek 'District 9' (2009) in ugotovil, da oba izdelka sta želela preko žanrskih filmov izpostaviti močne problematike (južno)afriške družbe, vendar le slednjemu je uspelo. 'Zambezia' zaide in ni ravno jasno, ali se osredotoča na problematiko razlik, ali na nerazvitost podeželja, morda na poudarjanje urbanega razvoja afriških dežel - zgubijo se na poti.
Film je najbrž gledljiv za mlajše prebivalstvo, vendar za odrasle bo zgolj nujna obveznost do izpolnjevanja otroške želje. Razmišljal sem, da bi morda lik starejšega sokola, ki mu posodi glas Samuel L. Jackson ('Django Unchained', 'Meeting Evil'), blestel, če bi film režiral Tarantino.
'Zambezia' bo pristala v slovenske kinematografe v četrtek, 18. aprila, 2013.
Erik, 18. 4. 2013
ZGODBA
Zgodba se odvija na robu veličastnih Viktorijinih slapov v Afriki, v ptičjem mestu z imenom "Zambezia". Tam se znajde glavni lik Kai (Jeremy Suarez) - naivni, vendar iskrivi mladi sokol, ker bi rad spoznal svet izven puščavskega območja, kjer živi s svojim z varnostjo obsedenim očetom, Tendaiem (Samuel L. Jackson). Česar se pa ne zaveda, so (življenjske) skrivnosti in nevarnosti, ki jih bo spoznal med bivanjem v mestu.
POZITIVNO
Animirani izdelek prestavi pojem družbe v živalski svet, s poudarkom na ptičjem mestu, ki naj bi delovalo demokratično, enakopravno in umirjeno. Liki so prikupni, do neke mere (skušajo biti) zabavni) in izbor izposojenih glasov zasluži pohvalo. Fotografija, pejsaži in digitalna tehnologija so drugačni od običajnih Pixar ali Dreamworks produkcij, kar dejansko gledalca še toliko bolj pritegne, hkrati pa odmakne od že skorajda 'indoktrinirane' podobe animiranega v filmski produkciji. Pa končno smo dobili animirani film južnoafriške produkcije, ki dokazuje, da se produkcija na afriški celini povečuje in širi.
NE RAVNO POZITIVNO
Vzgojno-moralna usmeritev je morda za mlado občinstvo primerna, vendar za običajnega gledalca že zelo izpeta: podeželski fant, ki se napoti v mesto, kjer dejansko najde vse življenjske odgovore, doseže uspeh in postane del elitne kaste – žal, ni več aktualno. Morda pa je le zahodna družba že preveč odvrnila sanje?. Pa še veliko indirektnih, a kar nazornih problematik je izpostavljenih v filmu: poudarjanje razlik med družbenimi razredi (v primeru Zambezie med 'zgornjim' in 'spodnjim' prebivalstvom - zgoraj ptiči, spodaj pa hladnokrvni plazilci); 'strah' višjega sloja pred nižjim (v filmu nevarnost predstavljajo plazilci), ker so drugačni, neprilagojeni, neprimerni in nevarni; izpostavljanje ekskluzivnosti mestnega življenja, ki naj bi nudilo udobje in varnost v primerjavi s podeželskim neprijaznim področjem, itd. Spomnil sem se na predhodni južnoafriški filmski izdelek 'District 9' (2009) in ugotovil, da oba izdelka sta želela preko žanrskih filmov izpostaviti močne problematike (južno)afriške družbe, vendar le slednjemu je uspelo. 'Zambezia' zaide in ni ravno jasno, ali se osredotoča na problematiko razlik, ali na nerazvitost podeželja, morda na poudarjanje urbanega razvoja afriških dežel - zgubijo se na poti.
Film je najbrž gledljiv za mlajše prebivalstvo, vendar za odrasle bo zgolj nujna obveznost do izpolnjevanja otroške želje. Razmišljal sem, da bi morda lik starejšega sokola, ki mu posodi glas Samuel L. Jackson ('Django Unchained', 'Meeting Evil'), blestel, če bi film režiral Tarantino.
'Zambezia' bo pristala v slovenske kinematografe v četrtek, 18. aprila, 2013.
Erik, 18. 4. 2013
Hyde Park on Hudson (2012)
Priča smo še eni ameriški drami (pred katero bi lahko postavili predznak ali romantična ali komična, saj ne bi spremenilo ničesar), ki obljublja veliko in želi opozoriti, da tudi Američani zmorejo posneti globlje filme o njihovih zgodovinskih ikonah, vendar ostanemo preprosto ravnodušni.
Celoten film je osredotočen okoli obiska kraljice Elizabete (Olivia Colman) in njenega soproga, kralja Georga VI (Sam West), k takratnemu ameriškemu predsedniku Franklinu Delanu Rooseveltu (Bill Murray) tik pred izbruhom druge svetovne vojne, da bi Velika Britanija pridobila ZDA na svojo stran v boju. Predstavljena t.i. središčna zgodba pa je dejansko okvir okrog glavne tematike, ki pa je prikaz intimnejšega odnosa, ki ga je ameriški predsednik gojil s svojo daljno sestrično Daisy (Laura Linney).
Američani so se želeli pokazati, da znajo posneti biografske drame. Še neameriškega režiserja Rogerja Michella ('Venus', 'Notting Hill') so vpoklicali, da ustvari ameriški 'The King's Speech' (2010). Seveda, mu ne uspe. Edini približek je zgolj prisotnost enakega lika britanskega kralja, ki pa na tem mestu si ne bi upali primerjati s takratno Firthovo izjemno upodobitvijo jecljajočega kralja. Biografska drama ali romantična komedija ali komična drama ali melanholična ljubezenska zgodba ali vpogled v predvojno dogajanje ali kakorkoli bi že lahko žanrsko poimenovali film pripelje do slepe ulice, ko ne vemo več, kaj je dejansko tisto poglavitno v filmu. Ali Roosevelt ali njegova posebna avantura ali obisk…?
Bill Murray ('Ghostbusers', 'Groundhog Day') je tisti igralec, ki ga v filmu čakamo, ki nasmeje, ki šokira, ki vodi potek filma, ki je (ponekod) tudi film, ki prepriča…tokrat pa sledimo samo njegovemu poskusu igranja vloge enega izmed pomembnejših ameriških predsednikov. Najbrž je Murray mišljen kot tista dodana vrednost, ki pa je, žal, film z njim ne doseže.
Film morda seže tam, kjer ne bi pričakovali, ali pa bi si morda želeli – saj vemo malo o privatnih zadevah (ameriških ) predsednikov. Navkljub 'pikantnemu' predlogu se pa film objestno odmika od prvotne (neznane) usmeritve, poskušanju doseganja nezastavljenega in ponujanju svoje biografsko-epske drame o vodji. 'Groundhog Day' brez ponavljanja, brez katarze in brez (vsaj za nekaj let) možnosti popravnega izpita.
Erik, 22. 3. 2013
Celoten film je osredotočen okoli obiska kraljice Elizabete (Olivia Colman) in njenega soproga, kralja Georga VI (Sam West), k takratnemu ameriškemu predsedniku Franklinu Delanu Rooseveltu (Bill Murray) tik pred izbruhom druge svetovne vojne, da bi Velika Britanija pridobila ZDA na svojo stran v boju. Predstavljena t.i. središčna zgodba pa je dejansko okvir okrog glavne tematike, ki pa je prikaz intimnejšega odnosa, ki ga je ameriški predsednik gojil s svojo daljno sestrično Daisy (Laura Linney).
Američani so se želeli pokazati, da znajo posneti biografske drame. Še neameriškega režiserja Rogerja Michella ('Venus', 'Notting Hill') so vpoklicali, da ustvari ameriški 'The King's Speech' (2010). Seveda, mu ne uspe. Edini približek je zgolj prisotnost enakega lika britanskega kralja, ki pa na tem mestu si ne bi upali primerjati s takratno Firthovo izjemno upodobitvijo jecljajočega kralja. Biografska drama ali romantična komedija ali komična drama ali melanholična ljubezenska zgodba ali vpogled v predvojno dogajanje ali kakorkoli bi že lahko žanrsko poimenovali film pripelje do slepe ulice, ko ne vemo več, kaj je dejansko tisto poglavitno v filmu. Ali Roosevelt ali njegova posebna avantura ali obisk…?
Bill Murray ('Ghostbusers', 'Groundhog Day') je tisti igralec, ki ga v filmu čakamo, ki nasmeje, ki šokira, ki vodi potek filma, ki je (ponekod) tudi film, ki prepriča…tokrat pa sledimo samo njegovemu poskusu igranja vloge enega izmed pomembnejših ameriških predsednikov. Najbrž je Murray mišljen kot tista dodana vrednost, ki pa je, žal, film z njim ne doseže.
Film morda seže tam, kjer ne bi pričakovali, ali pa bi si morda želeli – saj vemo malo o privatnih zadevah (ameriških ) predsednikov. Navkljub 'pikantnemu' predlogu se pa film objestno odmika od prvotne (neznane) usmeritve, poskušanju doseganja nezastavljenega in ponujanju svoje biografsko-epske drame o vodji. 'Groundhog Day' brez ponavljanja, brez katarze in brez (vsaj za nekaj let) možnosti popravnega izpita.
Erik, 22. 3. 2013
Broken City (2013)
Politične igrice. Njihov vpliv seže do kosti družbe. Igrice so večplastne, različnih razsežnosti in, predvsem, z drugačnimi oblikami protiudarništva. Ni šale in ni nevtralnosti, ker tudi v takšni 'bitki' se je potrebno opredeliti. Vmesne poti ni. Nevtralni nasrkajo.
'Broken City' (2013) je kriminalna drama o, ne ravno legalnem, ozadju delovanja newyorškega župana Hostetlerja (Russell Crowe) v obdobju tik pred lokalnimi volitvami. New York je država v malem in tekmovanje za županov stolček je zelo težka, nevarna in podla igra. Hostetler se tega popolnoma zaveda in ker sluti, da ga morda žena vara, kar bi lahko vplivalo na njegov ugled, posledično tudi na izid volitev, najame privatnega detektiva (in dolžnika) Billyja Taggarta (Mark Wahlberg), bivšega policaja, da razišče okoliščine morebitnega varanja. Taggart pa se ne zaveda, da ga je župan vključil v zelo komplicirano igro maščevanja in makiavelističnega upravičevanja sredstev za doseganje cilja.
Russell Crowe ('Robin Hood', 'A Beautiful Mind') dokazuje svojo umeščenost med uveljavljene hollywoodske zvezde, saj dejansko nima težav odigrati tudi vloge zlobneža, če je potrebno. Mark Wahlberg ('Ted', 'The Fighter')pa ne ponudi nič kaj pretiranega – spet je v vlogi težkega in nadutega pozitivnega prestopnika, s težko preteklostjo in željo po moralni katarzi (besede 'katarza' po navadi njegovi liki ne znajo niti črkovati). Allen Hughes ('Book of Eli', 'New York, I Love You') pa ne sodi med ravno eminentna imena, da bi ga lahko takoj prepoznali. Kljub vsemu pa je občinstvu v preteklosti ponudil dva odkrito pozitivna celovečerca, 'Book of Eli' (2010) in 'From Hell' (2001). Njegov namen je bil, najbrž, s filmom zgolj izpostaviti in poudariti skorumpiranost politike (tudi na lokalnem nivoju, četudi New York je daleč od 'lokalnega'), ker film ne sodi ravno med presežke kriminalk v letu 2013.
Morda bo/je film zanimiv za slovensko občinstvo, ker smo sedaj v zelo pereči fazi iskanja in dokazovanja korupcije, predvsem v visokih rangih politike. New York šteje več prebivalcev kot Slovenija, tako da bi se spet težko primerjali (sploh z umori političnih nasprotnikov). Ne glede na nezmožnost primerjave je situacija zelo podobna tisti na naših predhodnih parlamentarnih volitvah: metanje polen pod noge, laži, spreobračanja, podkupovanja, obtožbe, kandidati v postopkih, sporno delovanje v zakulisju, itn. Tukaj se lahko film poveže z našo situacijo.
Je pa 'Broken City' še en ameriški'poučni dokumentarec' o moralnosti, pravičnosti in zmagi dobrega nad zlim. Tokrat so zadevo posodobili, jo preselili v največje mesto na svetu, da bi dokazali, da tudi najboljši se lahko znajdejo z nevarnimi ljudmi na oblasti. Župan Hustetler je prispodoba kapitalizma, Taggart pa ameriškega prebivalstva (ali celo svetovnega) – en brez drugega ne moreta obstajati, sobivanje pa pomeni zgolj hiranje slednjega. Kaj smo torej razumeli?
Erik, 7. 3. 2013
'Broken City' (2013) je kriminalna drama o, ne ravno legalnem, ozadju delovanja newyorškega župana Hostetlerja (Russell Crowe) v obdobju tik pred lokalnimi volitvami. New York je država v malem in tekmovanje za županov stolček je zelo težka, nevarna in podla igra. Hostetler se tega popolnoma zaveda in ker sluti, da ga morda žena vara, kar bi lahko vplivalo na njegov ugled, posledično tudi na izid volitev, najame privatnega detektiva (in dolžnika) Billyja Taggarta (Mark Wahlberg), bivšega policaja, da razišče okoliščine morebitnega varanja. Taggart pa se ne zaveda, da ga je župan vključil v zelo komplicirano igro maščevanja in makiavelističnega upravičevanja sredstev za doseganje cilja.
Russell Crowe ('Robin Hood', 'A Beautiful Mind') dokazuje svojo umeščenost med uveljavljene hollywoodske zvezde, saj dejansko nima težav odigrati tudi vloge zlobneža, če je potrebno. Mark Wahlberg ('Ted', 'The Fighter')pa ne ponudi nič kaj pretiranega – spet je v vlogi težkega in nadutega pozitivnega prestopnika, s težko preteklostjo in željo po moralni katarzi (besede 'katarza' po navadi njegovi liki ne znajo niti črkovati). Allen Hughes ('Book of Eli', 'New York, I Love You') pa ne sodi med ravno eminentna imena, da bi ga lahko takoj prepoznali. Kljub vsemu pa je občinstvu v preteklosti ponudil dva odkrito pozitivna celovečerca, 'Book of Eli' (2010) in 'From Hell' (2001). Njegov namen je bil, najbrž, s filmom zgolj izpostaviti in poudariti skorumpiranost politike (tudi na lokalnem nivoju, četudi New York je daleč od 'lokalnega'), ker film ne sodi ravno med presežke kriminalk v letu 2013.
Morda bo/je film zanimiv za slovensko občinstvo, ker smo sedaj v zelo pereči fazi iskanja in dokazovanja korupcije, predvsem v visokih rangih politike. New York šteje več prebivalcev kot Slovenija, tako da bi se spet težko primerjali (sploh z umori političnih nasprotnikov). Ne glede na nezmožnost primerjave je situacija zelo podobna tisti na naših predhodnih parlamentarnih volitvah: metanje polen pod noge, laži, spreobračanja, podkupovanja, obtožbe, kandidati v postopkih, sporno delovanje v zakulisju, itn. Tukaj se lahko film poveže z našo situacijo.
Je pa 'Broken City' še en ameriški'poučni dokumentarec' o moralnosti, pravičnosti in zmagi dobrega nad zlim. Tokrat so zadevo posodobili, jo preselili v največje mesto na svetu, da bi dokazali, da tudi najboljši se lahko znajdejo z nevarnimi ljudmi na oblasti. Župan Hustetler je prispodoba kapitalizma, Taggart pa ameriškega prebivalstva (ali celo svetovnega) – en brez drugega ne moreta obstajati, sobivanje pa pomeni zgolj hiranje slednjega. Kaj smo torej razumeli?
Erik, 7. 3. 2013
Gangster Squad (2013)
Zgodba je postavljena v pozna štirideseta (morda tudi zgodnja petdeseta) leta prejšnjega stoletja v mesto Los Angeles. Vojne je konec in želja po napredku je zelo prisotna. Mickey Cohen (Sean Penn) je kriminalec, ki se trudi izpolnjevati željo napredka, vendar na hitrejši in nekoliko manj legalni način. Z leti pa se njegova moč in vpliv večata v mestu, z njima pa kriminal in korupcija. Mesto je zastrupljeno in policija je podkupljena. Šef policije Parker (Nick Nolte) se po dolgem razmišljanju odloči, da bo zbral skupaj (skrivnostno) ekipo, ki bo pričela s čiščenjem ulic in podiranjem Cohenovega imperija. Glavni policaj, zadolžen za skupino je John O'Mara (Josh Brolin), ki najde še zadnje modre angele pripravljene žrtvovati svoje življenje za odrešitev skoraj že izgubljenega mesta.
'Gangster Squad' je še en retro-akcijski film, ki je preoblečen v gangsterski žanr. Filmu še pomaga dejstvo, da se opira na resnične dogodke, vendar po primerjavi prave in prirejene zgodbe ugotovimo, da je filmska zgodba zelo prirejena občinstvu ter oddaljena od resničnih dogodkov. Ruben Fleischer ('Zombieland', '30 Minutes or Less') je akcijo v filmu popeljal do vrhunskosti z uporabo specialnih efektov in menjavo kadrov med scenami streljanja, vendar slednjega je bilo (nekoliko) preveč. Režiser ni nov in je izkušen, saj je predhodno ponudil dva (gledano za žanr komedije) zelo dobra izdelka, vendar je hkrati dokazal, da se gangsterskih filmov morajo lotiti režiserji z izkušnjami, ali pa z italijanskim priimkom J
Zadnjih nekaj let je postal hollywoodski trend napolniti filme z dolgim seznamom zvezd; ne zgolj tremi, ali štirimi, morda petimi – ne! Še več znanih imen je potrebno postaviti na seznam. Pa na kakovost nihče ne pomisli. In tovrstnih filmov, ki preko igralske zasedbe naj bi obljubljali izjemnost (vendar razočarajo), je bilo v zadnjih letih ogromno , kot na primer 'Haywire', 'Contagion', ipd. Kljub vsemu pa Sean Penn ('Milk', 'Dead Man Walking') izpelje svojo vlogo zlobneža fenomenalno. Na določene trenutke tudi strašljivo.
Celotna zasedba 'dobrih' policajev pa vendarle ne izstopa toliko kot bi lahko pričakovali. Bi pa izpostavil Josha Brolina ('No Country for Old Men', 'Men in Black 3'), ki s svojim grobim, a vedno pozitivnim, nastopom dokazuje svojo umeščenost med glavnimi zvezdami filmske sfere. Osredotočil bi se tudi na zadnji dvoboj v filmu med Brolinom in Pennom, kjer, seveda, policaj premaga kriminalca, ki ponazarja, na zelo metaforičen način, zamenjavo – Brolin je nov up, nov obraz in novi 'good guy', ki že poznanega in vedno bolj v režiserskih vodah vpetega Penna nadomešča v Hollywoodu.
Gangsterji so surovi zločinci do nasprotnikov in nezanesljivih ljudi, so družina in imajo pravila. Cohen je samo še ena nevzdržna prispodoba neoliberalnega mimoidočega povzpetnika, za katerega se že v začetku ve, da ne bo trajal dolgo (v zgodbi). Take like v žanrskih filmih ne rabimo (več). Najbolj pa udarja ven iz filma ameriška zgodba o makiavelističnem lovu in kaznovanju zlega, da si lahko nemočna skupnost zagotovi težko pričakovan, a nikoli zahtevan mir v soseski. Občuteni vpliv katoliške čistke grešnikov je nepotreben in prekomerno evidenten, kar v filmu izniči bistveno vlogo prikazovanja fenomena boja zoper organiziran kriminal.
Film je gledljiv, vendar primanjkuje nekaj bistvenih elementov, da bi lahko sodil med pomembnejše filme leta 2013. Akcije ne primanjkuje, koherenca je prilagojena zaključnemu izdelku in v finalu začutiš manko.
Erik, 2. 2. 2013
'Gangster Squad' je še en retro-akcijski film, ki je preoblečen v gangsterski žanr. Filmu še pomaga dejstvo, da se opira na resnične dogodke, vendar po primerjavi prave in prirejene zgodbe ugotovimo, da je filmska zgodba zelo prirejena občinstvu ter oddaljena od resničnih dogodkov. Ruben Fleischer ('Zombieland', '30 Minutes or Less') je akcijo v filmu popeljal do vrhunskosti z uporabo specialnih efektov in menjavo kadrov med scenami streljanja, vendar slednjega je bilo (nekoliko) preveč. Režiser ni nov in je izkušen, saj je predhodno ponudil dva (gledano za žanr komedije) zelo dobra izdelka, vendar je hkrati dokazal, da se gangsterskih filmov morajo lotiti režiserji z izkušnjami, ali pa z italijanskim priimkom J
Zadnjih nekaj let je postal hollywoodski trend napolniti filme z dolgim seznamom zvezd; ne zgolj tremi, ali štirimi, morda petimi – ne! Še več znanih imen je potrebno postaviti na seznam. Pa na kakovost nihče ne pomisli. In tovrstnih filmov, ki preko igralske zasedbe naj bi obljubljali izjemnost (vendar razočarajo), je bilo v zadnjih letih ogromno , kot na primer 'Haywire', 'Contagion', ipd. Kljub vsemu pa Sean Penn ('Milk', 'Dead Man Walking') izpelje svojo vlogo zlobneža fenomenalno. Na določene trenutke tudi strašljivo.
Celotna zasedba 'dobrih' policajev pa vendarle ne izstopa toliko kot bi lahko pričakovali. Bi pa izpostavil Josha Brolina ('No Country for Old Men', 'Men in Black 3'), ki s svojim grobim, a vedno pozitivnim, nastopom dokazuje svojo umeščenost med glavnimi zvezdami filmske sfere. Osredotočil bi se tudi na zadnji dvoboj v filmu med Brolinom in Pennom, kjer, seveda, policaj premaga kriminalca, ki ponazarja, na zelo metaforičen način, zamenjavo – Brolin je nov up, nov obraz in novi 'good guy', ki že poznanega in vedno bolj v režiserskih vodah vpetega Penna nadomešča v Hollywoodu.
Gangsterji so surovi zločinci do nasprotnikov in nezanesljivih ljudi, so družina in imajo pravila. Cohen je samo še ena nevzdržna prispodoba neoliberalnega mimoidočega povzpetnika, za katerega se že v začetku ve, da ne bo trajal dolgo (v zgodbi). Take like v žanrskih filmih ne rabimo (več). Najbolj pa udarja ven iz filma ameriška zgodba o makiavelističnem lovu in kaznovanju zlega, da si lahko nemočna skupnost zagotovi težko pričakovan, a nikoli zahtevan mir v soseski. Občuteni vpliv katoliške čistke grešnikov je nepotreben in prekomerno evidenten, kar v filmu izniči bistveno vlogo prikazovanja fenomena boja zoper organiziran kriminal.
Film je gledljiv, vendar primanjkuje nekaj bistvenih elementov, da bi lahko sodil med pomembnejše filme leta 2013. Akcije ne primanjkuje, koherenca je prilagojena zaključnemu izdelku in v finalu začutiš manko.
Erik, 2. 2. 2013
Wanderlust (2012)
Ena izmed najbrž najbolj pričakovanih komedij zadnjih mesecev, ki naj bi ponudila več kot smo vajeni in kot nam je ponujeno, predvsem ko prek napovednikov zasledimo nekaj zabavnih scen in ugotovimo, da se znotraj filma dotaknejo dokaj aktualne eksistencialne problematike, ki tare veliko mladih parov, pusti gledalca nekoliko praznih rok.
George (Paul Rudd) in Linda (Jennifer Aniston) sta novodobni par iz New Yorka, ki se odloči narediti pomemben korak v življenju z nakupom stanovanja. Vse poteka kot bi moralo, dokler on ne izgubi službe, ona ne najde službe in posledično si ne moreta več privoščiti odplačevanja stanovanja. Kar je še najhuje, po pomoč morata h Georgevemu »idiotskemu« bratu v Atlanto. Na poti v Atlanto pa jih pot zanese v skupnost ljudi, ki živi v stiku z naravo in tukaj se njuno razodetje in iskanje notranje resnice dejansko pričneta.
Rudd ('Our Idiot Brother', 'How Do You Know') in Aniston ('Just Go With It', 'Bounty Hunter') kot igralski par obljubljata prijetno in zabavno romantično komedijo, ki pa, žal, ne zdrži do konca filma. V prvi polovici se obeta zanimiva satirična zgodba o zlaganem mitu ameriških sanj, ki pa se v drugi polovici sprevrže v improvizirano in prisiljeno izsiljevanje smeha, ki je bilo najbrž še najbolj komično režiserju Davidu Wainu ('Role Models', 'The Ten').
Številne scene so precej vsiljene in neokusne, kot na primer Ruddova scena pred zrcalom ali nudistični lik, ki po prvi pojavnosti ni več tako smešen ali zabaven in postane skozi celoten film sam sebi namen. Da ne govorimo o pretiranem, pompoznem in že prežvečenem norčevanju iz hipijevstva in lahkih drog.
'Wanderlust' je dobro obetal, vendar so slabo izkoristili dobro postavljene temelje in zašli v t. i. ameriški studijski način samo-zabave. Film je preprosto slaba komedija.
Erik, 6. 9. 2012
George (Paul Rudd) in Linda (Jennifer Aniston) sta novodobni par iz New Yorka, ki se odloči narediti pomemben korak v življenju z nakupom stanovanja. Vse poteka kot bi moralo, dokler on ne izgubi službe, ona ne najde službe in posledično si ne moreta več privoščiti odplačevanja stanovanja. Kar je še najhuje, po pomoč morata h Georgevemu »idiotskemu« bratu v Atlanto. Na poti v Atlanto pa jih pot zanese v skupnost ljudi, ki živi v stiku z naravo in tukaj se njuno razodetje in iskanje notranje resnice dejansko pričneta.
Rudd ('Our Idiot Brother', 'How Do You Know') in Aniston ('Just Go With It', 'Bounty Hunter') kot igralski par obljubljata prijetno in zabavno romantično komedijo, ki pa, žal, ne zdrži do konca filma. V prvi polovici se obeta zanimiva satirična zgodba o zlaganem mitu ameriških sanj, ki pa se v drugi polovici sprevrže v improvizirano in prisiljeno izsiljevanje smeha, ki je bilo najbrž še najbolj komično režiserju Davidu Wainu ('Role Models', 'The Ten').
Številne scene so precej vsiljene in neokusne, kot na primer Ruddova scena pred zrcalom ali nudistični lik, ki po prvi pojavnosti ni več tako smešen ali zabaven in postane skozi celoten film sam sebi namen. Da ne govorimo o pretiranem, pompoznem in že prežvečenem norčevanju iz hipijevstva in lahkih drog.
'Wanderlust' je dobro obetal, vendar so slabo izkoristili dobro postavljene temelje in zašli v t. i. ameriški studijski način samo-zabave. Film je preprosto slaba komedija.
Erik, 6. 9. 2012
Magic Mike (2012)
'Magic Mike' je film, v katerem Channing Tatum ('Son of No One', 'Eagle') igra mentorja samemu sebi iz mlajših let. Je film o divjem svetu šovbiznisa, o življenju na odru in za odrom, o potencialu in odločitvah ter je film, izpod rok režiserja Stevena Soderbergha ('Contagion', 'Ocean's Eleven'), ki je znan po svojih izletih od dobrega k slabemu filmu in nazaj.
Zgodba se začne obetavno, spremljamo Mika (Chaning Tatum), ki opravlja dve službi, da bi zbral finance za dvig svojega hobija izdelovanja pohištva v posel. Spozna mladega Adama (Alex Pettyfer), ki ga spominja nase (Chaning Tatum se je tudi, sicer v mladih letih, preživljal s striptizom) in ga uvede v delo striptizerja. To pripelje s seboj tudi cel nov svet zabave, alkohola in drog. V drugem delu se zgodba prelevi v pričakovan zaplet o glavnem liku Miku, ki se zaljubi v Adamovo sestro. Ta namreč vidi skozi Mikovo krinko, željo po ameriških sanjah in ustalitvi, medtem ko je mladi Adam precej predvidljivo zabredel v svet šovbiznisa (dolguje denar in si z drogami ter ostalimi pregrehami uničuje življenje). Konec je sunkovit in popolnoma predvidljiv − glavni lik seveda izbere povprečno dekle, mladi pa v drugem mestu nadaljuje svojo pot.
Igra v filmu, z izjemo Matthewa McConaugheya ('Killer Joe', 'The Lincoln Lawyer'), je preprosta in neizdelana, nekoliko preseneti le mladi igralec, ki igra svojo vlogo na način, da ga gledalec skoraj zasovraži − marsikdo mu za njegovo igro ne daje »kredita«, sam pa menim, da mu je tokrat uspelo. Dekle (Cody Horn) igra preprosto vlogo, ki jo bo najbrž igrala do konca kariere in pristala v večjih Hollywoodskih filmih. Matthew McConaughey, ki igra Dallasa (vodjo strip lokala), je izkušen igralec, ki je v Magic Miku lepo prikazal, da se za dobrim voditeljem na odru lahko skriva tudi dober manager ali pa velik preračunljivec, ki daje veliko na svoj ego.
S tehničnega vidika − montaža je nerazumljiva oziroma nesmiselna, kamera je večino časa v totalu (širokem kadru), kar zelo otežuje poistovetenje z liki, barve v filmu pa to še potencirajo. V filmu je tudi nekaj precej očitnih napak, kot strgano perilo, ki je v naslednjem kadru celo, ipd.
'Magic Mike' je film o moškem striptizu, je film, v katerem vidimo bore malo moškega striptiza in je film, ki ga odsvetujemo.
Darej, 4. 9. 2012
Zgodba se začne obetavno, spremljamo Mika (Chaning Tatum), ki opravlja dve službi, da bi zbral finance za dvig svojega hobija izdelovanja pohištva v posel. Spozna mladega Adama (Alex Pettyfer), ki ga spominja nase (Chaning Tatum se je tudi, sicer v mladih letih, preživljal s striptizom) in ga uvede v delo striptizerja. To pripelje s seboj tudi cel nov svet zabave, alkohola in drog. V drugem delu se zgodba prelevi v pričakovan zaplet o glavnem liku Miku, ki se zaljubi v Adamovo sestro. Ta namreč vidi skozi Mikovo krinko, željo po ameriških sanjah in ustalitvi, medtem ko je mladi Adam precej predvidljivo zabredel v svet šovbiznisa (dolguje denar in si z drogami ter ostalimi pregrehami uničuje življenje). Konec je sunkovit in popolnoma predvidljiv − glavni lik seveda izbere povprečno dekle, mladi pa v drugem mestu nadaljuje svojo pot.
Igra v filmu, z izjemo Matthewa McConaugheya ('Killer Joe', 'The Lincoln Lawyer'), je preprosta in neizdelana, nekoliko preseneti le mladi igralec, ki igra svojo vlogo na način, da ga gledalec skoraj zasovraži − marsikdo mu za njegovo igro ne daje »kredita«, sam pa menim, da mu je tokrat uspelo. Dekle (Cody Horn) igra preprosto vlogo, ki jo bo najbrž igrala do konca kariere in pristala v večjih Hollywoodskih filmih. Matthew McConaughey, ki igra Dallasa (vodjo strip lokala), je izkušen igralec, ki je v Magic Miku lepo prikazal, da se za dobrim voditeljem na odru lahko skriva tudi dober manager ali pa velik preračunljivec, ki daje veliko na svoj ego.
S tehničnega vidika − montaža je nerazumljiva oziroma nesmiselna, kamera je večino časa v totalu (širokem kadru), kar zelo otežuje poistovetenje z liki, barve v filmu pa to še potencirajo. V filmu je tudi nekaj precej očitnih napak, kot strgano perilo, ki je v naslednjem kadru celo, ipd.
'Magic Mike' je film o moškem striptizu, je film, v katerem vidimo bore malo moškega striptiza in je film, ki ga odsvetujemo.
Darej, 4. 9. 2012
The Dictator (2012)
Sacha Baron Cohen se po triletnem premoru ponovno pojavi na filmska platna, tokrat v popolnoma nasprotni preobleki, kot smo si ga zapomnili z zadnjega filma Brüno (2009). Namreč, pojavi se kot diktator, general, v uradni uniformi, ki se spodobi za tak položaj.
The Dictator (2012) je parodija na diktatorje, idejo diktatorstva, ki je v današnjem času popolnoma izginila oziroma se je svetovna politična javnost trudila izbrisati sploh misel o diktatorjih ali diktatorstvu v svetu. Uspelo jim je, saj zadnji pravi trije diktatorji so več kot preteklost, so pozabljeni: Castro je izginil brez smrti, Gadafija so ulovili in ubili, Kim Jong Il pa je v visoki starosti umrl. Slednjemu naj bi bil tudi, najbrž sarkastično, posvečen film.
V filmu je Aladeen (Sacha Baron Cohen) zadnji veliki svetovni diktator, ki vodi svojo deželo Wadyja zelo ekscentrično in nekoliko neizkušeno, vendar ravno prav za lastno zadovoljstvo. Vse poteka po »najboljši poti«, vse dokler ga na srečanju z mednarodnimi predstavniki, glede morebitne afere o nedemokratičnosti njegove dežele, ugrabijo in tukaj se začne njegova pot ponovnega doseganja lastnega prestola ter razkrivanja izdajalcev.
Ideja je, lahko bi rekli, briljantna, vendar niti prenasičenost parodičnosti in neokusnih trikov ne spravi gledalca ven z dvorane. Niti režiser Larry Charles (Curb Your Enthusiasm, Seinfeld) ni bil pravi adut pri doseganju prave mere komičnosti in zdrave količine ironije. Izgleda, da so Boratovi časi dolgo že minili in bo moral Cohen najti drug način izigravanja aktualnosti.
Erik, 2. 9. 2012
The Dictator (2012) je parodija na diktatorje, idejo diktatorstva, ki je v današnjem času popolnoma izginila oziroma se je svetovna politična javnost trudila izbrisati sploh misel o diktatorjih ali diktatorstvu v svetu. Uspelo jim je, saj zadnji pravi trije diktatorji so več kot preteklost, so pozabljeni: Castro je izginil brez smrti, Gadafija so ulovili in ubili, Kim Jong Il pa je v visoki starosti umrl. Slednjemu naj bi bil tudi, najbrž sarkastično, posvečen film.
V filmu je Aladeen (Sacha Baron Cohen) zadnji veliki svetovni diktator, ki vodi svojo deželo Wadyja zelo ekscentrično in nekoliko neizkušeno, vendar ravno prav za lastno zadovoljstvo. Vse poteka po »najboljši poti«, vse dokler ga na srečanju z mednarodnimi predstavniki, glede morebitne afere o nedemokratičnosti njegove dežele, ugrabijo in tukaj se začne njegova pot ponovnega doseganja lastnega prestola ter razkrivanja izdajalcev.
Ideja je, lahko bi rekli, briljantna, vendar niti prenasičenost parodičnosti in neokusnih trikov ne spravi gledalca ven z dvorane. Niti režiser Larry Charles (Curb Your Enthusiasm, Seinfeld) ni bil pravi adut pri doseganju prave mere komičnosti in zdrave količine ironije. Izgleda, da so Boratovi časi dolgo že minili in bo moral Cohen najti drug način izigravanja aktualnosti.
Erik, 2. 9. 2012
The Bounty Hunter (2010)
Jennifer Aniston ('Wanderlust', 'Horrible Bosses')in Gerard Butler ('Machine Gun Preacher', 'Coriolanus') v glavnih vlogah ter Andy Tennant ('Sweet Home Alabama', 'Fools Rush') na režiserskem stolčku. Hmm, zanimivo! Morda celo vredno ogleda. Sicer sta oba igralca zelo nestabilna, po dobrem filmu nastopita v dveh slabših. Pa vendar! Andy je režiser! Govorimo o avtorju odličnih komedij, kot sta na primer 'Hitch'(2005) ter 'Fool's Gold' (2008)! S tem v mislih sem se odpravil v kino in si film tudi ogledal ... Najslabše investiranih 5€ v mojem življenju!
Scenarij je spisan katastrofalno – nelogičen na trenutke, popolnoma predvidljiv in poln klišejev, dvogovori so brez repa in glave, karakterji pa, žal, neizdelani. Slabemu scenariju običajno sledi tudi slaba igra, kar se je zgodilo tudi v tem primeru. Zgodba pravi, da se Milo (Gerard Butler) poda za Nicole (Jennifer Aniston) kot lovec na glave, da bi jo pripeljal pred sodišče, kar pa ni tako enostavno. Nicole je namreč njegova bivša žena. Aniston in Butler naj bi po pričakovanjih torej prikazala najprej smrtno sovraštvo, ki se počasi prelevi, kot se za romantične komedije spodobi, v nikoli zares izgubljeno ljubezen. Kaj pa se res zgodi? V prvem delu filma se igralca neprepričljivo, skoraj komično pričkata, v drugem pa nas hočeta prepričati, da sta reinkarnacija Romea in Julije ... ''njaaah''! Daleč pod povprečjem!
Darej, 18. 6. 2012
Scenarij je spisan katastrofalno – nelogičen na trenutke, popolnoma predvidljiv in poln klišejev, dvogovori so brez repa in glave, karakterji pa, žal, neizdelani. Slabemu scenariju običajno sledi tudi slaba igra, kar se je zgodilo tudi v tem primeru. Zgodba pravi, da se Milo (Gerard Butler) poda za Nicole (Jennifer Aniston) kot lovec na glave, da bi jo pripeljal pred sodišče, kar pa ni tako enostavno. Nicole je namreč njegova bivša žena. Aniston in Butler naj bi po pričakovanjih torej prikazala najprej smrtno sovraštvo, ki se počasi prelevi, kot se za romantične komedije spodobi, v nikoli zares izgubljeno ljubezen. Kaj pa se res zgodi? V prvem delu filma se igralca neprepričljivo, skoraj komično pričkata, v drugem pa nas hočeta prepričati, da sta reinkarnacija Romea in Julije ... ''njaaah''! Daleč pod povprečjem!
Darej, 18. 6. 2012
This Means War (2012)
Ena najslabših stvari, ki se lahko zgodijo med filmsko produkcijo, je, da se studii oziroma producenti vmešajo v vsebinski del projekta in vsilijo ustvarjalcem svoje zamisli ter zahteve. Glede na prejšnja dela režiserja McG-ja (Joseph McGinty Nichol – 'We Are Marshall', 2006, 'Terminator Salvation', 2009), ki jih sam uvrščam med boljše filme, predvidevam, da se je moralo zgoditi kaj podobnega v njegovem zadnjem filmu 'This Means War'. Napovednik je veliko obetal, pričakovanja so bila visoka, razočaranje pa še večje.
Filmski izdelek, ki ima ogromno potenciala za postati kulten film, so ustvarjalci oskrunili z »neumnimi« scenami, namenjenimi ameriškemu trgu, kot je na primer umeten dež v stanovanju Tuck-a (Tom Hardy), ko ta pripelje Lauren (Reese Witherspoon), ki je vir spora med glavnima protagonistoma, po zmenku k sebi. Dvogovori so neizdelani, brez globine, karakterji so nejasni, konec pa predvidljiv in, žal, nezadovoljiv. Ogled odsvetujem.
Darej, 4. 6. 2012
Filmski izdelek, ki ima ogromno potenciala za postati kulten film, so ustvarjalci oskrunili z »neumnimi« scenami, namenjenimi ameriškemu trgu, kot je na primer umeten dež v stanovanju Tuck-a (Tom Hardy), ko ta pripelje Lauren (Reese Witherspoon), ki je vir spora med glavnima protagonistoma, po zmenku k sebi. Dvogovori so neizdelani, brez globine, karakterji so nejasni, konec pa predvidljiv in, žal, nezadovoljiv. Ogled odsvetujem.
Darej, 4. 6. 2012
A Lonely Place to Die (2011)
Avanturistična kriminalna srhljivka, v kateri glavno vlogo nosi privlačna Melissa George (Triangle, 30 Days of Night), je postavljena v škotsko visokogorje, kjer se je ekipa navdušenih plezalcev odločila izvajati raziskovalno rekreacijo. Vendar med enim in drugim podvigom najdejo punčko, ki je bila živa zakopana pod zemljo. V želji, da bi ji pomagali in odnesli v bližnje mesto, postanejo plen za neustavljiva in surova morilca.
A Lonely Place to Die (2011) je triler, ki izstopa s svojo postavitvijo v nedostopne gorate predele, čudovito fotografijo in zanimivo zgodbo. Vendar se vse izgubi v izvedbi in poteku celotne zgodbe. Režiser Julian Gilbey (Doghouse, Rise of the Foot Soldier) ni izpeljal dobronamernega načrta, da gledalca očara in spravi v napeti ter nerešljivi položaj.
Melissa George v glavni vlogi je bila dobro izpeljana poteza, ker je igralka izkušena v igranju znotraj žanra srhljivk, saj se je pojavila v The Amytiville Horror (2005), Derailed (2005), The Betrayed (2008), Triangle (2009), ipd. Kljub temu pa ni pomagalo spraviti film na tisti nivo kakovostne srhljivke.
V filmu pa se gledalcu pojavi veliko vprašanj povezanih z liki negativcev, ki se lotijo loviti in, lahko bi rekli, uničiti skupino plezalcev: brezbrižno obnašanje do ukradenega dekleta, Škoti kot ugrabitelji??? in streljanje na nedolžne sredi mesta ob času velikega festivala.
Film ni med hudo slabimi izdelki leta 2011, vendar ne izpolnjuje postavljenih in želenih pričakovanj, ki bi jih moral film tega žanra.
Erik, 26. 3. 2012
A Lonely Place to Die (2011) je triler, ki izstopa s svojo postavitvijo v nedostopne gorate predele, čudovito fotografijo in zanimivo zgodbo. Vendar se vse izgubi v izvedbi in poteku celotne zgodbe. Režiser Julian Gilbey (Doghouse, Rise of the Foot Soldier) ni izpeljal dobronamernega načrta, da gledalca očara in spravi v napeti ter nerešljivi položaj.
Melissa George v glavni vlogi je bila dobro izpeljana poteza, ker je igralka izkušena v igranju znotraj žanra srhljivk, saj se je pojavila v The Amytiville Horror (2005), Derailed (2005), The Betrayed (2008), Triangle (2009), ipd. Kljub temu pa ni pomagalo spraviti film na tisti nivo kakovostne srhljivke.
V filmu pa se gledalcu pojavi veliko vprašanj povezanih z liki negativcev, ki se lotijo loviti in, lahko bi rekli, uničiti skupino plezalcev: brezbrižno obnašanje do ukradenega dekleta, Škoti kot ugrabitelji??? in streljanje na nedolžne sredi mesta ob času velikega festivala.
Film ni med hudo slabimi izdelki leta 2011, vendar ne izpolnjuje postavljenih in želenih pričakovanj, ki bi jih moral film tega žanra.
Erik, 26. 3. 2012
Extract (2009)
Joel (Jason Bateman) je direktor uspešnega manjšega podjetja, ki se ukvarja z rastlinskimi izvlečki, ki pa v osebnem življenju ne uživa veliko uspehov. Z ženo nista dovolj intimna, neprestano ga mori sosed, delavci v podjetju stavkajo zaradi manjših neumnosti in edini prijatelj, na katerega se lahko obrne, je zguba, ki mu venomer podaja napačne nasvete. Vse poteka po nehvaležni rutini, dokler se ne zgodi nesreča v podjetju in se pojavi privlačna Cindy (Mila Kunis).
Igralska zasedba (Bateman, Affleck, Kunis, Wiig, Simmons, itd.) in žanr obljubljata poldrugo ure popolne zabave in smeha, kar pa je daleč od resnice. Običajno se v klišejskih filmskih vsebinah trenutke predela na način, da zgodba zaživi in ne razočara, a v tem primeru ni zaznati, da bi zaplet ali razplet ponudila tisti udarec presenečenja. Zgodba ni najbolj inovativna. Režiser Mike Judge dokazuje, da ni še popolnoma zrel za tovrstne projekte. Celoten film daje vtis posnete igralske vaje filmske ekipe, ki se bo v kratkem lotila resnejšega projekta.
Filmi takšnega kova bi morali skozi dodaten pregled ekipe, ki jih je ustvarila, ker bi na ta način lahko izluščili bistvo in popravili napake. Na tem mestu pa se je šlo zgolj v akcijo brez načrta, samo ideja in veliko denarja za plačilo filmskih zvezd.
Erik, 12. 3. 2012
Igralska zasedba (Bateman, Affleck, Kunis, Wiig, Simmons, itd.) in žanr obljubljata poldrugo ure popolne zabave in smeha, kar pa je daleč od resnice. Običajno se v klišejskih filmskih vsebinah trenutke predela na način, da zgodba zaživi in ne razočara, a v tem primeru ni zaznati, da bi zaplet ali razplet ponudila tisti udarec presenečenja. Zgodba ni najbolj inovativna. Režiser Mike Judge dokazuje, da ni še popolnoma zrel za tovrstne projekte. Celoten film daje vtis posnete igralske vaje filmske ekipe, ki se bo v kratkem lotila resnejšega projekta.
Filmi takšnega kova bi morali skozi dodaten pregled ekipe, ki jih je ustvarila, ker bi na ta način lahko izluščili bistvo in popravili napake. Na tem mestu pa se je šlo zgolj v akcijo brez načrta, samo ideja in veliko denarja za plačilo filmskih zvezd.
Erik, 12. 3. 2012
Sucker Punch (2011)
Vsi, ki ste si ogledali film '300' (2006), režiserja Jack-a Snyder-ja, in ocenjujete, da bi bilo za vaš osebnostni razvoj boljše, da za film ne bi niti slišali...potem ste na pravem mestu. Snyderjev najnovejši projekt, v katerem ponovno pojavi v vlogi glavnega scenarista, je samo še en vizualno dovršen zmazek. Tokrat je avtor izbral temo, ki bi bila v pravi izvedbi lahko hit leta, morda celo en izmed boljših filmov, ki so bili kadarkoli narejeni, a je, žal, ni ravno najbolje izkoristil.
Po smrti svoje mame se dekle Baby Doll, ki jo igra odlična Emily Browning (kmalu jo bomo videli v filmu Sleeping Beauty), spre z očimom in po pomoti ustreli svojo sestro. Očim nato podkupi upravnika institucije za umsko motene osebe, da jo ta zapre in s pomočjo ponarejanja podpisov naroči na proces lobotomije. Dekle pa s svojimi prijateljicami, seveda, tudi po krivici zaprtimi, zbeži pred realnostjo v navidezni svet, kjer morajo zbrati pet predmetov, ki jim bodo omogočili beg iz ustanove. Na koncu uspe zbežati samo eni, Baby Doll je operirana, ostale pa podležejo kuharjevemu nožu oziroma strelom upravnika.
Film je žal neprepričljiva mešanica realnega in domišljijskega sveta ter deluje, kot da bi bil le ekranizirana verzija računalniške igrice. Ogled svetujem tistim, ki se želijo iz Sucker Punch-a kaj naučiti, sicer pa je to izguba časa.
Darej, 14. 11. 2011
Po smrti svoje mame se dekle Baby Doll, ki jo igra odlična Emily Browning (kmalu jo bomo videli v filmu Sleeping Beauty), spre z očimom in po pomoti ustreli svojo sestro. Očim nato podkupi upravnika institucije za umsko motene osebe, da jo ta zapre in s pomočjo ponarejanja podpisov naroči na proces lobotomije. Dekle pa s svojimi prijateljicami, seveda, tudi po krivici zaprtimi, zbeži pred realnostjo v navidezni svet, kjer morajo zbrati pet predmetov, ki jim bodo omogočili beg iz ustanove. Na koncu uspe zbežati samo eni, Baby Doll je operirana, ostale pa podležejo kuharjevemu nožu oziroma strelom upravnika.
Film je žal neprepričljiva mešanica realnega in domišljijskega sveta ter deluje, kot da bi bil le ekranizirana verzija računalniške igrice. Ogled svetujem tistim, ki se želijo iz Sucker Punch-a kaj naučiti, sicer pa je to izguba časa.
Darej, 14. 11. 2011
Zookeeper (2011)
Živalski vrt je prostor magičnost, stika z naravo, živalmi, divjino in poskus razumevanja in spogledovanja z nedosegljivo drugačnostjo. Živalski vrt je igrišče za otroke, ker lahko v resnici vidijo določena živa bitja, ki jih drugače ne bi. Prostor sprostitve in sprehodov. To je kapitalistična ideja in teorija.
Živalski vrt je enostavno prostor, v katerega prisilno vstavijo in privedejo vse možne živalske vrste, ki si jih finančno in prostorsko lahko privoščijo. Gre za mučenje živih bitij, tako kot je mučenje gledanje filma 'Oskrbnik' ('Zookeeper', 2011).
Marljivi Griggin (Kevin James) nima sreče v ljubezni, vendar se zelo trudi in posveča živalim, ki jih kot oskbrnik pazi v newyorškem živalskem vrtu. Njegova izgubljena ljubezen se nenadoma ponovno pojavi in si ga želi nazaj. Griffin pa ves obupan in zmeden, ne ve, kaj narediti. V tistem trenutku pa spregovorijo živali, saj bi rade svojemu prijatelju pomagale doseči srečo.
Bistvo filma je dojemanje prijateljev, svobode in iskanje prave ljubezni, ki je ponavadi ravno pred nosom...(vsaj v ZDA je vedno tako). Omenjeno bistvo je doseženo, vendar pot in način prikazovanja te poti znotraj filma je popolnoma zgrešena. Celotna zadeva se spremeni v človeški dialog med ljudmi in Griffinom, ki izpade dolgočasno in na trenutke zelo neumno. Od kdaj si gorile želijo hitre prehrane?
Ogled filma ne priporočam, je pa vendar zabaven za otroke, saj govoreča opica in igrive živali so zmeraj zanimivi.
Erik, 14. 11. 2011
Živalski vrt je enostavno prostor, v katerega prisilno vstavijo in privedejo vse možne živalske vrste, ki si jih finančno in prostorsko lahko privoščijo. Gre za mučenje živih bitij, tako kot je mučenje gledanje filma 'Oskrbnik' ('Zookeeper', 2011).
Marljivi Griggin (Kevin James) nima sreče v ljubezni, vendar se zelo trudi in posveča živalim, ki jih kot oskbrnik pazi v newyorškem živalskem vrtu. Njegova izgubljena ljubezen se nenadoma ponovno pojavi in si ga želi nazaj. Griffin pa ves obupan in zmeden, ne ve, kaj narediti. V tistem trenutku pa spregovorijo živali, saj bi rade svojemu prijatelju pomagale doseči srečo.
Bistvo filma je dojemanje prijateljev, svobode in iskanje prave ljubezni, ki je ponavadi ravno pred nosom...(vsaj v ZDA je vedno tako). Omenjeno bistvo je doseženo, vendar pot in način prikazovanja te poti znotraj filma je popolnoma zgrešena. Celotna zadeva se spremeni v človeški dialog med ljudmi in Griffinom, ki izpade dolgočasno in na trenutke zelo neumno. Od kdaj si gorile želijo hitre prehrane?
Ogled filma ne priporočam, je pa vendar zabaven za otroke, saj govoreča opica in igrive živali so zmeraj zanimivi.
Erik, 14. 11. 2011
Set up (2011)
4. novembra 2011 je v kina širom sveta stopil nov režijski projekt Mike-a Gunther-ja, ki je bil sicer 'stunt coordinator' mnogih Hollywood-skih velikoproračunskih hitov. Naslov filma je 'Set up' in je, žal, eden izmed tistih produktov, za katere bi bilo bolje, da ne bi bili nikoli dokončani.
Čeravno je izbor igralcev še kar soliden, kot češnja na vrhu torte pa se pojavi Bruce Willis, le-ti svojega dela niso opravili na nivoju. Bruce je zelo neprepričljiv Mr.Biggs – italijanski mafiozo, 50 Cent pa tako ali tako še vedno izpostavlja težave, ki jih ima ob igranju pred kamero. V pomoč jim ni bila niti zgodba, še manj pa dialogi.
Že tisočkrat prežvečena tematika izdaje med prijatelji v imenu denarja, 'oplemenitena' s kvazi-cestnim izrazoslovjem. Svetla točka sta morda lik oziroma vloga Jamesaa Remarja v zgodbi ter njegova igra. Dexter-jev 'oče' je zelo lepo profiliral norega zapornika, ki je razlog za izdajo med prijatelji. Še ena pohvala gre pa avtomobilu, ki ga vozi 50 Cent, torej zelo lepo obnovljenemu GTO-ju, a niti jekleni konjiček ne opravičuje izgubljenih 85 minut zaradi ogleda filma.
Darej, 9. 11. 2011
Čeravno je izbor igralcev še kar soliden, kot češnja na vrhu torte pa se pojavi Bruce Willis, le-ti svojega dela niso opravili na nivoju. Bruce je zelo neprepričljiv Mr.Biggs – italijanski mafiozo, 50 Cent pa tako ali tako še vedno izpostavlja težave, ki jih ima ob igranju pred kamero. V pomoč jim ni bila niti zgodba, še manj pa dialogi.
Že tisočkrat prežvečena tematika izdaje med prijatelji v imenu denarja, 'oplemenitena' s kvazi-cestnim izrazoslovjem. Svetla točka sta morda lik oziroma vloga Jamesaa Remarja v zgodbi ter njegova igra. Dexter-jev 'oče' je zelo lepo profiliral norega zapornika, ki je razlog za izdajo med prijatelji. Še ena pohvala gre pa avtomobilu, ki ga vozi 50 Cent, torej zelo lepo obnovljenemu GTO-ju, a niti jekleni konjiček ne opravičuje izgubljenih 85 minut zaradi ogleda filma.
Darej, 9. 11. 2011
I wish I didn't know
Romantične komedije sodijo med enostavnejše filmske žanre, ki se nam ponujajo v kinodvoranah. V zadnjih letih se jih je nabralo ogromno število, saj dobimo občutek, da izide vsak dan nova romantična komedjia.
Prednost žanra je preprostost, zgodba o ljubezni in osredotočenost na dva lika, ki se trudita vzpostaviti stik, kar jim naposled zmeraj uspe. Srečen konec je nujna komponenta, ker si ga tudi sami želimo.
How do you know je na seznamu romantičnih komedij zadnjih par let, vendar je potrebno dodati opombo, da je prešla v skupino 'važni so igralci, ne toliko vsebina', ki bo kaj kmalu zagotovo skupina na Facebook portalu.
Film se prične zelo dobro, če ne skoraj preveč dinamično in pretresljivo, ter takoj pritegne pozornost gledalca, saj si želimo videti, kako se bosta glavna lika zaljubila. Zgodba pa se od polovice naprej izgubi in sprelevi v nepremišljene dialoge med vsemi liki, nepotrebne inserte in čakanje na Nicholsona, ki je še edini izpadel profesionalno v filmu.
Seveda, film izpolnjuje normative, ki jih zahtevajo filmska industrija, žanr in gledalci/gledalke, vendar to še ne pomeni, da si lahko privoščijo toliko samoumevnosti in nepovezanosti, da ti je še edina misel, med gledanjem filma, kaj natanko piše na gasilnem aparatu ob izhodu dvorane.
Erik, 9. 11. 2011
Prednost žanra je preprostost, zgodba o ljubezni in osredotočenost na dva lika, ki se trudita vzpostaviti stik, kar jim naposled zmeraj uspe. Srečen konec je nujna komponenta, ker si ga tudi sami želimo.
How do you know je na seznamu romantičnih komedij zadnjih par let, vendar je potrebno dodati opombo, da je prešla v skupino 'važni so igralci, ne toliko vsebina', ki bo kaj kmalu zagotovo skupina na Facebook portalu.
Film se prične zelo dobro, če ne skoraj preveč dinamično in pretresljivo, ter takoj pritegne pozornost gledalca, saj si želimo videti, kako se bosta glavna lika zaljubila. Zgodba pa se od polovice naprej izgubi in sprelevi v nepremišljene dialoge med vsemi liki, nepotrebne inserte in čakanje na Nicholsona, ki je še edini izpadel profesionalno v filmu.
Seveda, film izpolnjuje normative, ki jih zahtevajo filmska industrija, žanr in gledalci/gledalke, vendar to še ne pomeni, da si lahko privoščijo toliko samoumevnosti in nepovezanosti, da ti je še edina misel, med gledanjem filma, kaj natanko piše na gasilnem aparatu ob izhodu dvorane.
Erik, 9. 11. 2011
True Blood Flood
TV serija 'True Blood' (2008-) je nastala kot HBO-jev odgovor na vsebolj priljubljeno knjižno in filmsko franšizo 'Twilight' (Somrak) ter tematiko vampirjev.
V zgodbi se natakarica Sookie (Anna Paquin), s sposobnostjo branja misli, zaljubi v vampirja, ki nekega dne vstopi v bar in se na ta način začne njena divja pot odkrivanja sveta nadnaravnega. Čez čas ugotovimo, da je Sookie sposobna še marsičesa njej neznanega nadnaravenga in je zaradi svoje krvi predmet poželenja za celoten vampirski svet - omogoča jim preživetje na soncu.
Skozi tok zgodbe in v štirih do sedaj posnetih serijah se pojavlja vedno več nadnaravnih bitij, kot so volkodlaki, panterdlaki ('werepanther'), bitja, ki lahko spreminjajo obliko, in še mnogi drugi (absurdni) primerki. Še dodaten dokaz, da serija nakazuje na lastno izpetost, je nelogični in pretirani razvoj stranskih likov ter njihovih sposobnosti, kot na primer 'shapeshifer' Tommy, ki lahko sprva spreminja obliko le iz človeka v psa (in nazaj v človeka), nato pa že v drugega človeka. Igra je večinoma obupna, svetli izjemi sta morda le Rutina Wesley (Tara) ter Nelsan (Lafayette).
Kar se tiče kamere in montaže je izvedba na nivoju, kot se tudi spodobi za HBO. Posebna pohvala pa gre ekipi za posebne učinke – umetna kri in animacije delujejo zelo realno in dodelano. Svetujem, da si ogledate morda eno epizodo, več pa raje ne, ker gre za izgubo časa.
Darej, 21. 10. 2011
V zgodbi se natakarica Sookie (Anna Paquin), s sposobnostjo branja misli, zaljubi v vampirja, ki nekega dne vstopi v bar in se na ta način začne njena divja pot odkrivanja sveta nadnaravnega. Čez čas ugotovimo, da je Sookie sposobna še marsičesa njej neznanega nadnaravenga in je zaradi svoje krvi predmet poželenja za celoten vampirski svet - omogoča jim preživetje na soncu.
Skozi tok zgodbe in v štirih do sedaj posnetih serijah se pojavlja vedno več nadnaravnih bitij, kot so volkodlaki, panterdlaki ('werepanther'), bitja, ki lahko spreminjajo obliko, in še mnogi drugi (absurdni) primerki. Še dodaten dokaz, da serija nakazuje na lastno izpetost, je nelogični in pretirani razvoj stranskih likov ter njihovih sposobnosti, kot na primer 'shapeshifer' Tommy, ki lahko sprva spreminja obliko le iz človeka v psa (in nazaj v človeka), nato pa že v drugega človeka. Igra je večinoma obupna, svetli izjemi sta morda le Rutina Wesley (Tara) ter Nelsan (Lafayette).
Kar se tiče kamere in montaže je izvedba na nivoju, kot se tudi spodobi za HBO. Posebna pohvala pa gre ekipi za posebne učinke – umetna kri in animacije delujejo zelo realno in dodelano. Svetujem, da si ogledate morda eno epizodo, več pa raje ne, ker gre za izgubo časa.
Darej, 21. 10. 2011
Crazy and hard
Crazy Heart (2009) je drama o bivši zvezdi country glasbe, ki poskuša preživeti iz dneva v dan na račun pretekle slave in igranjem v bowling arenah po ZDA. Glavni lik je 'Bad' Blake (Jeff Bridges), ki s prekomernim alkoholiziranjem ne pripomore k hitrejšemu in lažjemu iskanju izhoda iz zelo tragične situacije. Toda, sreča se zmeraj pojavi za vogalom, in tudi že skoraj zavrženemu ter zastarelemu pevcu se pojavi ljubezen in druga možnost, da se ponovno postavi na noge.
Film je lepo prikazana zgodba posameznika, ki iz dna, v katerega se je dejansko sam vrgel, se sam ne zmore izvleči, saj potrebuje zunanjo pomoč, da se lahko spravi iz godlje. Pomoč se, seveda, pojavi in človeku se prikaže sreča.
Izdelek naj bi bil posnet po romanu Hanka Williamsa Jr. Igralska zasedba je dejansko fenomenalna, vendar film ni ustvarjen za občinstvo izven ZDA in za tiste, ki želite nekoliko bolj dinamično filmsko zgodbo.
Velikokrat pa se pojavi vprašanje, ali Jeff Bridges ostaja zvest vlogi Lebowskega, ali režiserji ga ohranjajo v omenjeni vlogi?
Erik, 12. 10. 2011
Film je lepo prikazana zgodba posameznika, ki iz dna, v katerega se je dejansko sam vrgel, se sam ne zmore izvleči, saj potrebuje zunanjo pomoč, da se lahko spravi iz godlje. Pomoč se, seveda, pojavi in človeku se prikaže sreča.
Izdelek naj bi bil posnet po romanu Hanka Williamsa Jr. Igralska zasedba je dejansko fenomenalna, vendar film ni ustvarjen za občinstvo izven ZDA in za tiste, ki želite nekoliko bolj dinamično filmsko zgodbo.
Velikokrat pa se pojavi vprašanje, ali Jeff Bridges ostaja zvest vlogi Lebowskega, ali režiserji ga ohranjajo v omenjeni vlogi?
Erik, 12. 10. 2011
Tvoja majhnost
Your Highness (2011) je akcijska komedija, postavljena v obdobje srednjega veka in prikazuje zgodbo dveh bratov: uspešnega in korajžnega Fabiousa (James Franco) ter nesramnega in nadutega Thadeousa (Danny McBride). Po ugrabitvi Fabiousove neveste, da bi jo zlobni čarovnik žrtvoval za uničenje kraljestva, se brata odpravita na pot, da bi rešila nevesto in kraljestvo pred veliko katastrofo.
Avtorji filma so najbrž želeli ustvariti parodijo na številne filme, ki prikazujejo hrabre viteze, ki se odpravijo na dolga potovanja, da bi rešili svet pred hudim zlom in ponavadi svojo misijo opravijo uspešno ter so večno kovani v zvezde kot heroji. Poteza je bila dobro namerna, saj igralska zasedba je fantastična: James Franco (127 hours) in Natalie Portman (Black Swan) in slika ter specialni efekti v filmu so zelo kvalitetni. Toda upoštevati je potrebno dejstvo, da zgodba je tudi zelo pomembna pri snemanju filma.
Film je najbrž pridobil veliko sredstev in podporo pri ustvarjanju, vendar že med samim potekom filma ostaneš razočaran nad besedili, vsebino in tudi igranjem. Iz parodije je nastala žalitev filma, igralcev in srednjega veka.
Erik, 3. 10. 2011
Avtorji filma so najbrž želeli ustvariti parodijo na številne filme, ki prikazujejo hrabre viteze, ki se odpravijo na dolga potovanja, da bi rešili svet pred hudim zlom in ponavadi svojo misijo opravijo uspešno ter so večno kovani v zvezde kot heroji. Poteza je bila dobro namerna, saj igralska zasedba je fantastična: James Franco (127 hours) in Natalie Portman (Black Swan) in slika ter specialni efekti v filmu so zelo kvalitetni. Toda upoštevati je potrebno dejstvo, da zgodba je tudi zelo pomembna pri snemanju filma.
Film je najbrž pridobil veliko sredstev in podporo pri ustvarjanju, vendar že med samim potekom filma ostaneš razočaran nad besedili, vsebino in tudi igranjem. Iz parodije je nastala žalitev filma, igralcev in srednjega veka.
Erik, 3. 10. 2011
Raje grem
Stay Alive (2006) je grozljivka, v kateri skupina mladih se ne želi sprijazniti z nenadno in nenavadno smrtjo prijatelja. Njihova vnema in želja po resnici pripelje do video igre, ki jo je njihov prijatelj igral tik pred smrtjo. Izkaže se, da je igra še kako 'živa' in vsrka tudi njih vase. Sprva nenavadna in neumna teza o morilski igrici se spremeni v resnico, ki ji ne morejo ubežati.
Film je izvrstni primer drugorazrednih hollywoodskih grozljivk, ki iščejo nove načine, da bi pritegnile pozornost in izstopale znotraj vedno bolj zasičenega žanra. Zgodba o video igri, ki oživi in 'lovi' igralce, da bi jih usmrtila, je že nekoliko skregana z logiko, še bolj pa z željo po svežih in dojemljivih idejah, po katerih stremi predvsem občinstvo. Morda bi morala igrica ubijati od dolgočasja.
Erik, 16. 9. 2011
Film je izvrstni primer drugorazrednih hollywoodskih grozljivk, ki iščejo nove načine, da bi pritegnile pozornost in izstopale znotraj vedno bolj zasičenega žanra. Zgodba o video igri, ki oživi in 'lovi' igralce, da bi jih usmrtila, je že nekoliko skregana z logiko, še bolj pa z željo po svežih in dojemljivih idejah, po katerih stremi predvsem občinstvo. Morda bi morala igrica ubijati od dolgočasja.
Erik, 16. 9. 2011
Slaba vožnja
Sex Drive (2008) je komedija, ki prikazuje željo in trud srednješolca, da bi končno izgubil nedolžnost. Priložnost se mu pojavi ob pogovoru z neznanim dekletom preko internetnega socialnega portala, ko ga neznanka povabi k sebi domov. Vendar se boji in nima prevoza - tukaj pa se začne dogodivščina.
Film je primer zvrsti novodobne ameriške komedije, ki slonijo samo na ideji spolnosti, izgube nedolžnosti, zabave in vse to zlepijo skupaj z ne ravno okusnimi dovtipi in ertočnimi praznimi izseki.
Erik, 9. 9. 2011
Film je primer zvrsti novodobne ameriške komedije, ki slonijo samo na ideji spolnosti, izgube nedolžnosti, zabave in vse to zlepijo skupaj z ne ravno okusnimi dovtipi in ertočnimi praznimi izseki.
Erik, 9. 9. 2011
Globoka usedlina
Globoka modrina (Deep Blue Sea, 1999) predstavlja zgodbo o iskanju zdravila proti bolezni Alzheimer preko preizkusov na možganih morskih psov. Znanstvenica Susan McCallister (Saffron Burrows) se mora boriti z glavnim sponzorjem, gospodom Franklinom (Samuel L. Jackson), da ji ne ustavi dolgoletn raziskav, saj ker postajajo predrage in ni nikakršnih rezultatov. Izkaže se, da se bodo morali vsi pripraviti na boj za preživetje proti najmočnejšem morksemu plenilcu.
Zgodba znanstveno-fantastičnega trilerja je izjemno dodelana in precej inovativna. Ni pa ravno pravi triler, saj je veliko poudarka na akcijskih insertih, kar je razumljivo, ko izhajamo iz samega režiserja filma, Rennyja Harlina, ki je v svoj režiserski opus dodal akcijske spektakle, kot Plezalec (1993) in The Covenant (2006).
Igralska zasedba je tudi kakovostna. Poleg Jacksona in Burrows v filmu igrata Thomas Jane, Stellan Skarsgard, Micheal Rapaport in LL Cool J.
Kljub inovativni zgodbi, dobri igralski zasedbi in uspešnemu režiserju akcijskih filmov se film osredotoči na prikazovanje novo pridobljene inteligence nevarnih morskih psov in se zgubi v lastni samoumevnosti zgodbe. Pozdravljam pa pogumno potezo režiserja in scenaristov, ko eden izmed glavnih likov nenadoma sreča svoj konec - pozitiven šok za vse.
Erik, 9. 8. 2011
Zgodba znanstveno-fantastičnega trilerja je izjemno dodelana in precej inovativna. Ni pa ravno pravi triler, saj je veliko poudarka na akcijskih insertih, kar je razumljivo, ko izhajamo iz samega režiserja filma, Rennyja Harlina, ki je v svoj režiserski opus dodal akcijske spektakle, kot Plezalec (1993) in The Covenant (2006).
Igralska zasedba je tudi kakovostna. Poleg Jacksona in Burrows v filmu igrata Thomas Jane, Stellan Skarsgard, Micheal Rapaport in LL Cool J.
Kljub inovativni zgodbi, dobri igralski zasedbi in uspešnemu režiserju akcijskih filmov se film osredotoči na prikazovanje novo pridobljene inteligence nevarnih morskih psov in se zgubi v lastni samoumevnosti zgodbe. Pozdravljam pa pogumno potezo režiserja in scenaristov, ko eden izmed glavnih likov nenadoma sreča svoj konec - pozitiven šok za vse.
Erik, 9. 8. 2011
Guruji niso zakon
Pitka (Mike Myers) je drugi najboljši guru za znane osebnosti v Združenih Državah Amerike in njegov cilj je priti na prvo mesto vseh gurujev, predvsem pa biti gost pri Oprah.
Priložnost za doseganje cilja se mu pojavi, ko ga lastnica hokejske ekipe Toronto Maple Leafs, Jane Bullard (Jessica Alba), zaprosi za pomoč in njegove izkušnje pri reševanju imena ekipe in iskanju izgubljenega talenta najboljšega igralca ekipe.
Guruji niso novost v ZDA, še manj pa znotraj sfere famoznih oseb, ki jim omenjeni duhovni možje svetujejo in podajajo napotke pri, predvsem, težjih in/ali pomembnejših življenjskih odločitvah.
Film je velika parodija o gurujih, ki želi prikazati dvoumnost gurujevega poslanstva in realno zmožnost posameznika, da se sooči z lastnimi strahovi in samostojno odloča v življenju. Iz filmskega vidika pa je Myers nekoliko pretiraval, saj nekateri komični vložki so pretirano neprimerni ali skorajda osladno nerazumljivi. Pogrešam Wayne's World.
Erik, 7. 8. 2011
Priložnost za doseganje cilja se mu pojavi, ko ga lastnica hokejske ekipe Toronto Maple Leafs, Jane Bullard (Jessica Alba), zaprosi za pomoč in njegove izkušnje pri reševanju imena ekipe in iskanju izgubljenega talenta najboljšega igralca ekipe.
Guruji niso novost v ZDA, še manj pa znotraj sfere famoznih oseb, ki jim omenjeni duhovni možje svetujejo in podajajo napotke pri, predvsem, težjih in/ali pomembnejših življenjskih odločitvah.
Film je velika parodija o gurujih, ki želi prikazati dvoumnost gurujevega poslanstva in realno zmožnost posameznika, da se sooči z lastnimi strahovi in samostojno odloča v življenju. Iz filmskega vidika pa je Myers nekoliko pretiraval, saj nekateri komični vložki so pretirano neprimerni ali skorajda osladno nerazumljivi. Pogrešam Wayne's World.
Erik, 7. 8. 2011
Epski poraz
Epic Movie (2007) sodi v kategorijo parodije, kot podžanr zvrsti komedije. V filmu se norčujejo iz filmskih uspešnic, ki so bile ob času izida filma aktualne, predvsem pa uspešne in kategorizirane kot 'epske'.
Filmski izdelek ni nič posebnega, sploh pa zgodba, saj je kolaž izsekov iz številnih filmov, kot npr. Pirati s Karibov, Superman, Charlie in tovarna čokolade itn. Komični inserti so zelo otroško naravnani in 'poceni trike' ste lahko že slišali ali videli v podobnih parodijah: Film, da te kap (od 1 do 4) ali Date Movie.
Če se želite dobro nasmejati, si raje izberite katero koli drugo komedijo.
Erik, 20.07.2011
Filmski izdelek ni nič posebnega, sploh pa zgodba, saj je kolaž izsekov iz številnih filmov, kot npr. Pirati s Karibov, Superman, Charlie in tovarna čokolade itn. Komični inserti so zelo otroško naravnani in 'poceni trike' ste lahko že slišali ali videli v podobnih parodijah: Film, da te kap (od 1 do 4) ali Date Movie.
Če se želite dobro nasmejati, si raje izberite katero koli drugo komedijo.
Erik, 20.07.2011
Uwe Boll dediščina
Alone in the Dark je posnet po istoimenski video igrici. Glavnik lik je Edward Carnby (Christian Slater), detektiv za paranormalne zadeve, ki raziskuje neutemeljeno smrt prijatelja. Vsi dokazi ga vodijo na Otok senc, kjer pa se razkrijejo grozljivejša dejstva, kot bi jih lahko Carnby pričakoval.
Ne veste pa, da je režiser filma znameniti ekranizator video igric UWE BOLL. Posnel je že ekranizacije video igric Postal, Bloodrayne in Far Cry. Več ne bi dodajal.
Kakovost ne bi nosila smisla brez Bolla.
Oglejte si trailer na spodnji povezavi:
http://www.youtube.com/watch?v=VMCh4HND77A
Erik, 11. 7. 2011
Ne veste pa, da je režiser filma znameniti ekranizator video igric UWE BOLL. Posnel je že ekranizacije video igric Postal, Bloodrayne in Far Cry. Več ne bi dodajal.
Kakovost ne bi nosila smisla brez Bolla.
Oglejte si trailer na spodnji povezavi:
http://www.youtube.com/watch?v=VMCh4HND77A
Erik, 11. 7. 2011
Azijski vestern
The Warrior's Way (2010) je znanstveno-fantastični akcijski vestern, ki prikazuje samotarskega bojevnika - Yanga (Dong-gun Jang), ki se zateče v odmaknjeno in pozabljeno mesto sredi ameriške peščene divjine, da bi se izognil kazni, ki ga čaka, ker je zavrnil misijo. Vendar nevarnost bo še večja, ko bo ugotovil preteklost mesta, v katerem se skriva.
V glavnih vlogah najdemo sledeča imena hollywoodskih zvezd: Geoffrey Rush (Kraljev govor, Pirati s Karibov: Z neznanimi tokovi) in Kate Bosworth (21, Superman Returns), ki pa z lastno pojavnostjo ne izstopata in film je pridobi nikakor na kvaliteti.
Ideja o samuraju sredi kavbojev in scenarij sta zelo zanimiva, predvsem scenografija celotnega okolja mističnega in cirkuškega Divjega Zahoda, vendar pretiravanje je del akcijskih filmov zadnjih desetih let. Niti krvi niti orožja ne primanjkuje. In, seveda, en sam bojevnik lahko s samurajskim mečem premaga in obglavi vojsko razjarjenih kavbojev ter četico izurjenih samurajev.
Erik, 3. 7. 2011
V glavnih vlogah najdemo sledeča imena hollywoodskih zvezd: Geoffrey Rush (Kraljev govor, Pirati s Karibov: Z neznanimi tokovi) in Kate Bosworth (21, Superman Returns), ki pa z lastno pojavnostjo ne izstopata in film je pridobi nikakor na kvaliteti.
Ideja o samuraju sredi kavbojev in scenarij sta zelo zanimiva, predvsem scenografija celotnega okolja mističnega in cirkuškega Divjega Zahoda, vendar pretiravanje je del akcijskih filmov zadnjih desetih let. Niti krvi niti orožja ne primanjkuje. In, seveda, en sam bojevnik lahko s samurajskim mečem premaga in obglavi vojsko razjarjenih kavbojev ter četico izurjenih samurajev.
Erik, 3. 7. 2011
Hall Ass
Teden brez pravil (Hall Pass, 2011) je letošnja komedija, v kateri nastopata Owen Wilson (Little Fockers, Marmaduke) in Jason Sudakis (Going the Distance, Bounty Hunter) v vlogi nepotešenih in zdolgočasenih mož, ki si želita novih dogodivščin. Njuni ženi, ki ne moreta več trpeti neokusnih (otročjih in spolnih) izpadov lastnih soprogov, se odločita, da jim podarita 'hall pass' (dovoljenje), da lahko cel teden delajo, kar želijo in se tako dokončno izživijo. Vse pa se obrne, ko se ena izmed žena odloči imeti svoj 'teden brez pravil'.
Režiserjem filma, bratoma Farrelly, ki sta znana po komedijah Butec in butec in Nori na Mary, žal, ni uspelo ustvariti zabaven filmski izdelek. Niti Wilsonov komični talent v tem primeru ni pomagal pri doseganju primerljivega komičnega povprečja.
Erik, 1. 7. 2011
Režiserjem filma, bratoma Farrelly, ki sta znana po komedijah Butec in butec in Nori na Mary, žal, ni uspelo ustvariti zabaven filmski izdelek. Niti Wilsonov komični talent v tem primeru ni pomagal pri doseganju primerljivega komičnega povprečja.
Erik, 1. 7. 2011
Zakaj?
Halloween III: Season of the Witch je tretji del (ali drugo nadaljevanje) Halloween sage, ki jo je uspešno vzpostavil John Carpenter (The Thing, The Fog). O uspešnosti sage pričajo številna nadaljevanja in kar dva rimejka, ki ju je posnel novodobni režiser srhljivk, Rob Zombie. Seveda, k uspešnosti pripomore tudi glavni zlobni lik, Michael Myers, ki omogoča nadaljevanja, saj se venomer vrača, da zaključi morijo, ki je nikoli ne dokonča.
Tretji del prvotne serije pa izstopa in se umakne od vsega prej omenjenega. V celotni zgodbi se sploh ne pojavi Myers, ki je dejansko srce celotne ideje Halloweena. Vpeti smo v čakanje na nekaj, kar ni zanimivo in izpade izredno dolgočasno.
Spodbudna novica za omenjeni film in oboževalce Myersa je, da se naslednje leto obeta rimejk tretjega dela. Vendar na podlagi prej omenjenih rimejkov, bi pričakovanja izredno omejil.
Erik, 28. 6. 2011
Tretji del prvotne serije pa izstopa in se umakne od vsega prej omenjenega. V celotni zgodbi se sploh ne pojavi Myers, ki je dejansko srce celotne ideje Halloweena. Vpeti smo v čakanje na nekaj, kar ni zanimivo in izpade izredno dolgočasno.
Spodbudna novica za omenjeni film in oboževalce Myersa je, da se naslednje leto obeta rimejk tretjega dela. Vendar na podlagi prej omenjenih rimejkov, bi pričakovanja izredno omejil.
Erik, 28. 6. 2011
Žal, ne...
Veliko ljudi pozna dolgoletno in znamenito serijo Star Trek, ki se je zapisala v zgodovino s svojimi posebnimi zgodbami, efekti in dolgoletno tradicijo. Še danes se lahko udeležite Star Trek konvencij v ZDA, kar nakazuje na velik uspeh serije v javnosti.
Tokratna filmska priredba serije je želela prikazati, kako sta se Kirk in Spock srečala in pričela dogodivščine, ki so veliko število oboževalcev kratkočasile v času adolescence, ali zgolj v večernih urah.
Žal, pri filmu se srečata dve tradiciji: tradicija uspešne serije in tradicija neuspešnosti pri pretvarjanju serije v film. Podobna napačna poteza se je izkazala pri Simpsonovih (2007) in Miami Vice (2006). Serije zahtevajo svoja nadaljevanja, ki se dopolnjujejo in smiselno zaokrožajo. Filmi take vrste so le kaplja v morje v primerjavi s celotno zgodovino in tradicijo serije, iz katere izhajajo.
Film je pretirano samoumeven in kljub znanstveno-fantastičnemu žanru, ponuja premalo atraktivnih scen in preveliko dolgočasnih kadrov.
Erik, 23. 6. 2011
Tokratna filmska priredba serije je želela prikazati, kako sta se Kirk in Spock srečala in pričela dogodivščine, ki so veliko število oboževalcev kratkočasile v času adolescence, ali zgolj v večernih urah.
Žal, pri filmu se srečata dve tradiciji: tradicija uspešne serije in tradicija neuspešnosti pri pretvarjanju serije v film. Podobna napačna poteza se je izkazala pri Simpsonovih (2007) in Miami Vice (2006). Serije zahtevajo svoja nadaljevanja, ki se dopolnjujejo in smiselno zaokrožajo. Filmi take vrste so le kaplja v morje v primerjavi s celotno zgodovino in tradicijo serije, iz katere izhajajo.
Film je pretirano samoumeven in kljub znanstveno-fantastičnemu žanru, ponuja premalo atraktivnih scen in preveliko dolgočasnih kadrov.
Erik, 23. 6. 2011
Žal, ne...
Po skoraj dvajsetih letih se pojavi nadaljevanje legendarnega filma Tron. Leta 1982 nam je Disney ponudil zgodbo Kevina Flynna (Jeff Bridges), ki ga vsrka računalniški svet in se mora boriti za preživetje v areni, v katero ga pahne zlobni program. Tron je program, ki Kevinu pomaga premagovati ovire, ki jih postavlja dikatorski program, da lahko glavni lik doseže odrešitev.
V filmu Tron Legacy (2010) pa Kevin Flynn (Jeff Bridges) ostaja v digitalnem svetu in sin, Sam Flynn (Garret Hedlund), zaide vanj v poskusu iskanja izgubljenega očeta. Izkaže se, da je bil oče celoten period zaprt in omejen s strani dikatotorskega programa in ni nikakor mogel zbežati, saj bi s tem ogrozil sebe in celotno Zemljo.
Filmska tehnologija je zelo napredovala, kar se predvsem kaže v podobi virtualnega sveta, v katerem je Kevin Flynn talec. Toda preprost scenarij in patetične pripombe Bridgesa med filmom, ki nemalokrat spominjajo na Lebowskega, izničijo čar in temačnost celote.
Erik, 19. 6. 2011
V filmu Tron Legacy (2010) pa Kevin Flynn (Jeff Bridges) ostaja v digitalnem svetu in sin, Sam Flynn (Garret Hedlund), zaide vanj v poskusu iskanja izgubljenega očeta. Izkaže se, da je bil oče celoten period zaprt in omejen s strani dikatotorskega programa in ni nikakor mogel zbežati, saj bi s tem ogrozil sebe in celotno Zemljo.
Filmska tehnologija je zelo napredovala, kar se predvsem kaže v podobi virtualnega sveta, v katerem je Kevin Flynn talec. Toda preprost scenarij in patetične pripombe Bridgesa med filmom, ki nemalokrat spominjajo na Lebowskega, izničijo čar in temačnost celote.
Erik, 19. 6. 2011